5 koroških jedi, ki jih mora poznati vsak

Koroški rženi kruh

Kruh, pripravljen iz ržene moke in vzhajan z domačim kislim testom, torej drožmi, je ena najbolj značilnih koroških jedi. »Njegova vloga v vsakdanji in praznični prehrani presega okvire običajnega ravnanja s hrano,« pojasni etnologinja Brigita Rajšter. »Kislo testo, ki se hrani od peke do peke, se prenaša iz roda v rod, prav tako znanje priprave in peke kruha.« Zanimivo je tudi to: v novejšem obdobju je ravno iz tega dela Slovenije ljubezen do priprave kruha na stari način širila Anita Šumer, njene droži, imenovane Rudl, pa so kot prve slovenske pod številko 125 vse od leta 2019 vključene v svetovno knjižnico droži, ki deluje v Belgiji.

Koroški rženi kruh. (Foto: Tomo Jeseničnik/arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja)

Že skoraj pozabljena trenta

Ko Korošci omenjajo trento, se v njihovih mislih pogosto ne izriše ledeniška dolina v Triglavskem narodnem parku, temveč slastna jed, pripravljena iz krušnega testa. Seveda rženega z drožmi, ki je osnova za ta skorajda že pozabljeni sploščeni kruhek. Takole o trenti zapiše Rajšterjeva: »Vonj po pečenem kruhu je spodbudil tudi lačne želodčke. Za potešitev zlasti otroške ževčnosti (torej: lakote) so gospodinje ob peki kruha in pogač pripravile trente, imenovane tudi pečni krapi: nizke hlebčke iz rženega ali pšeničnega testa so nadevale z različnimi namazi.«

Tradicionalni sta črna trenta s slanim namazom iz kisle smetane in kumine ter bela trenta s sladko ali kislo smetano, sladkorjem in žafraniko. V zadnjem obdobju gospodinje te kruhke rade posujejo z ocvirki oziroma grumpi, kot jim rečejo na Koroškem. Že skoraj pozabljeno jed so začele uspešno vračati na zemljevid koroške kulinarike predvsem krajanke iz Libelič, ki domače jedi vse od leta 1999 ljubeče pripravljajo na kuharskih tečajih in so tradicionalne recepte izdale v Libeliški kuharici.

Recept za trento na tri načine najdete TUKAJ.

Trente. (Foto: Tomo Jeseničnik/arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja)

Nudlni ali testeni žepki

Testene žepke, pripravljene iz mehkejšega rezančnega testa in napolnjene z različnimi nadevi, na Koroškem imenujejo nudlni. Takole si v novi brošuri Koroška košta sledijo najbolj razširjeni nadevi: šipkov ali sirov (skutni), jegličev (proseni), rajsov (rižev), rəpičev (krompirjev) ter japčni z jabolki, češplov s suhimi češplji in kločev ali kvočev s suhimi hruškami tepkami. »Ponudijo jih zabeljene z ocvirki kot samostojno jed,« o polnjenih testeninah, značilnih za ta del Slovenije, še pojasni Brigita Rajšter.

Kočevi in sirovi nudlni. (Foto: Tomo Jeseničnik/arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja)

Specialiteta kolin: mežerli

»Mežerli, mažerli, tudi mežerle so starodavna jed ob kolinah, pripravljena iz drobovine (pljuč in srca). Pečena mleta in začinjena drobovina velja za specialiteto kolin. Še pred drugo svetovno vojno so jih postregli tako na svatbah kot sedminah. Poleti so jih pripravljali iz drobovine ovac,« o tej jedi, ki jo dandanes ponujajo nekatere koroške gostilne, pravi sogovornica. Kot smo že pred časom zapisali na teh straneh, so v preteklosti »mežerle na porokah postregli opolnoči, potem ko so po protokolu sneli nevestin venček in plesali zanj. Zdaj je ta običaj zamenjala poročna torta.«

Mežerli. (Foto: Tomo Jeseničnik/arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja)

Kako pripravimo koroško skuto?

To značilno jed, ki je bila poleg mežerlov leta 2010 upodob­ljena na slovenski poštni znamki, domačinke na Koroškem največkrat pripravijo tako, da skuti dodajo kislo smetano, mleto sladko rdečo papriko, sol in kumino, nato pa tik pred postrežbo prilijejo bučno olje in ponudijo s čebulno solato. V novem katalogu Koroška košta je tudi zapisano, da za pravo strukturo h kilogramu skute primešamo 2 decilitra kisle smetane. Če bi radi jed postregli kot v starih časih, začinjeno skuto prelijemo s kislim mlekom in se pošalimo, da jemo bikovo mleko.

Koroška skuta. (Foto: Tomo Jeseničnik/arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja)

Priporočamo še: Tedenski jedilnik: odlična kosila iz osnovnih sestavin