Zelena kuhinja: kako Slavka Ilich prideluje, nabira in kuha

Je dokaz, kaj vse se da: pridelati kar luštno količino domače zelenjave na dvignjenih gredah sredi blokovskega naselja, na primer. In še pomembnejše: se upreti brezvoljnosti, čeprav nad teboj visi diagnoza parkinsonove bolezni. Slavka je drobna gospa, njena volja pa je ogromna in navdihujoča.

Po prebiranju receptov iz knjige Moja zelena kuhinja me je prešinilo spoznanje, kako sodobni so: take jedi danes strežejo recimo v bistrojih. Ste v družini Ilich vedno jedli na tak način: veliko zelenjave, manjši obroki, čim več doma pridelanega ali z lastno roko nabranega – tudi ko ste bili mlada družina, je bilo tako?

Prva leta pri možu Iztoku še ne. Ker so se Ilichovi priselili iz Maribora, v kuhinji pa je do konca gospodarila omica, je prevladovala dunajsko-češka kuhinja. Ko sva dobila hčerki, sem kos vrta najprej zasegla za peskovnik. Potem so se s potovanji po evropskih vrtovih začeli širiti razgledi, dokler se nisem zaljubila v paradižnike. O njihovem zbiranju, gojenju in uporabi v kuhinji obširno pišem tudi v tej v knjigi. Rekord je bil 150 različnih sort! Takrat je bila na gredah že huda gneča, zato sem izbor skrčila na nekaj deset najljubših, stalnih, in jim vsako leto dodala kakšnih 15, 20 novih. Navdihnili so knjigo Paradižniki z mojega vrta. Ti sadeži najrazličnejših barv in okusov so me tudi povezali s sredozemsko kuhinjo, ki mi je postala še bližja, ko smo pred 25 leti začeli hoditi v Štanjel, kjer smo si v obnovljeni hiški ustvarili drugi družinski dom.

Kaj je najpomembnejša jed družine Ilich?

Zadnja leta je to vsekakor frtalja. Spomladi predvsem z divjimi šparglji, poleti s pridelki z ljubljanskega vrta in goriške tržnice ter lokalnimi zelišči, jeseni pa z gobami. Letos sem jih gotovo spekla že kakšnih 20, največ v Štanjelu. Niti dve nista bili enaki, saj so razmerja med sestavinami vsakič drugačna. Radi imamo tudi pestro sestavljene solate.

Pita z blitvo, oljkami, pinjolami in kozjo skuto (Foto: iz knjige Slavke Ilich)

V drobnih vinjetah, ki so zapisane ob receptih, se izrisuje, da sta vedno živela pestro, kozmopolitsko življenje: bila sta gosta znamenite Jelene de Belder in se vozila 1200 km do Francije samo zato, ker je bil tam sejem paradižnikov. Po drugi strani pa ta očaranost nad preprostimi rečmi, nad solato z domačega vrta. Povejta mi: kaj je za vaju luksuz?

Luksuz je bil, da sva si vse to lahko privoščila in da sva se naučila ločevati med zunanjim bliščem in lepoto drobnarij. Pa tudi, da sva ob odkrivanju italijanske, francoske in drugih tradicij oba uživala. Ne le v hrani in vinu, tudi v kulturnih spomenikih, ki sva si jih pred vsako potjo – ko je bil garmin še bolj neroden – tudi označila na zemljevidu. Jaz sem z družbo ljubiteljev in poznavalcev vrtnarske umetnosti veliko potovala križem po svetu, po zahodni in srednji Evropi pa sem se večkrat podala tudi z Iztokom in dekletoma.

Pred leti je diagnoza parkinsonove bolezni vnesla v življenje vaju obeh nove zahteve. Spominjam se tistega časa, napovedi zdravnikov: ampak povejta, kaj se je v teh letih res zgodilo in kaj ne? Kaj, Slavka, zmoreš in kako se znajdeš pri rečeh, pri katerih več ne gre?

Diagnoza je bila presenečenje, šok. Takrat sem se prvič – in zadnjič – razjokala. Zakaj jaz?! Potem pa sva se z Iztokom spogledala in sklenila, da se ne bova dala. Prvih nekaj let ni bilo večjih težav, potem pa so se začele oglašati bolečine, težave z gibanjem, govorom. Ohranila sem večino svojih navad in konjičkov, le intenzivnost se počasi zmanjšuje. Iztok mi pomaga povsod, kjer sama ne zmorem več. Po stanovanju mi je uredil oprijemala in me vsakič, ko padem, opozarja, da jih moram uporabljati. Hočeš nočeš se znajde tudi v kuhinji, oba pa veva, da bova morala v prihodnjem letu še bolj omejiti delo na vrtu.

Imam občutek, da je izdaja knjige, ki je skupni projekt, lahko pomembna spodbuda za vsakogar, ki se znajde pred izzivom te ali one bolezni, sam in njegovo podporno okolje: kako je to šlo? Nekaj je receptov, ki so nastali še za časa sodelovanja z OK, je pa veliko takih, ki jih sploh ne prepoznam.

Nekaj jih je res še iz časov pisanja za Odprto kuhinjo in so prirejeni za knjižno objavo, drugi so novi. Na 70 kvadratnih metrov velikem vrtu sredi stanovanjskega naselja sem v treh visokih gredah vsako leto dala prednost eni od vrst zelenjave. Poleg obveznih paradižnikov enkrat stročnicam, drugič kapusnicam, tretjič stebelni zelenjavi in tako naprej – te izkušnje so narekovale tudi ureditev nove knjige –, izbor drugih sestavin pa sva z Iztokom širila predvsem z nabiralniškimi pohodi po kraških gmajnah. Del novih izkušenj sem sproti pretakala v recepte.

Juha s trobentami (Foto: iz knjige Slavke Ilich)

Slavka, skrivnostna so pota Gospodova, so včasih rekli: zaradi svoje bolezni si nastopila celo na treh svetovnih prvenstvih v namiznem tenisu za parkinsonce. Zmagovala nisi, si pa, se mi zdi, svetovna prvakinja med kolegi po številu izdanih knjig, odkar si dobila to diagnozo. Bila sem, blago rečeno, osupla, da imata v predalu še eno knjigo. O čem pa bo ta?

O mojih kuharskih podvigih v Štanjelu zadnjih 25 let. Jedi niso vse štanjelske in tudi ne kraške, temveč so tam nastale na dveh kuhalnih ploščah – odprtega ognjišča nikakor nismo znali ukrotiti – in v sosedini pečici. Zato bo imela naslov Moja štanjelska kuhinja ali kuharija, ne vem še. Recepti so, tako kot sestavine, večinoma kraški, močno sta vplivali tudi vipavska in goriška tradicija. Pomemben vir idej je bila predvsem stara goriška tržnica, kjer slovenske prodajalke nikoli niso skoparile z nasveti.

Preberite tudi: Mladi kuhar, ki je iz Posočja odskočil med najboljše na svetu