Simona Česen, someljejka: vino je kot pravljica iz Tisoč in ene noči

V Srbiji se je končalo prvenstvo, na katerem so izbirali najboljšega someljeja Evrope, Afrike in Bližnjega vzhoda v organizaciji mednarodne zveze ASI. Objavijo fotografijo dvanajstih polfinalistov in le eno žensko najdemo med njimi, Francozinjo. Tudi na naših državnih tekmovanjih ni nič bolje. Prav osvežujoče je zato slišati, ko Simona Česen reče: želim se kar naprej učiti o vinu, izstopiti iz območja varnega udobja – in tekmovati.

Mlada Gorenjka, nekaj čez trideset let je stara, ima koristno last­nost: vse, česar se loti, hoče do konca naštudirati. Ko je nekaj časa kazalo, da bo kmetica, živinorejka, se je izobrazila v inženirko kmetijstva in krajine. Vmes pa se je srečala z vinom. Ta izziv se nikoli ni iztekel, kajti odkrila je področje, ki je za študij neizčrpno zaradi množice spremenljivk, ki jih v vino vnesejo sorta, teritorij z vremenom in vinarjeva roka. Je kot pravljica iz Tisoč in ene noči: vedno nekaj ostane, kar boš spoznal in razumel jutri.

Simona Česen se je udeležila pravzaprav vseh izobraževanj, ki so dostopna v Sloveniji: opravila prvo in drugo stopnjo tečaja pri društvu Sommelier Slovenije, ki spada pod okrilje omenjene mednarod­ne organizacije ASI (Association de la Sommellerie Internationale). Zdaj je sredi tretje, zadnje stopnje. Končala je že vse stopnje tečaja WSET, dostopne pri nas, tudi tretjo, kar je pri nas uspelo le nekaj več kot stotim. Dela v priljubljenem ljub­ljanskem zbirališču, Wine baru Šuklje.

Bootcamp ASI v Sevilli: »Bili smo izčrpani.«

Bootcamp ASI v Sevilli

Vse to je bilo dovolj (tudi za njeno samozavest), da se je prijavila in so jo sprejeli na tabor, ki ga je v Sevilli v Španiji organizirala ASI. S tujko se temu srečanju, ki je bilo letos četrtič, reče bootcamp in to je precej točno, kajti, kot o programu in intenzivnosti pravi sogovornica: »Bili smo izčrpani.« Potrka po polnem zvezku zapiskov, ki so nastali v samo nekaj dneh, se spomni, kako so morali biti ob pol devetih zjutraj že pripravljeni na delavnice, ki so potekale, z majhnimi odmori in pavzo za kosilo, do večera.

Kaj pa je bil smisel srečanja, ki je zbralo petdeset mladih someljejev z vsega sveta? »Mislim, da so nas želeli založiti s takim znanjem, da bi lahko doma sami vodili mlade,« razmišlja. »Takoj, ko sem se vrnila iz Seville, sem predsedniku slovenskega društva Valentinu Bufolinu rekla: mi tudi potrebujemo kaj takega. Mogoče ne tako obširno, tridnevno, že eno popoldne bi bilo dovolj za začetek. Potem pa sem se vprašala: koliko ljudi bi v Sloveniji sploh prišlo? Na zadnjem državnem prvenstvu leta 2022 nas je tekmovalo devet, pri sosedih, na Hrvaškem, pa okrog trideset, če me spomin ne vara. Bom kar odkrito povedala: mislim, da ima Slovenija v resnici malo ljudi, ki želijo kaj več,« pravi. Po takem uvodu seveda odgovor na naslednje vprašanje ne more biti drugačen: prizna, da si želi osvojiti državno prvenstvo in – da, šla bi tudi na svetovno, če bi tako naneslo, čeprav je to izrazito zahtevno, kajti zahteva enciklopedično znanje, pa tudi sposobnost izjemne osredotočenosti in samozavest, ki jo najboljši tekmovalci nabirajo v dolgih seansah s psihologom, kot vrhunski športniki.

Naloge, ki jih našteva, niso prav lahke. Čeprav se zdi, da je someljejsko znanje del prestižnega življenjskega sloga in dober kulturni kapital, zanimanje za pitje, tudi če je poznavalsko, zlasti od korone naprej, upada, posebno med mladimi. Pa tudi to, da bi osvojila državno prvenstvo, ni lahka naloga. Odkrito prizna, da je v Sloveniji nekaj someljejev, ki bi jih bilo težko premagati, vsi pa so se na tem tekmovanju že izkazali in zmagali: Gašper Čarman, Martin Gruzovin, aktual­ni prvak Bufolin, ki je slovenske barve zastopal na tekmovanju v Beogradu.

Tekmovanje za najboljšega someljeja Evrope, Afrike in Bližnjega vzhoda v Beogradu. Simona Česen še med prostovoljci, kdaj morda tudi na odru.

Pomen dobre zgodbe

Tudi Simona Česen je, kot del podporne ekipe, odpotovala v srbsko prestolnico – s pričakovanjem, da bo navezala čim več stikov in poznanstev, dodala nekaj imen v mrežo, zaradi katere je vinskim ljubiteljem lažje potovati po tujih deželah: povsod koga poznajo, ki jih usmeri k zanimivim vinarjem, opozori na lokalne posebnosti, dobre zgodbe. Mimogrede: na katero zgodbo iz Slovenije pa bi svoje znance, med njimi tistih petdeset novih s tabora v Sevilli, opozorila Simona Česen: »To bi bila vinska klet Roka s Koga, ki jo vodita Irca Sinead in Liam Cabot.«

Priporočamo še: Matjaž Beznik, lovec na tartufe: mogoče rastejo pred vašim pragom