Zakaj v slovenskem kiosku sredi Berlina strežejo finsko hrano

Pred petimi leti je v berlinski umetniški četrti Kreuzberg pristal kultni kiosk K67, ki ga je pred skoraj šestimi desetletji zasnoval slovenski oblikovalec Saša Mächtig. Brezčasni kiosk živahno rumene barve v zavetju sosednje neoklasicistične stavbe sije kot močan žarek sonca. Še več veselja pa tistim, ki se ustavijo pri njem, vzbuja njegova ponudba, kajti v prikupnem rumenčku, ki so ga poimenovali Kioski, pripravljajo moderno zasnovano hitro hrano. Ni nepomembno: ekipa z Ann-Marie von Löw na čelu ima te dni v zalogi tudi eno, prav tako kultno, slovensko pijačo.

V kratkem času je Kioski pritegnil precej medijske pozornosti. Ko je o njem poročal Berliner Zeitung, so zapisali, da gre za lep primer socialistične pop kulture, na ogled je tudi v newyorškem muzeju moderne umetnosti MoMa: »Pop kultura in hipiji niso več želeli stroge modernosti – iskali so prilagodljivo prihodnost. Nič več ni smelo biti trdno in stabilno, vse se je moralo premikati kot rože v vetru. Jugoslovansko-slovenski oblikovalec in arhitekt Saša Mächtig je zasnoval K67 kot majhen paviljon z zaobljenimi vogali, v katerem so prodajali časopise in druge stvari.«

Lastnica Ann-Marie in Saša Mächtig, snovalec brezčasnega kioska K67 (Foto: Benjamin Zibner)

Razigranost v enoličnem vsakdanu

Še to so o kiosku, ki je v preteklosti krasil mesta in vasi v Jugoslaviji, na Češkoslovaškem, v Bolgariji, na Poljskem in Madžarskem, zapisali v nemškem časopisu: »K67 je bil nekoč množični izdelek v socialističnih državah vzhodne Evrope. Ti kioski so stali tako na morskih obalah in v mestnih jedrih kot tudi visoko v gorah. In ko so jih povezali v dolge verige, so iz njih nastale počitniške hiške. K67 je predstavljal veseli in barviti socializem. Bil je razigrani brat enolične, dolgočasno obarvane estetike, ki je pogosto prevladovala na ulicah in v vsakdanjem življenju.«

Eden od teh znamenitih primerkov slovenskega industrijskega oblikovanja torej zdaj stoji v atriju ene od zgradb v Berlinu. »Kioski najdete na ulici Ritterstraße, to je v samem jedru multikulturne in umetniške četrti Berlin Kreuzberg. Naša zgodba se je začela, ko je izdelovalec ročno izdelanih sončnih in korekcijskih očal Mykita svoje prostore preselil v omenjeno četrt. Za svoje delavce so iskali ustrezen gastronomski koncept, ki bi ga lahko po­stavili na notranje dvorišče zgradbe. Ta je zgrajena v neoklasicističnem slogu, na pročelju pa ima bele in zelene ploščice. K67 nam je bil takoj všeč, in ko se je v Sloveniji začela njegova obnova, sva z ženo Ann-Marie, ki zdaj vodi lokal Kioski, odpotovala v Ljubljano in tam spoznala Sašo Mächtiga. Pogovarjali smo se tudi o tem, katera barva bi bila najbolj pri­kladna, in odločili smo se za rumeno, saj je v lepem kontrastu s ploščicami, s katerimi je obložena zunanjost poslovne zgradbe podjetja Mykita,« je pojasnil Martin von Löw in dodal, da so to živahno barvo pred desetletji uporabljali tudi v serijski proizvodnji legendarnega kioska.

Kioski v berlinski četrti Kreuzberg (Foto: Joe Clark)

Kaj vse ponuja Kioski?

Lastnica rumenega kioska Ann-Marie von Löw ima finske korenine. V mladosti, med počitnicami, je redno obiskovala domovino svoje mame in z domačimi preživljala poletja v družinski hišici na otoku blizu mesta Kotka. In tako je kar logično, da se je pri razmišljanju o jedeh, ki jih bo pripravljala v tem unikatnem prostorčku sredi Berlina, oprla na svoje poreklo. Iz kioska danes diši po finskih cimetovih polžkih, imenovanih korvapuusti, in tudi drugih finskih jedeh. Ravno ti polžki in zvitki s kardamomom pa so menda prava uspešnica, saj se zgodaj zjutraj in dopoldne, brez dvoma pa tudi zgodaj popoldne, odlično podajo k skodelici opojno dišeče kave.

Poleg tega Ann-Marie von Löw pripravlja domače sendviče, kuha juhe, streže rogljičke in različne druge dobrote. Tu so zbrani tudi hladni in topli napitki, med katerimi je nekaj kavnih posebnosti iz Italije. Spotoma: espresso stane en evro, kar je toliko kot v Italiji. »Jedilnik redno spreminjamo. Trenutno imam v ponudbi tudi kultno slovensko pijačo cockto,« nam je pojasnil Martin von Löw.

Lohikeitto, finska kremna juha z lososom

Slovensko, finsko, portugalsko ...

Poleg slovenske cockte, italijanskega espressa in finskih jedi, med katerimi je tudi kremna lososova juha lohikeitto, je mogoče izbrati še portugalsko pecivo pastel de nata, iz svežih sestavin pripravljene sendviče in toast z različnimi nadevi, zmešajo pa vam tudi nekakšno finsko različico džin tonika (v katerem tonik nadomesti skandinavska grenivkina soda) in v kozarce nalijejo špansko peneče se vino cava. Vsekakor pa so zvezde te unikatne ulične kulinarike finske jedi in različne kave, kajti s takšno ponudbo v okolju, kjer prevladujejo pisarne, pač ne moreš zgrešiti.

In ime, Kioski? Brez dvoma ste že ugotovili: tako na Finskem rečejo kiosku.

Preberite tudi: Sisters Kurtoš: slovenski sestri osvajata tudi Zagreb

Onaplus.si: To je najbolj zdrav citrus, pravijo strokovnjaki (uničuje rakave celice)