Hrvaška učiteljica, ki je postala blogerska zvezda

Fotografije, ki jih amaterska kuharica in fotografinja pošilja v svet, so tako presneto sladke, da so se sline pocedile tudi nam.

Pojdiva v desetletje oddaljeno preteklost in se ustaviva točno na vaš 45. rojstni dan, ko ste začeli ustvarjati blog. Kako se vam je spremenilo življenje od tedaj?

Po tem desetletju lahko rečem, da je vse skupaj kot vožnja z rolerji po kamnitem terenu – polno je vznemirjenja, izzivov in tudi nepričakovanih padcev. Sicer pa: ste kdaj videli koga, ki bi elegantno padel na rolerjih? No, nekako tako bi opisala svojo blogersko pot. Vse skupaj se je začelo kot sladka igra, kot odkrivanje neznanega področja v mojem življenju. Iskreno rečeno: ko sem začenjala, se nisem kaj prida ukvarjala s tem, kaj me čaka. Učila sem se fotografirati in urejati spletno stran, pridobivala sem znanje s področja spletnega marketinga. Na srečo sem vztrajna in prav ta lastnost mi je olajšala pot, na kateri sem se mnogo naučila. Če me sprašujete o spremembi, vam lahko povem, da me je doletela v najboljšem pomenu te besede. Vsak nov dan mi še vedno prinaša novo znanje, nova poznanstva, nove izmenjave izkušenj ... Zdaj sem povezana z blogerji po regiji, torej z ustvarjalci kuharskih vsebin na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Srbiji, Sloveniji in še kje. Pravcata čarovnija je biti del te razvejane mreže kuharskih navdušencev.

Zakaj ste se pravzaprav odločili za ta korak? Zdi se mi, da se človek ne zbudi kar tako na svoj 45. rojstni dan in si reče, da je to dan, ko bo začel pisati kuharski blog ...

Vemo, da se velike ideje ne rojevajo hitro, in če sem iskrena, je ideja že nekaj časa brbotala v meni. Kot da bi v sebi nosila lonec, napolnjen z mamljivimi recepti. Morda sem, preden sem dopolnila 45 let, premalo verjela vase ali pa preprosto ni bil pravi trenutek za začetek pisanja bloga. Ko pa sem začela, se mi je zdelo, da so se zvezde končno postavile na svoje mesto. Pri tem, da sem dvignila jadra in se spustila v to krasno avanturo, so mi pomagali tudi sinovi.

Mirjana Marčinko: učiteljica in kulinarična blogerka, ki obožuje ustvarjanje slaščic. (Foto: Mirjana Marčinko)

Kako je družina vpletena v vaše blogersko delo?

Lahko rečem, da se je z leti naša družina spremenila v pravcato tovarnico kreativnosti. Družina je bila pri mojem delu vselej najpomembnejša. Srednji sin, Ivan, je ustvaril spletno stran, Davorin in Antonio pa sta me podprla z neprecenljivimi nasveti in domiselnimi idejami. Pozneje smo ustvarili tudi profile na družbenih omrežjih. Vsak od njih je s svojim talentom in znanjem pomagal, da smo skupaj ustvarili to zgodbo. Sčasoma so fantje seveda odrasli in šli vsak svojo pot, a vsi smo se skupaj učili in skupaj uživali v sadovih našega sodelovanja.

Po poklicu ste učiteljica. Ste se, preden ste začeli pisati blog, ukvarjali tudi s fotografijo, ste morda obiskali kake kuharske ali slaščičarske tečaje?

Zame je bil skok v svet fotografiranja, kuhanja in slaščičarstva kot spust s tobogana – malo strašljiv, ampak z dobrim odmerkom pozitivnega adrenalina. Fotografija je bila največji izziv, naredila sem veliko poskusov, se učila in tudi pogovarjala z jabolki na fotografijah. Postopoma sem se naučila, kako je treba ujeti magično svetlobo in začarati gledalce s slikami. Roko na srce: o fotografiji sem na začetku vedela zelo malo. Zato sem proučevala spletne strani, šla na tečaje ... in veliko, veliko vadila! Ugotovila sem, da je za fotografiranje hrane ključna svetloba, zato sem dosti časa namenila pro­učevanju jutranje in večerne svetlobe. Ugotavljala sem, kaj lahko naredim, da je bo manj, kako jo dodati ... Kupovala sem razpršilce, barvala kose stiropora in podobno, da bi ustvarila primerno svetlobo in izboljšala fotografije.

Čokoladne palačinke. (Foto: Mirjana Marčinko)

Kaj pa vsi ti pripomočki, od skodelic do desk in krasnih krožnikov, ki jih vidimo na vaših fotografijah? Od kod ste prinesli vse to?

Sem navdušena zbiralka vseh teh skrivnostnih rekvizitov, ki se znajdejo na mojih fotografijah. Brskala sem po podstrešjih, se potikala po sejmih in tržnicah, da bi našla popolne dodatke za svoje kreacije – takšne, ki bi lahko začinili zgodbo, prikazano na fotografijah.

Pa vaš blog še vedno nastaja pri vas doma ali že imate kulinarični studio?

Moj dom je moj studio – z malo iznajdljivosti in ob največjem oknu, skozi katero pronica najlepša svetloba, nastane prizorišče mojih fotografij, kuhinja pa je prostor, kjer ustvarjam video recepte. Potem ko posnamem, se vsi zberemo pri mizi in se sami sebi zdimo podobni filmski ekipi, ki na kosilu uživa v plodovih našega dela.

Blog, ki ste ga začeli ustvarjati skupaj z družinskimi člani, vam je torej prinesel nekaj sto tisoč sledilcev, zato ste pustili učiteljsko delo, a se kmalu spet vrnili v razred. Zakaj?

Po nekaj letih premora sem se res vrnila v razred, saj sem ugotovila, da moje srce bije za otroke. Ugotovila sem, da sem učiteljica: to sem bila, to sem tudi zdaj, ko v sebi še vedno nosim ljubezen do poučevanja. Delo z najmlajšimi je zame kot osvežilna pijača po obroku – daje mi energijo in navdih. Tako danes še vedno z največjim veseljem lovim ravnovesje med pisanjem bloga in poučevanjem v šoli, pri čemer imam srečo, da delam s prekrasnimi ljudmi, poleg tega me ta dva moja svetova, torej učiteljski poklic in delo blogerke, izpopolnjujeta na najboljši mogoč način.

Pisana rolada. (Foto: Mirjana Marčinko)

Če se še malo ustaviva pri številkah: kateri od vaših receptov ima največ ogledov?

To je preprosta torta, ki se zgleduje po sladici tufahija, vanjo pa sem vključila tudi mlete piškote. Torta tufahija-plazma je tista, ki je doslej najbolj očarala moje sledilce, saj ima več kot dva milijona ogledov. Preprostost zna biti ključ do uspeha, je tako?

Se kar strinjam. Od kod pravzaprav ime bloga: Slajše od sladkega?

Nastalo je povsem spontano – kot povezava moje ljubezni do sladic in želje, da to sladko radost predstavim še komu. Seveda, v blogu niso zbrane samo sladice, kar sem poudarila v svoji drugi kuharski knjigi (Mirjana je napisala že tri, op. p.).

Še klasično vprašanje: kako vam ob vseh dobrotah uspe obdržati zares fit postavo?

To me dostikrat vprašajo. Mislim, da mi pomagata genetika in zdrav način prehrane, seveda pa tudi redna telesna vadba.

Kaj je največja pohvala, ki ste jo dobili od svojih sledilcev?

To so komentarji, ki mi pravijo, da se nisem nič spremenila in da sem ostala taka kot prej – prizemljena, vesela in pripravljena pomagati. So mi pa zanimiva tudi šaljiva sporočila, ki mi polepšajo dan in potrdijo, da sem na pravi poti.

Koliko vam pravzaprav pomeni ta odnos s sledilci – vam daje energijo ali vas morda nenehno odgovarjanje na vprašanja tudi malo utruja?

Ta interakcija je kot začimba v jedi, torej tisto, kar vse skupaj naredi popolno. Po vsaki objavi uživam v tem, da si vzamem čas za izmenjavo mnenj s sledilci, saj je to tisto, kar mi daje energijo in navdih za nadaljnje ustvarjanje. Kajti, ravno zaradi tega objavljamo recepte, kajne? Moje življenje je z blogom polno izzivov in novih izkušenj, zapolnjeno je s smehom in srečo. To, da sem kulinarična blogerka, zame ni služba, ampak način življenja, ki mi vsak dan prinaša nova odkritja in veselje. Navsezadnje je tudi ta intervju delček te čarovnije, ki mi daje krila.

Mirjana Marčinko. (Foto: Mirjana Marčinko)

Studio Odprta kuhinja: naše kuharske delavnice, ki jih ne smete zamuditi