Mesnica v Avstraliji, kjer prodajajo kranjsko klobaso, ocvirke in še kaj

Po spletnih poteh smo se odpravili v Toowoombo, mesto v avstralskem Queenslandu, ki ima nekaj več prebivalcev kot Maribor. Tam še danes deluje mesnica, ki jo je leta 1980 ustanovil Anton Oberman.

Zveni slovensko? Brez dvoma – Toni, kot so mu rekli v novi domovini, je v Avstralijo prišel iz Metlike. Mesnico, imenovano Toni’s Continental Butcher & Smallgoods (Toni’s Super Meats), zdaj vodi njegova hčerka Sonja Wentzel in ona je bila naša sogovornica.

»Moj oče je bil rojen v Metliki, tam na meji s Hrvaško. Stara mama in ate sta imela kmetijo, za katero bi danes rekli, da je bila samooskrbna. Oče je delal v lokalni mesnici in klavnici. V Avstralijo je emigriral leta 1960. Zakaj? Ker življenje v tedanji Jugoslaviji ni bilo lahko. Za selitev se je odločil, da bi tu začel na novo in da ne bi živel v komunizmu,« obnovi sogovornica začetke zgodbe, ki je pritegnila našo pozornost pred meseci, ko smo govorili z zagnano avstralsko kuharico slovenskega rodu in je omenjala, kje ona dobi nekatere mesne izdelke, ki za deželo Tam spodaj niso ravno značilni. »Oče je začel delati že zelo zgodaj, ko je bil star 14 let. Izdeloval je mesne izdelke in opravljal ostale posle v klavnici, vse do 21. leta, ko je zapustil Slovenijo in odšel v Avstrijo. V Gradcu je nato opravil mojstrski izpit, zatem se je odločil za selitev v Avstralijo. Sprva je imel štiri mesnice na jugu Novega Južnega Walesa, preden se je leta 1980 dokončno preselil v Queensland, torej v Toowoombo.«

Slišali smo, da je vaš oče, s seboj v Avstralijo prinesel tudi recepte za mnoge izdelke, ki jih poznamo v Sloveniji: za zaseko, kranjsko klobaso, pečenice, krvavice, ocvirke in podobno. Ali kaj od tega še danes izdelujete?

Izdelujemo veliko tradicionalnih mesnih izdelkov, ki izvirajo iz Evrope, predvsem iz vzhodne Evrope. Imamo klobaso kransky, velika uspešnica je slanina. Imamo pršut, pečenice, krvavice – rečemo jim »black pudding« – in ne moremo jih narediti dovolj! Imamo tudi ocvirke, ki jim rečemo tudi čvarci. Potem so tu hrenovke, sudžuk in različni suhomesnati izdelki oziroma salame, denimo kulen, debračina, czabai, madžarska, italijanska, danska, calabrrese. Prodajamo tudi lardo. Zaseki rečemo riet – v prodajalni je sicer nimamo, jo pa moja mama naredi za vsak božič. V mesnici še vedno uporabljamo »staromodne« metode. Izdelke dimimo v posebnem prostoru, ki ga je zgradil moj oče. Vse sušimo na naraven način, ne iščemo bližnjic in še zmeraj delamo tako, kot se je to delalo doma.

V središču avstralske Toowoombe že desetletja deluje mesnica Antona Obermana, po rodu iz Metlike.

Kako pa so te mesnine všeč Avstralcem?

Avstralci so tako rekoč posvojili vso evropsko hrano. Ko je moj oče prišel v Avstralijo, je bila evropska tradicija povsod že prisotna. V zadnjem času – pred spremenjenimi razmerami, seveda -, ko so Avstralci veliko potovati in spoznavati različne kulture, pa so začeli tudi ceniti takšno hrano.

So torej v Avstraliji že pred Tonijem poznali kranjsko klobaso, ali jim je vaš oče predstavil to našo zaščiteno specialiteto?

Kransky, kot ji rečejo Avstralci, je prebivalcem naše regije zares predstavil moj oče. V Avstraliji smo edini, ki imamo certifikat za proizvajalca. Podelil nam ga je slovenski konzulat, na kar smo zelo ponosni.

Kaj pa čevapčiči in ražnjiči? Vemo, da so Avstralci veliki oboževalci piknikov, torej bi jim to dvoje moralo biti zelo všeč …

Pripravljamo tudi čevapčiče. Zanimivo, da jih kupujejo predvsem tukajšnji Slovenci, Srbi in Hrvati, nanje prisega le manjšina naših avstralskih kupcev. Ražnjiče, torej meso na nabodalih, pa imajo v večini avstralskih mesnic. Nihče jih ne povezuje z evropsko tradicijo. Te pa pripravljamo na različne načine oziroma z različnimi dodatki.

Verjetno imate večinoma avstralske kupce, a očitno tudi takšne, ki so močno povezani s Slovenijo in Evropo.

Veliko ljudi generacije mojega očeta tudi v novi domovini prisega na hrano, ki so jo bili vajeni od doma. Pridelujejo tudi svoje vino – to je delal tudi moj oče in mi tradicijo zdaj nadaljujemo –, ali pa skuhajo celo malo rakije! Ta, starejša generacija, zelo rada kupuje kransky in slanino, delajo sarmo, uporabljajo ajvar in vegeto, prodajamo tudi radensko in cockto. Večina ljudi, ki ima evropske korenine, ohranja tradicijo tudi naslednje generacije, tako kot jaz – moja vzgoja je bila bolj slovenska kot avstralska. Ko sem se rodila, smo živeli v stanovanju nad prvo očetovo mesnico v kraju Warilla (Novi Južni Wales). Odkar pomnim, pa sem bila vpeta udi v očetov posel, to je del mene.

Kdaj se je oče upokojil?

Pred osmimi leti, ko sva posel prevzela z možem Mattom, mesarjem po poklicu. Čeprav … Tako kot vsi marljivi ljudje njegove generacije, dela do konca življenja ni spustil iz rok. Pri delu nam je pomagal vsak dan, vse do lanskega odhoda v bolnišnico …

Vaš mož Matt je, pravite, po poklicu mesar, kaj pa vi?

Matt je 15 let delal za mojega očeta in nato šolanje nadaljeval na univerzi, pridobil je diplomo in vodil klavnico. Jaz se nisem šolala v tej smeri, toda ker me je oče naučil vsega, zdaj skrbim za mesne izdelke.

Na facebooku vidim, da so v družinsko podjetje vključeni tudi vajini otroci.

Oba, sin in hčerka. Hčerka ob študiju dela v mesnici, sin pa je še v šoli, torej nam pomaga po pouku in ob sobotnih dopoldnevih.

Tri generacije družine, ki v Avstraliji ohranja okuse tradicionalnih evropskih mesnin.

Kdaj pa ste bili zadnjič v Sloveniji?

Ko sem bila majhna, smo bili velikokrat – šli smo do stare mame in ateja in tete Milence. Z možem sva tudi prišla, še preden sva imela otroke, pa potem, ko je bila hčerka stara 16 let. Predlani, ko je tudi sin dopolnil 16 let, smo obisk Slovenije ponovili. Vse to nam zelo veliko pomeni. V Sloveniji živi teta, tu so sestrične in bratranci, pa veliko prijateljev imamo, ki so nam kot družina, tesno smo povezani z očetovim sošolcem in še s kom.

Saj res: katero slovensko hrano imate najraje?

Jagenjčka, ki ga obrnemo nad ognjem! Kransky! Preprost narezek z različnimi salamami, ki jim, ko je sezona, dodamo mlado čebulo z domačega vrta! Kostanj! Burek!

Samo še to: ali še vedno kuhate po slovensko in kaj najraje pripravite?

Sarme! Tudi goveji golaž, kakršnega je pripravljal že moj oče. Suha rebra s fižolom in krompirjem, postrežena s sveže pečenim kruhom. Mesnica je znana tudi po tem, da na ražnju vsak konec tedna obrnemo odojka. Potem je tu še zeljnata solata s fižolom, čebulo, kisom in oljem. Na mojem vrtu imam črno redkev in še danes iz nje pripravim solato, kot me je to naučil oče. Pozimi pa: motovilec v solati. In za božič vsakokrat spečem potico!

Preberite tudi: Sestavina, zaradi katere bo pire lahkotnejši, a izjemno okusen

Fotografije: arhiv družine Oberman/Wentzel

Špela Ankele
Špela Ankele

Novinarka in Kranjčanka. Obožujem gorenjske hribe in pisateljico Isabel Allende. Podnevi pišem, fotografiram in kuham, zvečer berem (kuharske) knjige.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed