Kolumna sitne mame: Bi morali otrokom prepovedati hitro prehrano?
Odpri galerijo
A+ A-
O pici, ki je nekoč otrokom nekaj pomenila. Kako pa je danes?
Spominjam se tistih treh pic. Na leto in na jedilniku. Kje in kdaj? Jah, ne zdaj. Ker sem z Obale, kjer je sneg bolj izjema kot pravilo, je tale zgodba moj ekvivalent »ko sem bila jaz v tvojih letih, smo pet ur peš po snegu v šolo hodili«. V šolo smo hodili mimo picerije Sabadin, ki je stala na šolskem ozemlju. Zato je bila tudi nekako kar del šole – na šolski dan in dan mladosti, ko je v šolskem spominskem parku gorel kres, so na njeni terasi sedeli učitelji. Med njimi, svojimi kolegi, tudi moja mami. Otroci smo se igrali in podili naokoli, vsake toliko pa pritekli k njim – po pijačo ali hrano. Nekje proti večeru se je namreč nekdo spomnil in končno naročil nekaj pic. Brez vprašanj in čakanja na naše, otroške odločitve. Vzeli so po eno ali dve z jedilnika (na katerem ni bilo trideset pic, dragi otroci). Margerita, štirje letni časi in capricciosa (beri: na prejšnjo so dali artičoke). To je bilo to. In to je bilo odlično.
Druga priložnost za pico je bila navadno posebna – konec (ali začetek) šolskega leta in včasih kakšen rojstni dan je prišla na vrsto picerija Rio (oba lokala sta danes že zaprta, čeprav odprta v spominih Koprčanov). Tudi tam je bila izbira podobno bogata (naslednji revolucionaren okus, ki se je pojavil, je bil štirje siri). Ob kosilu pa smo lahko pili še – sok jupi. Ker se je moji mami zdelo, da je vseeno manjše zlo od cockte, saj je bil s pomarančnim okusom. Skupno obema lokaloma je bilo, da zraven ni bilo parkirišča, ampak veliko dvorišče, vrt – prostor, po katerem smo se lahko otroci podili med čakanjem na kosilo. In v Riu smo se podili še okoli kavbojske kočije in tjulnja z žogo na smrčku – ja, tistima na žetone. Ko smo jih na koncu dobili za posebno nagrado (čeprav smo navadno ugotovili, da tisto »guncanje« ni nič posebnega).
Uh, pa še ena vrsta pic je bila – šolska. Tista je bila za kosilo enkrat na mesec, imela je debelejše testo in neko posebno začimbo v paradižniku, sir in šunka pa sta bila narezana na male koščke. Takšno sem dobila enkrat za večerjo v postojnski porodnišnici in bila je popolnoma nostalgična.
No, vmes so bile še domače različice – sicer je moja mami potrebovala nekaj poskusov, da je ukrotila testo, ampak nekaj kosil s pica krekerji se nam je vseeno vtisnilo v lep spomin. In če odmislim tole, mi je jasno, zakaj mi je na vprašanje, kako se je v našem otroštvu spopadala z »junk« hrano, s hitro hrano, odgovorila »mah, za une tri pice in jupije na leto se res nisi sekiral,« se spomnim. In zato mi ni jasen spletni argument »saj smo tudi mi jedli (vstavi po želji), pa smo živi« - ampak veste, mi nismo tega tolikokrat jedli.
Mi nismo imeli »fast foodov«, nismo imeli pic na kose (ki so večinoma res grozne), nismo imeli kioskov s hitro prehrano na vsakem koraku. In pica je bila za posebne priložnosti. In tista ena gazirana pijača tudi ni bila problem. Danes? Danes so otroci izpostavljeni taki hrani dnevno in nenehno. Jim jo moramo prepovedati? Nima smisla. Raje jim predstavimo dobro hrano. Raje jih naučimo, da ko si bodo zaželeli pico, bo ta iz najboljše picerije, narejena z odličnim testom in največ tremi oblogami. Raje jih navadimo na hamburgerje iz najboljšega mesa v odličnih štručkah. Raje jih navadimo na najboljši sladoled v mestu. Potem jim poceni slaba hrana ne bo dišala ali pa bo le občasna kaprica. In za tistih trikrat na leto se potem res ne bomo sekirali, kajne?
Preberite še ostale kolumne sitne mame
So otroci res tisti najbolj izbirčni?
Kaj se je zgodilo z našimi zobmi?
Ne zganjajmo drame ob enem krofu
Umetnost prehranjevanja na kavču
Čigavo mesto je v kuhinji?
Moramo pri otroški hrani obvezno prevzeti eko-bio-obsesijo?
Zakaj ne znam skuhati golaža?
Razkritje najboljšega soparnika za pripravo hrane
Koliko zarečenega kruha moramo pojesti in zakaj sem sitna mati?
Datum Objave: 13.9.2019 ob 16:09