Gal Mavretič (Georgie bistro): sous-chef, ki osvaja spletne množice

Gal Mavretič je pred kamerami izredno sproščen in simpatičen, njegova beseda je ravno prav hitra in tudi do prave mere strokovna, da se laični kuharji vsakokrat naučijo kaj novega, ne da bi jih zmotila uporaba preveč strokovnih kuharskih izrazov. Za ilustracijo: kratki posnetek, v katerem za štedilnikom pripravlja domač topljeni sir, torej domačo izvedbo sira zdenka, ima na družbenih omrežjih več kot 800.000 ogledov.

Zakaj ravno kuharstvo?

Snemanje spletnih vsebin, ki na poljuden način opisujejo delo v profesionalni kuhinji, se je povsem spontano začelo pred kakim letom, pravi sogovornik: »Nastopam že od mladih nog. Pri sedmih sem se vpisal v glasbeno šolo in takrat so se začeli nastopi. Na gimnaziji sem se ukvarjal z gledališčem, v tistem času sem med drugim postal državni prvak v debati v angleščini. Ko smo v bistroju razmišljali, koga bi lahko postavili pred kamero, je bilo kar nekako logično, da bom to jaz, saj imam dovolj izkušenj z nastopanjem, pa tudi moja retorika je dovolj močna, zato snemanje poteka gladko in zgolj z okvirnimi scenariji, brez večjih priprav in ponavljanja.«

In kako je, med vsemi igralskimi, glasbenimi in drugimi talenti, ravno kuharstvo postalo središče njegovega poklica? Gal Mavretič malo pomisli, nato pojasni: »Že od otroštva sem rad kuhal. Moj oče, ki je kuhal pri nas doma, je bil moj glavni motivator in hvaležen sem mu, da sem mu neštetokrat lahko pomagal pripravljati obroke. Pozneje sem se vpisal na fakulteto, a me to nekako ni pritegnilo, zato sem šolanje nadaljeval na Biotehniškem izobraževalnem centru Ljubljana, kjer sem se dodobra seznanil z osnovami kuharskega poklica. Nato sem začel pred petimi leti delati v Monsteri, sprva pod vodstvom chefa Bineta Volčiča, tam sem ostal tudi pozneje, ko je vodenje kuhinje prevzel moj zdajšnji chef Gregor Jelnikar.«

Od tatarca do začinjenih solat

O tem, katere jedi naš sogovornik rad kuha, ko ni v službi, pa: »V gostinstvu in tudi sicer je tako, da tisti, ki še nimamo otrok, doma kuhamo le malokrat. Se pa rad potrudim in skuham kaj dobrega, kadar imamo na obisku prijatelje ali kadar se zbereta moja in partneričina družina. Takrat je na sporedu vse: od tatarca do sušija in sašimija, tu so fokače, pice ... Kaj mesnega, med drugim golaž, ki ima v mojem kulinaričnem repertoarju prav posebno mesto, pa testenine in rižote na tisoč in en način. Rad pripravljam tudi obilne, rahlo ekstravagantne in dobro začinjene solate.«

Kakšni okusi so mu torej blizu? »Navdih za veliko jedi črpam iz slovenske kulinarične tradicije, močno pa me privlačita tudi azijska in bližnjevzhodna hrana. Obožujem močne začimbe in močne okuse!« Zato je jasno, koga naš sogovornik omeni, ko ga vprašamo po chefih, katerih knjige rad prebira in jim sledi prek spletnih poti: »Yotam Ottolenghi je mojster priprave zelenjave in bližnje­vzhodnih jedi, navdušuje me predvsem njegova kuharska knjiga z naslovom Flavour, torej Okus. Potem so tu še Thomas Keller, ki je chef stare šole z malenkost modernim pridihom, ter Heston Blumenthal, ki velja za čisti modernizem, in Rene Redzepi. Omenim lahko še znameniti britanski kuharski dvojec Jack Croft in Will Murray – pod njunim okriljem so napredne londonske restavracije Fallow, Fowl in Roe.«

Levo: Človek mnogih talentov, od vsega pa ga najbolj veseli kuhanje. (Foto: Dejan Javornik)

Kdor z malim zadovoljen ni ...

Je pa pri pregledovanju spletnih vsebin, nadaljuje Gal Mavretič, treba ločiti zrno od plev: »Na spletu je veliko nepreverjenih in polovičnih informacij. Internet je vsekakor dobro orodje in vir idej, če sledimo pravim kulinaričnim zgodbam.« In te se, pravi sogovornik, danes dogajajo marsikje po svetu – v Veliki Britaniji, na Danskem, v ZDA, Italiji, Franciji in še kje.

Tudi zaradi pretoka znanja, ki ga omogoča splet, »kuharstvo ni več obrt, ampak že znanost. V tej smeri se razvija tudi kulinarika, saj je vse bolj pomembna teorija, ki jo z izkušnjami spremenimo v prakso.«

Še projekcija prihodnosti, kot jo vidi simpatični kuhar. »Kot vsi, ki opravljajo kuharski poklic, bi tudi jaz nekoč želel imeti nekaj svojega, in sicer najprej nekaj majhnega, potem pa bi se ta zgodba lahko širila. Zdi se mi, da so najbolj dobičkonosni majhni lokali, ki se osredotočajo na dostavo in imajo le nekaj miz za goste. S tem bi bilo dobro začeti, si ustvariti ime in narediti tudi nekaj jedi, po katerih bi postal znan. Potem bi se zgodba lahko širila in nastal bi bistro ali restavracija. Danes je tako, da je težko začeti posel,« razmišlja 29-letnik, ki med pogovorom večkrat spoštljivo omeni dobrega prijatelja Gregorja Jelnikarja, sicer soseda iz domače ulice v Litiji in chefa v bistroju Georgie.

Sous-chef ljubljanskega bistroja Georgie se v prostem času ukvarja z glasbo in igralstvom, spletno občinstvo pa osvaja s simpatičnimi prikazi kuhanja. (Foto: Dejan Javornik)

Priporočamo še: Alexander Niño Ruiz (Črno zrno): arhitekt, ki se je posvetil vrhunski kavi