Kultne jedi: čupavci po receptu, ki se prenaša iz roda v rod

Poklicali smo na drug konec sveta in izvedeli marsikaj zanimivega – med drugim, da je za to avstralsko ikono vse od leta 2006 rezerviran prav poseben dan, in sicer 21. julij. Takrat v Avstraliji (in marsikje na Novi Zelandiji) na veliko pečejo te s čokolado obdane biskvitne kvadratke, povaljane v kokosovi moki. Novi čas vsem privržencev čupavcev seveda narekuje, da 21. julija kockasto slaščico ovekovečijo na družbenem omrežju in zraven dodajo še ključnik #LamingtonDay.

Lord Lamington in njegov chef

Pa pojdimo iz virtualne sodobnosti v avstralsko preteklost in časovni stroj ustavimo na prelomu 19. v 20. stoletje. Med letoma 1895 in 1901, je Queensland vodil guverner Charles Cochrane Baillie, imenovan tudi lord Lamington. Legenda pravi, da so francoskemu chefu Armandu Gallandu, ki je kuhal lordu in lady Lamington, v zadnjem trenutku napovedali prihod gostov. Pri roki je imel samo nekaj osnovnih sestavin. Tako naj bi razrezal ostanke z vaniljo odišavljenega biskvita, kocke pa pomočil v čokolado in jih posul s kokosom. Spletni viri (in menda tudi spomini lady Laminton) o trenutku, v katerem naj bi se rodili čupavci, pripovedujejo pričakovano: gostje naj bi bili navdušeni in chefa Gallanda so kasneje prosili za recept.

Druga inačica zgodbe pa govori spletu naključij, ki so se nekega dne zvrstili v kuhinji lorda Lamingtona: menda naj bi enemu od kuharjev po nesreči padel kos biskvita v čokolado. Ker niso želeli, da bi pecivo šlo v smeti, so dodali še kokos, da se ni lepilo na prste. Ko že o lordu: baje je tudi Lamington oboževal slastne kolačke, čeprav naj bi jih imenoval kar »te presnete puhaste volnene kocke.«

Iz Avstralije v širni svet

Čupavce naj bi prvič postregli v Toowoombi, dobrih 100 kilometrov oddaljen od Queenslanda, spet drugje zasledimo, naj bi chef Galland to slaščico na prelomu stoletja ustvaril v Brisbanu. Čisto spotoma: prav v kraju Toowoomba so pred desetimi leti spekli največjo kokosovo kocko na svetu: s 2361 kilogrami je še danes zapisana v Guinnessovi knjigo rekordov.

Tako kot je trenutek nastanka tega kultnega peciva zavit v tančico, je nejasna tudi prva omemba. Po nekaterih navedbah naj bi bilo ime lamington v prvič zapisano v časopisu leta 1896, nekaj let kasneje pa je sledili še prvi recepti.

Carmen Jenko, ki na facebooku skrbi za skupino Slovenian Australian Cooking Hub, nam zgodnje recepte opiše še bolj natančno: »Recept z imenom čokoladno-kokosova torta lady Lamington je bil prvič objavljen v ženski reviji iz Queenslanda. Kmalu se je ime recepta skrajšalo in ostali so le lamingtoni. Decembra 1900 je revija Queensland Country Life objavila recept za tortice lamington, januarja 1902 pa je sledil podoben recept še v reviji Queenslander Magazine.«

Kakorkoli že: Avstralci in seveda tudi Novozelandci so recept hitro (p)osvojili, širil pa se je tudi po svetu – navsezadnje čupavce zelo dobro poznamo tudi v Sloveniji. Podobno, vendar manjše s čokolado in kokosom dopolnjeno pecivo, imajo v Južni Afriki, rečejo mu ystervarkies (torej: ježki), medtem ko čupavcem v Ameriki, denimo v Clevelandu, rečejo coconut bars (kokosove rezine).

Z nadevom rdeče barve

Množico imen spremljajo številne različice, saj znajo ljubitelji slaščic biskvit razrezati po dolgem in vmes pritakniti plast marmelade. Ta je največkrat malinova (kakršno predlaga tudi Jamie Oliver), jagodna (nanjo prisega Martha Stewart) ali celo takšna, narejena iz granatnega jabolka.

Na Novi Zelandiji so menda priljubljeni malinovi čupavci, pri pripravi katerih namesto čokolade uporabimo malinov namaz, med recepti za rožnate skuštrančke pa najdemo tudi takšne, ki so obliti z jagodnim namazom in nato povaljane v kokosu. Rožnate čupavce poznajo tudi na Mavriciju, rečejo jim gateau carré rouge: biskvit obarvajo z rdečo barvo za živila.

Kaj pa to: čips z okusom čupavcev

Tole povemo zgolj za hec: med brkljanjem po spletu smo naleteli tudi na posnetek radijske oddaje, v kateri voditelj svojo gostjo »razveseljuje« s številnimi novimi avstralskimi okusi. Tako ji ponudi krompirjev čips z okusom čupavcev. Sprva smo v naši mali redakciji mislili, da gre zgolj za potegavščino, a smo ugotovili, da je neko avstralsko podjetje predlani prav zares začelo izdelovati čips z okusom te slaščice, nekaj podobnega pa so lani začeli izdelovati tudi na Novi Zelandiji.

Za konec je radijski voditelj presenečeni gostji ponudi še burger: meso je bilo stisnjeno med dva večja čupavca. Kar nekako spet ni šala, kajti takšne burgerje so menda stregli v eni od restavracij v avstralskem mestu Adelaide. Ker takšnih burgerjev na spletnem jedilniku restavracije danes ne najdemo več, lahko samo predvidevamo, da so bili kuštravi bugrerji le šala, s katero je restavracija januarja lani požela svojih pet minut slave.

Šala, ki je postala škandal

Še ena šala pa je mnogo bolj razjezila Avstralce: na predvečer dneva norcev pred sedmimi leti so si jo privoščili v angleškem časniku The Guardian. V članku, ki ga je napisal Olaf Priol (te črke so tudi v besedah April Fool) so objavili starinsko sliko namišljenega slikarja z imenom JR Smythe. Podoba z naslovom Poletna slika naj bi, tako so prvega aprila pisali v Guaradianu, nastala leta 1888. Na njej naj bi bila v kotu narisana tudi na pol pojedena in s kokosom posuta tortica - kar naj bi dokazovalo, da so lamingtone izumili na Novi Zelandiji, kjer so jih imenovali »welingtoni«. Z objavo članka o »welingtonih« so zanetili pravi škandal, namignili pa tudi na znani spor glede izumiteljstva še ene kultne sladice, torte pavlove, o katerem smo v naši rubriki že pisali, ko smo lani do potankosti razčlenili to slavno torto.

Klobuk, ki je bil videti kot tortica

Ker so čupavci vse kaže nastali v Queenslandu, smo se odločili, da bomo informacije dobili prav tam. In dobili smo odgovor: » Znane so številne polemike o tem, zakaj je bila ta slaščica izumljena – nekateri pravijo, da so zanjo uporabili nekaj dni star biskvit, drugi, da so jo prvič spekli za nenapovedane goste.« Potem nam naši avstralski sogovorniki povedo to zanimivost: »Lord Lamington je bil znan po tem, da je nosil klobuk homburg, ki je spominjal na tortice. Vrsto let so lamingtone stregli na državnih prireditvah v Queenslandu.«

Če se za trenutek ustavimo še pri receptu: imajo v Queenslandu čupavci samo klasični okus, kakršnega poznamo pri nas, ali lahko zavije tudi v kakšno drugo smer? »Klasični lamingtoni so še vedno najbolj priljubljeni, a tu so še različice, ki omenjajo slano karamelo, jabolčni drobljenec in arašidovo maslo.« Kajti, nam pojasnijo v Avstraliji, pri »lamingtonih ne more biti napačnih ali pravih receptov – različice okusov so tukaj neomejene.«

Pa je navada, da čupavce Avstralci pečejo doma ali jih raje kje kupijo? »Največkrat jih najdemo doma, razmeroma pogosto pa tudi na policah lokalnih pekarn in v supermarketih po vsej Avstraliji. Te male, nostalgične prigrizke strežejo tudi v nekaterih avstralskih kavarnah.«

Še to izvemo: »Lamingtoni so zelo priljubljeni na prodajah slaščic in vsi, ki smo odraščali v Avstraliji, poznamo dogodke, imenovane lamignton drives – to je dobrodelno zbiranje denarja (največkrat pod okriljem šol), in sicer tako s prodajo pol ducata čupavcev.« In, nazadnje, a ne najmanj pomembno: »Ta slaščica je od leta 2006 na seznamu avstralskih ikon. Seznam so sestavili na avstralskem ministrstvu za zunanje zadeve in trgovino, na njem pa sta še kultni namaz Vegemite in avstralska mesna pita.«

Stalnica avstralskih otroških zabav

In kako se čupavcev spominja generacija Slovencev, ki je odraščala v Avstraliji? Že omenjena avstralska Slovenka Carmen Jenko pravi: »Ko razmišljam o lamingtonih, se spomnim na tri, štiri desetletja oddaljeno preteklost. Na vsaki otroški zabavi smo jih imeli. Na vsaki šolski ali taborniški prireditvi, na kateri smo zbirali denar, so jih prodajali. Ker sta tako moja mama kot tudi oče Slovenca, Primorka in Notranjec, sem bila vajena slovenskih slaščic. Lamingtone sem oboževala. Bili so tako drugačni od slaščic, ki sem jih poznala od doma, bili so tako - britanski.«

Nato je pobrskala po starih avstralskih kuharskih knjigah in povedala: »Osnova je biskvit, sponge cake, ali svetla (white cake) oziroma maslena torta (v originalu: butter cake). Nekaj torej, kar ne bo razpadlo, ko bomo kocke potopili v čokolado in jih povaljali v kokosu.«

Nadev? »Marmelada je stvar okusa. V nekaterih receptih je omenjena, v drugih ne. Zdi se, da je v originalnem receptu ni bilo.« Katera marmelada? »Če bi jo uporabila, bi dodala jagodno,« pravi Carmen Jenko in prizna: »To slaščico sem spekla samo nekajkrat. Najtežje je, da biskvit spečemo ravno prav, torej da je enakomerno pečen, povrhu raven in dovolj čvrst. Ta osnova je del britanske kuharske tradicije, ki je ne obvladam še čisto.«

Predvidevamo, da se otroci v Avstraliji učijo peči to kultno slaščico v šoli? »Tega v šoli nikdar nismo pekli, pravzaprav se niti ne spominjam, da bi nam v šoli kdo pripovedoval o zgodovini te slaščice. Šele zdajle, ko o tem razmišljam, cenim pomen te jedi,« je dejala Carmen Jenko, ki že od mladosti obožuje kuhanje in je, ko je bila še deklica, zbirala recepte, objavljene v avstralskih revijah in časopisih. »V zadnjem času me zelo zanimajo stari slovenski recepti. Rada jih prebiram in se poglabljam v izvor jedi, saj se mi zdi, da me to povezuje z mojimi predniki,« pravi sogovornica, ki je že eno leto skrbnica facebook skupine, v kateri se prek kuharskih receptov povezujejo predvsem avstralski Slovenci.

Priporočamo: VIDEO: Čupavci – najbolj puhast in sočen recept za biskvitne kocke s kokosom

Star kranjski recept za avstralsko slaščico

Pri receptih za čupavce je podobno kot pri receptih za ostale kultne jedi, denimo za potico: toliko kolikor kuharic boste vprašali za recept, toliko receptov boste dobili. Mi smo smo ga imeli pred nosom, na tržnici sredi največjega gorenjskega mesta. Na kranjski tržnici pri vodnjaku domače slaščice vsako soboto prodaja tudi Klavdija Mlinar.

Kranjčanka, pridna za dva, nam je rade volje posredovala svoj recept za kuštravce, o katerem je povedala: »Moja mami je ta recept prepisala od svoje mame, torej od moje pokojne stare mame. V mladosti mojih staršev je bilo to pecivo nepogrešljivo ob vseh praznovanjih. Danes ga tudi jaz rada uporabim in sem zelo vesela, da se je ohranil.«

Čupavci ali kuštravci

Po receptu, ki gre v družini kranjske slaščičarke Klavdije Mlinar iz roda v rod.

Biskvit

• 300 g moke


• 250 g sladkorja


• 2 jajci


• 2 dl olja


• kavna skodelica mleka


• zavitek vaniljevega sladkorja


• zavitek pecilnega praška


• limonova lupinica


• rum po okusu

Glazura

• 250 g sladkorja v prahu


• 250 g margarine


• 100 g čokolade v prahu


• 6 žlic ruma

Posip

• 250 g kokosove moke

Priprava

1. Stepamo jajci, sladkor in vaniljev sladkor, da postane zmes penasta, rahla in svetlejša.

2. Potem dodamo olje, mleko, naribano limonovo lupino in rum ter še nekaj časa stepamo. Nazadnje ročno in narahlo umešamo moko, pomešano s pecilnim praškom.

3. Testo zlijemo v pekač, obložen s peki papirjem, velik približno 25 x 35 cm oziroma manjši, če želimo višje kocke.

4. Pečemo 20 minut na 200 stopinjah Celzija, da se zgoraj lepo zlato obarva. Biskvit malo ohladimo, ga s papirjem preložimo iz pekača na pult in razrežemo na kocke.

5. Ko je biskvit ohlajen, pripravimo glazuro: v manjši posodi na majhnem ognju raztopimo margarino, potem dodamo sladkor in mleto čokolado ter vse skupaj zmešamo v gladko kremo. Posodo odstavimo in malce ohladimo, zatem prilijemo rum.

6. Na krožniku si pri­pravimo kokosovo moko za posip. Kocko biskvita nabodemo na vilice, jo pomočimo v čokoladni obliv in povaljamo z vseh strani v kokosovi moki.

Priporočamo še: Zebra cheesecake (pečena različica)

Naslovna fotografija: Kam Del/Shutterstock