Slovenski festival sirov: neverjetne zgodbe naših sirarjev
Na 4. Slovenskem festivalu sirov, ki je bil ta teden na Brdu pri Kranju, je 70 okusov predstavilo 26 naših sirarn in kmetij. Več kot tisoč obiskovalcev je z zanimanjem poskusilo tako klasične kot tudi unikatne slovenske sire. Za nekaj ur smo se pridružili ljubiteljem sira in se v redakcijo vrnili s številnimi zanimivimi zgodbami, ki jih pišejo naši sirarji.
Naj bo črna
Iz Vipavske doline je ustvarjalni dvojec, ki vodi sirarno Golden Ring, prinesel nekaj kolutov sirov, ki zorijo v trdi temi. A največ pozornosti je ujel črni sir, pripravljen iz mleka črnih krav. Vsaj tako se je najprej pošalil Kristijan Vidmar, ki z Davidom Ličnom na Sinjem vrhu nad Ajdovščino vodi to butično sirarno, nato pa se je nekoliko zresnil in pojasnil, da sir v črno obarva jedilno oglje. »Naši siri ostrijo okus pod zemljo, v opustelih tunelih italijanske karavle z začetka prejšnjega stoletja. Ta prav posebna mikroklima jim pusti svojstven pečat,« je pojasnil Vidmar.
Ko smo že pri črni: pod Pohorjem sir so s črnimi tartufi začinili v Sirarni Čuš. »Leta 1992 se je s sirarstvom v domači garaži začela ukvarjati tašča. Takrat je predelala nekaj litrov mleka dnevno, danes imamo vsak dan 3000 litrov mleka, ki prihaja z naše in okoliških kmetij,« je o siru zanimivega imena, falot, pojasnila Estera Kohne. Od kod ime? Sogovornica se je nasmehnila: »Tako so v otroštvu večkrat rekli mojemu partnerju Marku Čušu.«
Volk in ovce
Še ena zgodba zanimivega imena prihaja iz Bele Krajine, kjer v idilični vasici Velika sela blizu Adlešičev stoji sirarna Vučji ogrizek. Sirarno ob pomoči očeta Borisa in družine vodita mlada prevzemnika Manca in Izidor Grabrijan, slednji pa nam pojasni izvor imena sirarne: »Ime je kmetija dobila v 19. stoletju, ko je mojega pra pra pra pra pradedka, ki je bil prav tako ovčerejec, napadel volk. Ded je ovce branil pred volkom, ta pa mu je v napadu odgriznil uho in del lica. Zaradi te telesne hibe so ga domačini žaljivo klicali Vučji ogrizek, kar je nakazovalo, da ga je ogrizel volk.« Izidor Grabrijan je še omenil, da inovativna ovčjerejska družina vedno išče kaj novega – nazadnje so kupili pinjo in, sprva samo za domačo uporabo, izdelali ovčje maslo.
Več stoletna tradicija
V spominu nam je na festivalu sirov ostal še en okus, in sicer iz Ljubljane, ki ne slovi ravno kot mesto, v katerem bi bila obilica sirarskih kmetij. A nekaj jih je v prestolnici vseeno in eno od zanimivih zgodb na Kmetiji Eržen piše družina Jenko. Njihova je sirnica Rožnik, ob čemer je glavna sirarka Irena Jenko, ki je izkušnje pridobivala tudi v Španiji, Avstriji in Švici, pojasnila: »Pred tem smo imeli sirarno v Dravljah, zadnjih dvajset let pa smo pod Rožnikom.« Sirni okusi s te kmetije so nadvse fini in unikatni – mi smo denimo poskusili kmečki kamamber, feti podoben sir in drugi okus nas je spomnil na fetu, tu je bil tudi edinstven staran modri sir rožnik. »To je sir z modro plesnijo in ravno takšne sire najraje izdelujem,« je Irena Jenko povedala o zanimivih okusih z ljubljanske samooskrbne kmetije, ki ima 300-letno tradicijo.
S še daljšo zgodovino pa se lahko pohvalijo na gorenjski sirarski domačiji Pr' Hlebanju, ki stoji na sončni terasi Karavan v Srednji vasi nad Gozdom Martuljkom. »Naša kmetija ima več kot 500-letno tradicijo, o čemer priča masiven macesnov strop z letnico 1506. Leta 1998 je začela moja mama Mojca obujati sirarstvo. Sire, jogurte in ostalo zdaj prodajamo na gorenjskih tržnicah,« je nekaj dejstev nanizala Katarina Hlebanja in dodala, da posamezne izdelke zapakirajo v povratno stekleno embalažo: »Kljub temu da nimamo kavcije, naši kupci embalažo vestno prinesejo nazaj.«
Priporočamo še: Chefov recept za najbolj kremast mlečni riž, še boljši kot iz otroštva
