Odprta Kuhinja

Posestvo Mala Rosa: izletniška kmetija, ki navdušuje s kulinaričnimi vrtnicami

ni podpisa
Odpri galerijo
A+   A-
Ta zgodba bo v navdih vsem, ki se nadejajo, da bo tretje življenjsko obdobje zares – njihovo. Smo na posestvu Mala Rosa v Stanjevcih na Goričkem, v dišeči oazi miru, ki sta jo ustvarila samo dva para rok.


Alenka Čede in Žarko Novak pridelujeta jedilne vrtnice, aronijo, zelišča, sadje, ob koncih tedna pa v domačnem skednju poskrbita, da se popotnik ravno prav okrepča.

Obiskovalec, ki se pripelje iz Ljub­ljane, čuti, da je za njim dolga vožnja, in kar težko verjame, koliko gostov najde pot sem ob koncih tedna. Tudi zato, ker nad posestvom med tednom kot velik plašč leži popoln mir. Slišijo se ptice, šumenje oreha na dvoriš­ču in drevja v sadovnjaku, nad katerega se dviga krošnja mogočne češnje, menda najstarejše na tem koncu Goričkega.

Iz skednja, ki ima eno stranico odprto, se pogled razteza na bližnji nasad aronij, dvesto grmov, pa na vrste sivke, akacije, ki bi morale prav zdaj cveteti, pa so pozeble ... In naprej, na mehko valovito pokrajino, ki obroblja melanholično panonsko ravnico.

ni podpisa
ni podpisa


ni podpisa
ni podpisa


Alenka Čede med svojimi dobrotami.
Alenka Čede med svojimi dobrotami.


Čeprav še ohranjata vez z Ljubljano, sta zakonca pred enajstimi leti tu našla nov dom – njuna hiška ob cesti, nekdanja gostilna, je bila tedaj tako rekoč edina naseljena v ulici. Zdaj je spodaj Rus, zamahne Žarko Novak proti bližnji dolini, na začetku ulice Anglež … Goričko je že nekaj let zaželena destinacija za vse tiste, ki jih, kot se izbrano izrazi gostiteljica, »mesta pijejo po slamici«.

Še eno dobro primero uporabi: ko sta se vozila po Sloveniji in gledala, kam bi se lahko preselila, Pomurje ni bilo ravno visoko na gostiteljičinem seznamu – sta se pa zavedala, »kako dolga je njuna odeja«. Posestvo je nanju čakalo na vrhu grička, dvorišče je uokvirjeno z gospodarskimi poslopji, skedenj je razpadal – a tu se je njuno iskanje ustavilo, čeprav hiša urad­no sploh še ni bila naprodaj. Imela pa je pomembno lastnost. »Ne bi mogla živeti v hiši z majhnimi okni,« pravi gostiteljica.

Žarko Novak
Žarko Novak


Kotički ob skednju.
Kotički ob skednju.


Na dvorišču.
Na dvorišču.


Po čem imajo vonj kulinarične vrtnice


Večina ljudi misli, da je posestvo dobilo ime zaradi vrtnic, po katerih postaja zadnja leta zares znano – a ni. Zakonca sta ga poimenovala tako, ker je tudi v najbolj vročih poletnih dneh zjutraj rosa. Ta zelo koristi aroniji, ki tu ponorelo dobro raste, ni pa dobra za neko drugo rastlino, s katero je zgodba tega posestva pravzaprav zares močno odgnala.

V drugi polovici junija se pod hišo, na prepišnem travniku, začnejo odpirati cvetovi dišečih lepotic, ki so bile žlahtnjene posebej za uporabo v kulinariki. Tristo grmov kakih štirih, petih sort jedilnih vrtnic poskrbi za zgodbo in občutek, da bo tukaj mogoče poskusiti nekaj drugačnega.

Alenka Čede nežno prijema cvetove v roke in jih drugega za drugim ponudi, da jih poduhamo. Sorta Nadia Zerouali, po­imenovana po znani kuharski mojstrici, je rumena, z zaznavnimi notami citrusov in limonske trave. Naslednji cvet se preliva v nežno mareličnih, oranžnih in rožnatih odtenkih in nosi ime še bolj znanega kuharja, pravzaprav umetnika, Jordija Roce. Ta vrtnica je zares neustav­ljivo privlačna, v njej zavohamo pomarančo. Potem sta tu še rožnata cvetova, ki zmoreta v misli priklicati malino in jagodo, pa svetel cvet, ki nosi nedvoumno ime: Pear, hruška.

Žlahtnitelji, nizozemska družba Pheno Geno, so pri vsaki vrtnici zapisali, v katere recepte jo je mogoče dodati: to so solate, vsa hrana, ki izvira iz južnega dela sredozemskega obroča, vse so primerne za sladkarije in pripravo pijač. In prav to ponudita gostitelja. Popolnoma brez pretiravanja: pomladna solata, ki je prišla na mizo in je bila posuta z dobro pestjo vrtničnih listkov, je bila resnično dovršena, eden tistih trenutkov, ko jedec radostno vzklikne: »Živa hrana!« Kozarec limonade, tudi s cvetovi, piškoti, pripravljeni z vrtničnim sladkorjem, in na koncu hišna posebnost: pita po starem družinskem receptu.

Lepota kulinaričnih vrtnic.
Lepota kulinaričnih vrtnic.


Pite in druženje pod skednjem


Po te pite hodijo obiskovalci od blizu in daleč, pa če jih pojedo tu, v skednju, ali nesejo domov. So eden poglavitnih raz­logov, zakaj v pritlični hiši med vikendi včasih do treh ponoči gori luč. Okus je odličen, osvežilne jagode, vrtnice, kremni, verjetno smetanov preliv, krhko testo.

Vse rastline, ki jih tu pridelujejo, na koncu najdejo pot tudi v marmelade, čaje, likerje, posebnost pa so liofilizirane izvedbe – in hkrati dokaz, kako ljudje tod sodelujejo. Liofilizator, ta dragi stroj, ki zamrzne in izsuši ter tako najbolje, kot se sploh da, konzervira hrano, je last ene od sosed. Zelenjava, ki je bila v solati, pa prihaja z mlade kmetije mašAljaž.

Pito ljudje najpogosteje kar naročijo vnaprej, ker ob lepih koncih tedna skedenj vrvi od življenja. Pomeni: dobro se je napovedati, ker stolov ni neomejeno. Ljudje se tu tudi upočasnijo, postanejo radostno družabni, nihče ni sam, pripoveduje Žarko. Če kdo, potem ima on izdelan odnos do tega, kaj je kakovostna turistična ponudba: izvira iz mesta Hvar, pripoveduje, njihova družina pa je bila prva, ki se je začela ukvarjati z gostinstvom na zdaj razvpitih Peklenskih otokih – in še vedno je tam, v baru Laganini na Palmižani. Tam je vzdušje, milo rečeno, popolnoma drugačno kot tu, v tem kotu Slovenije. Gospod, ki na skrivaj pod mizo crklja mačko, ki ju je posvojila, ima tudi hvale vredno lastnost: vse življenje dela z rokami. Soproga izreče stavek, ob katerem mnoge ženske ne bodo verjele svojim ušesom – da je treba pred njim prav paziti, kaj omenjaš, ker bo naslednje jutro že začel tisto izdelovati.

Jagodna pita z vrtnico, ki ji ni para. Alenka resnično speče najboljšo!
Jagodna pita z vrtnico, ki ji ni para. Alenka resnično speče najboljšo!


Poličke s starimi predmeti.
Poličke s starimi predmeti.


Vrtnični liker: V dvolitrski steklen kozarec natočimo do polovice kakovostno jabolčno žganje in ga do vrha zapolnimo z vrtničnimi lističi. Postavimo v hladen senčen prostor za mesec dni. Precedimo skozi več slojev gaze ter dodamo sirup v razmerju 50 : 50. Sladki sirup naredimo tako, da v liter vrele vode dodamo 250 g sladkorja in ohladimo. Pozor: ko sirup dodajamo v vrtnično žganje, mora biti temperatura obeh enaka, to je sobna. Drugače postane liker moten. Na koncu na liter vrtničnega likerja prilijemo še šilce dobrega domačega konjaka.
Vrtnični liker: V dvolitrski steklen kozarec natočimo do polovice kakovostno jabolčno žganje in ga do vrha zapolnimo z vrtničnimi lističi. Postavimo v hladen senčen prostor za mesec dni. Precedimo skozi več slojev gaze ter dodamo sirup v razmerju 50 : 50. Sladki sirup naredimo tako, da v liter vrele vode dodamo 250 g sladkorja in ohladimo. Pozor: ko sirup dodajamo v vrtnično žganje, mora biti temperatura obeh enaka, to je sobna. Drugače postane liker moten. Na koncu na liter vrtničnega likerja prilijemo še šilce dobrega domačega konjaka.

Za korajžo


Gostitelja, ki sta se s selitvijo znebila stisk in stresov mestnega življenja, si za gosta vzameta čas. Sonce je že padlo za veliko češnjo, sence so se daljšale in njuna zgodba se je širila. To je zares kariera za tretje življenjsko obdobje, povesta. Žarko je v pokoju, Alenka pa si je delovno mesto ustvarila na posestvu. Prej je delala v turizmu, pozneje sta imela posel s tekstilom. Se selila: iz Ljubljane na Dolenjsko, ki sta jo čutila kot varnejše okolje za odraščanje svojih petih otrok. Nekje okrog petdesetega leta, pripoveduje gostiteljica, je začutila, da jo vleče v nove vode, in se vpisala na zeliščarski tečaj v Naklem.

In tu se začne tisto, kar je morda pri tej zgodbi najpomembnejše: tu lahko jemo, pijemo, kupimo marmelade, liker, si ogle­dujemo posestvo, srkamo mir – ampak za nadaljevanje našega življenja je njuna zgodba pomembna drugače. Skoraj ne poznam človeka, ki se tam okrog petdesetega leta ne bi začel spraševati, ali je zanj mogoče še kaka pot. Ali je način, kako bi stara leta dočakal – sam svoj.

Za take razmisleke je zgodba Male Rose balzam. Pove nam tole: ni treba vsega vedeti, da začneš nekaj novega. Treba se je biti pripravljen učiti, to ja, pa dobro je poslušati ljudi, ki o tem kaj vedo, na primer sosede, se spomni Alenka Čede, kako ji je zgnila cela njiva česna, ki ga je zastrla s slamo, čeprav je sosed rekel, da to ne bo prav. Treba je tudi najti komplementarnost z ljudmi, ki gredo po tej poti vzporedno – je kaj boljšega kot gospa, ki ima velike sanje, in njen gospod, ki komaj čaka, kako bi lahko te sanje začel izdelovati v realnost?

Še tretja modrost: če iščete nov dom, ne glejte po oglasih na spletu. Tam so hiše, ki jih nihče drug ne mara, pravi Alenka Čede. Pojdite ven, med ljudi, najbolje v gostilno, in bodite prijazen, normalen človek. Tako boste izvedeli tudi za posesti, ki šele prihajajo na trg. Vsak si namreč želi, da bi bili novi sosedje ljudje, ki bi v kraj prinesli lepoto, prijaznost, spoštovanje in obrt, ki pripomore k boljšemu življenju cele skupnosti.

Delček zgodovine na Posestvu Mala Rosa.
Delček zgodovine na Posestvu Mala Rosa.


Toliko detajlov ...
Toliko detajlov ...


Keramičen okrasek, ki visi na oknu lične trgovinice, kjer lahko kupimo Alenkine dobrote.
Keramičen okrasek, ki visi na oknu lične trgovinice, kjer lahko kupimo Alenkine dobrote.


Ste že slišali za sol z vrtnico? Z njo lahko čudovito oplemenitimo sir za solato.
Ste že slišali za sol z vrtnico? Z njo lahko čudovito oplemenitimo sir za solato.


Solata, v kateri so se znašli listi vrtnice, nas je popolnoma očarala.
Solata, v kateri so se znašli listi vrtnice, nas je popolnoma očarala.


Kaj vse lahko porabimo za dekoracijo prostora!
Kaj vse lahko porabimo za dekoracijo prostora!


Fotografije: Mateja Delakorda
Preberite še: Pokukajte v kuhinjo in jedilnico Bineta Volčiča: tako bo kuhal na Goričkem
Datum Objave: 20.6.2023 ob 07:06

Več iz te teme:

vrtnicePosestvo Mala Rosaizletniška kmetija

Naročite se na e-novice:

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder ReščičLjubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiranja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.