Mojca Trnovec, žirantka šova Mali šef Slovenije

Levi in desni del korenčka ne gresta več v smeti

Subtitle:
Na Pop TV se s peto sezono šova vračajo mali kuharski mojstri, z njimi pa tudi žiranti Mojca Trnovec, Jorg Zupan in Gregor Jager. Mojco Trnovec, chefinjo iz Gostilne Mihovec, smo vprašali, kaj jo je v prvih štirih sezonah šova najbolj navdušilo in kaj je tisto najpomembnejše, kar lahko starši naučijo otroke glede odnosa do hrane in kuhanja.

Lines of Text:
Gotovo ste šli v snemanje prve sezone z določenimi pričakovanji, kaj vas je potem najbolj presenetilo?

Televizijski svet mi je bil neznan. Nekaj nastopanja si vajen iz gostilne zaradi stikov z gosti, a to je čisto drug amfiteater kot studio z vsemi ljudmi in lučmi. Na začetku sem imela kar nekaj treme. Po snemanju prve sezone si niti v sanjah nisem predstavljala, da bomo sodelovali in snemali pet sezon. Če bo šlo tako naprej, naj le teče. Se pa premalo zavedamo, da je to avtorska oddaja, ni narejena po licenci.

Verjetno je gledalce najbolj presenetila raven kuharskega znanja pri otrocih, tudi vas?

Seveda, navdušila me je. Da so otroci v starosti od petega do devetega razreda tako vedoželjni, da želijo pripravljati takšne recepte … Če se spomnim svojih otrok, ko so bili stari toliko, so spekli palačinke in kak mafin. Otroci v šovu pa brskajo po spletu, kuhajo kosila za starše. V času šova se gotovo še kaj naučijo, a nekateri že pridejo s kuharskim znanjem na zelo visoki ravni. Presenetilo me je tudi, kako dobro poznajo kuharske tehnike, ki jih zdaj uporabljamo v kulinariki. Da so bili temu kos, je res občudovanja vredno. Tudi jedi so jim skoraj vedno uspele, to zares ni mačji kašelj. In glede na vse to znanje jih pri ocenjevanju dojemamo kot velike, ne kot male šefe. (smeh)

Vi prirejate delavnice za otroke tudi v gostilni. Lahko o tem poveste več?

Tudi moje izobraževanje po srednji šoli je bilo povezano z učiteljiščem. Stiki z otroki me od nekdaj veselijo. V času počitnic pripravimo kak tedenski tečaj zanje, pa tudi tematske popoldneve ali rojstnodnevne delavnice. Žal mi za te reči v zadnjem obdobju zmanjkuje časa.

Otroci se radi sukajo po kuhinji in pomagajo, ko pride najstništvo, pa mnogi na to pozabijo. V času epidemije smo sicer vsi več kuhali, spoznali pomen doma, iz lokalnih sestavin pripravljene hrane. Je to vplivalo tudi na navade mladine?

Vaša prva trditev je kar pravilna. V času najst­ništva izbirajo med poklici, ki se jim zdijo lepši, denimo računalništvom, ekonomijo, gimnazijskimi programi, vsem, kar je povezano z naravo in lepoto, medtem ko so bili poklici, ki zahtevajo več fizične aktivnosti in truda, morda kdaj označeni za manjvredne. To velja tudi za vse gostinske. V času šolanja se zato verjetno nekateri otroci, ki jim je to všeč, zaradi strahu, kaj bo rekla okolica, raje odločijo za kakšno drugo izobraževanje.

Toda zdaj so kuharji zelo prepoznavni, tudi v Sloveniji, verjetno to mladino pritegne?

Gotovo. Otroci vidijo, da je to lep poklic, da si v njem lahko uspešen, da lahko vidiš veliko sveta, imaš veliko poznanstev, si ustvarjalen, sam izbiraš način in okolje, v katerem boš delal. Če si dober in prepoznan, je tudi zaslužek zadovoljiv.

Vi pa ste od nekdaj vedeli, da boste chefinja?

V družinskih podjetjih je to pač samo po sebi umevno. Pot te kar pelje. V času šolanja sicer vidiš, da je to trdo zaslužen kruh, tudi to, da greš v tujino, takrat ni bilo nekaj običajnega. Zdaj sedeš v avto in se odpelješ na kakšno kulinarično dogodivščino, pred 35 leti pa ni bilo tako.

Kaj je najpomembnejše, kar lahko starši naučijo svoje otroke glede kuhanja in odnosa do hrane?

Zgled je najpomembnejši. Če bomo vzgajali zelišča v lončkih ali zelenjavo na vrtu, bodo otroci to videli. V kuhinji se to nadgradi. Letos želimo otrokom v oddaji pokazati, kako ustvariti čim manj odpadkov. Začne se že pri nakupih, pa tudi pripravljeno hrano še lahko uporabiš, jo vgradiš v novo svežo jed. Otrokom je pri kinder jajčku najpomembnejša figurica, zame pa je najboljša čokolada. (smeh) Otroke moramo naučiti, da cenijo to, kar kupijo, in to, kar vzgojijo doma. Vidimo tudi, kako so se spremenile kuharske oddaje. Ko so recimo pred leti obrezovali korenje, sta šla levi in desni del korenčka v smeti, zdaj jim prikažemo, da lahko uporabimo tudi ostanek. Otroci, pozabite torej, kar ste videli v oddajah pred leti. (smeh)

Prej sva že omenili, da so danes kuharji tudi blagovne znamke. Vas pozornost veseli ali bremeni?

V naši hiši prepoznavnost ni obremenjujoča, ne za gostilno ne zame. Sem pa vedno vesela – naj bo to na ulici ali na Odprti kuhni –, kadar mi kdo reče, da me pozna. Pravijo, da morajo ob nedeljah prižgati televizijo, ker me otroci radi gledajo. (nasmeh) Stari starši mi rečejo, da na spletu iščejo recepte iz oddaje, to me res veseli. Otroci in odrasli pred televizijo torej ne izgubljajo časa, nekaj se naučijo. Kuharji kot blagovne znamke pa … Televizija in mediji naredijo svoje, nekateri to izkoristijo bolje kot drugi, odvisno je tudi, koliko časa in pomoči za PR in reklamo imaš. Mi smo družinska gostilna, vpeta sem v mnoge reči, tako mi za to ne ostaja veliko časa in tudi sama ne bi mogla ustvariti blagovne znamke, če za menoj ne bi stali domači in vsi sodelavci, ki me nadomeščajo, kadar me ni v hiši.

Morda torej naslednje vprašanje ni na mestu, a vendar. Ana Roš je pred kratkim v Ljubljani odprla pekarno, zdaj pop up restavracijo, sledi še stalna restavracija. Tudi vas zanima, da bi ponudbo širili v prestolnico? Sicer vsako poletje sodelujete na Odprti kuhni …

(smeh) K meni prihajajo gostje z različnimi idejami o franšizi v Ljubljani, o sodelovanjih … Kadar me kdo nagovarja, pa se vedno spomnim reka starih ljudi, da v španoviji še pes crkne. Vedno si rečem, da imam doma dovolj dela. Svoje ideje širimo doma, kupili smo sosedovo domačijo, kjer upam, da nam uspe uresničiti sanje in želje po majhnem butičnem turizmu, v katerega bo vpeta snovna in nesnovna dediščina.

Kaj pa vi radi jeste? H kateremu kolegu najraje zavijete? In katera hrana vas pocrklja po dolgem dnevu?

Rada jem in jem skoraj vse. (smeh) Po napetem dnevu, ko ni bilo časa za kosilo, mi zadiši krajec kruha z dobro zaseko. V nedeljo pozno popolne se radi s sodelavci usedemo k poznemu kosilu, takrat uživamo ob pohani piški. (smeh) Kadar grem h komu drugemu na večerjo, pa se vedno pustim presenetiti. Vsak se predstavi s tistim, kar pripravi najbolje, z lokalnimi sestavinami. Krožniki v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami so posebni, to je visoka kulinarika, tega ne moreš jesti vsak dan. Kolege iz kuharskih krogov rada obiščem in k njim peljem tako domače kot sodelavce. Grem k tistim, s katerimi se rada družim, jih poznam, jim zaupam in vem, da sem pri njih vedno dobrodošla.

Teja Roglič, foto Pop TV