Presenečeni boste, katere dobrote Slovenci prodamo na kitajski trg

Dežela porcelana, dolgih razdalj in neskončnih presenečenj. Dežela rdečega zmaja, pa taoizma in ne nazadnje domovina rezancev. Tukaj so izumili kompas, si izmislili smodnik, papir in tisk. Ko beremo o njihovi zgodovini, nakupujemo cenene izdelke za smešno nizko ceno ali se posvečamo globljim kulturnim in civilizacijskim dosežkom tega velikega naroda, se nam zares zazdi, da je tu mera vsega že polna.

Pa vendar.

Spirit Slovenija, ki si prizadeva za povečanje izvoza slovenskih podjetij na kitajski trg in s tem povečanje gospodarskega sodelovanja med državama, nam je pomagal z bazo Sloexport, v kateri najdemo 13 slovenskih živilskih podjetij, ki poslujejo s Kitajsko. Teh je vsekakor še več. Po podatkih Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij smo v zadnjih dveh letih izvozili največ mlečnih izdelkov, sledijo vino in sladkorni proizvodi. Krepi se področje vina, kar je rezultat večletne promocije slovenskih vinarjev na specializiranih sejmih na Kitajskem.

Zdravo bučno olje

Gorazd Kocbek iz Oljarne Kocbek, ki je specializirana za pridelavo bučnega olja vse od leta 1929, je na Kitajskem našel svojo nišo, a je delež izvoza za zdaj še majhen, nekajodstoten: »Na splošno velja, da je za Kitajce z višjo kupno močjo največji prestiž jesti vrhunsko evropsko hrano. Ti ljudje imajo dovolj denarja za vse materialne dobrine (avtomobili, hiše), ne morejo pa kupiti kakovostne in zdrave hrane,« meni. Na njihov trg je prodrl s tipičnim slovenskim izdelkom, ki je dober in zdrav. Za zdaj ima dva prodajna kanala, po katerih odpotujeta dve vrsti bučnega olja: »Prvi kupci so iz Shenzhena in uvažajo tudi slovenska vina. Tako združijo več izdelkov in jih ponujajo končnim kupcem, večinoma neposredno, vina pa gredo tudi v vinoteke, manj v restavracije. Drugi kupci so iz mesta Ningbo, teh osebno sploh nisem spoznal. Naročili in kupili so lani novembra, kakšna je njihova strategija prodaje, še ne vem. Seznanjen pa sem, da uvažajo tudi druge delikatese iz različnih držav EU.«

Kako pa se obnašati do kitajskega kupca? Kocbek razloži, da gre za narod, s katerim ni preprosto. Takšna je njegova izkušnja in podobno je slišal tudi od drugih, pove. »Velikokrat moraš eno in isto stvar razložiti večkrat, jim podati enako informacijo na več načinov, kar postane naporno. Sicer pa so precej dosledni, in vsaj kar se tiče dokumentacije, mora biti vse natančno do pike.« Izzivom navkljub ga je ta država popolnoma presenetila, ko je obiskal sejme. Kot neverjetno razvito mesto ga je očaral Šanghaj, kjer je kitajska hrana neprimerljivo boljša kot pri nas, je še dodal.

Pripravite: Bučni kolač z bučnim oljem

Premium sladoled

Ajdovski Incom je največji proizvajalec sladoleda v Sloveniji, pred časom okronan s prestižno nagrado Wabel za najbolj inovativen sladoled na svetu. Kar 90 odstotkov izdelkov izvozijo na tuje trge, nekaj od tega gre tudi na Kitajsko. Kot so nam povedali, so si pot tja utrli leta 2020. Sodelujejo z lokalnim distributerjem, ki pokriva predvsem jugovzhodni del Kitajske. »Navzoči smo z dvema paradnima konjema blagovne znamke Leone. To sta sladoled na palčki Paw Patrol (licenčni) in kornet v obliki vrtnice. Prav slednji je ena največjih inovacij na področju sladoleda v zadnjih dvajsetih letih. Seveda lahko oba izdelka najdete tudi na slovenskem trgu, pri vseh slovenskih trgovcih,« so nam razložili. Ključen podatek je, da je razlikovalna prednost ponudbe, namenjene za to državo, premium pozicioniranje, torej vrhunska kakovost in inovativna oblika. Sladkima pregrehama so prilagodili le embalažo in dizajn z lokalnim jezikom, kar pa je ustaljena in zahtevana praksa tudi drugod.

Kakovostno vino

Kitajski kupec je vsako leto bolj vinsko izo­bražen, vedoželjen in pripravljen plačati za kakovosten produkt, ugotavljajo naši sogovorniki v Goriških brdih. Klet Brda je namreč največja slovenska izvoz­nica vina, ki s še enajstimi slovenskimi vinarji na Kitajskem sodeluje s podjet­jem Mediterranean Wines Asia. To trži izključno slovenska vina že od leta 2012, nam povedo. »Pred desetimi leti so bila slovenska vina tamkajšnjim vinoljubcem še neznana, zdaj pa lahko rečemo, da nam jih je že uspelo pozicionirati na svetovni vinski zemljevid na Kitajskem, zato jih tamkajšnji kupec pozna in si jih tudi želi,« razloži Damir Kapitanović, vodja izvoza v tej vinski kleti.

A kako prepričati v poplavi izdelkov z vsega sveta in se kosati z največjimi? »Slovenska vina v vstopnih razredih ne morejo konkurirati s ceno velikih pridelovalcev, recimo španskih ali vinarjev iz t. i. novega sveta. Dobra novica pa je, da so kitajski potrošniki prepoznali ugodno razmerje med ceno in kakovostjo v višjem, vrhunskem razredu predvsem rdečih vin.« Tu se takoj zastavi vprašanje, koliko prostora torej za nas, ki smo, kot pritrdi tudi sogovornik, dežela belih vin. Ključ, ki odpre vsa vrata, je v vse boljši izobrazbi vinskih potrošnikov in s tem trga. Tako se »počasi, a vztrajno spreminja razmerje med porabo belih in rdečih vin. Delež uvoženih belih vin je bil nekoč zanemarljivo majhen, dandanes pa raste, kar je dobra novica za Slovenijo, saj so naša bela vina prepoznana in prejemajo najvišja vinska odličja na mednarodnih vinskih ocenjevanjih. To lahko pomeni, da nas čaka svetla prihodnost,« spodbudno napove Kapitanović.

Pa poglejmo, s čim je Klet Brda osvojila kozarce v teh daljnih krajih. Izpostavijo lahko tri vrhunska vina, ki so prodajno najbolj uspešna: Bagueri Merlot, Bagueri Cabernet Sauvignon in rdeči de Baguer. Kot smo ugotovili že s sogovorniki iz Incoma in Oljarne Kocbek, je tudi pri vinu za prodor odločilen vrhunski izdelek. »Ta je pogoj za dolgoročno uspešnost na določenem trgu. Za omenjena vina namreč velja, da so vsakoletni dobitniki medalj na domačih in tujih vinskih ocenjevanjih (Bagueri so recimo naša največkrat nagrajena vrhunska vina) in da ohranjajo konsistentno kakovost iz letnika v letnik.«

V nasprotju z našimi ponudniki sladoleda in bučnega olja, ki so prodali, kar že imajo, so v Goriških brdih razvili več blagovnih znamk posebej za kitajski trg. »Ena od teh je zagotovo Križno, ki je dobilo ime po vinogradu v lasti naše vinogradniške družine.« Prav posebna zgodba pa je nastala s prvim profesionalnim igralcem golfa iz Ljudske republike Kitajske – za Zhang Lianweija so namreč razvili kar lastno blagovno znamko, ko jih je obiskal leta 2017. In še zanimivost, mimo katere ne moremo; prav tega leta so v VIP-ložah nazdravljali z Baguerijem in A+, ko je Kitajska gostila lepotno tekmovanje za izbor miss sveta.

Nove poslovne ideje

Če mi ne gremo na Kitajsko, pa ta pride k nam, se lahko pošalimo ob zgodbi mlade Kitajke Yue Ma, po slovensko Julije, ki se je po enotedenskem turističnem obisku pri nas odločila, da bo tukaj doštudirala na fakulteti za vinogradništvo in vinarstvo. Kot zelo aktivna študentka, ki se je v treh letih, odkar je pri nas, naučila povsem tekoče govoriti slovensko, je kaj hitro povezala novo znanje, novo deželo in svojo domovino ter spisala poslovni načrt. Srečevala je namreč vinarje, ki so si želeli vstopiti na kitajski trg, zato si je zamislila podjetje, specializirano za izvoz slovenskih vin. Projekt je pripravila na podlagi svoje diplomske naloge, sicer osredotočene na vprašanje, kako pri nakupovanju vina na kitajske ženske vpliva etiketa.

»V okviru tega sem anketiranim za­stavila vprašanje, kakšna vina pijejo. Pri ženskah so prednjačila bela, pri moških rdeča. Izkazalo se je tudi, da so ženske veliko bolj odprte za okušanje novih vin, prav tako pogosteje pijejo rose, medtem ko ga moški v zelo majhnem odstotku. To mi je dalo misliti, da so ženske pravzaprav pomembna ciljna skupina in bi se zato pri izvozu lahko usmerili prav na njih,« pojasni Julija. Pomembni pa so tudi mladi, ki sicer niso potrošniki velikih količin, a so njihovi nakupi razumski. Točno vedo, zakaj bodo izbrali neko buteljko, je ugotovila.

Preden se odločimo prodati izdelek, je zelo pomembno, da vemo, kam gremo, pravi Julija. Kitajska je namreč zelo velika in raznolika. »Že sami sebe delimo na sever in jug, imamo različne navade, okus in ne nazadnje kulinariko. Najlažje je v Šanghaju, ki je zelo mednaroden, tukaj je veliko vinskih barov, ki so tudi specializirani za določena vina, recimo biodinamična. Zelo so odprti, po drugi strani pa zahtevni. V Pekingu je že manj prostora, namenjenega pitju vina. Tam je več zanimanja za tipična vina, največ se proda rdečih.«

Tudi Julija je prepričana, da ima Slovenija še veliko potenciala za kitajski trg, in prav tako meni, da moramo biti osredotočeni na izdelke višje kakovosti. Njihov trg je že preplavljen s cenejšimi vini, ki pridejo iz Avstralije. Opazila pa je težavo s količinami, ki jih lahko pri nas ponudimo. Nekoč je bila v kleti zelo priznanega in uveljavljenega slovenskega vinarja, pri katerem je kitajski kupec želel veliko količino nekega vina, ki pa je bila večja od njegove letne proizvodnje. No, ampak to so že sladke skrbi, bomo rekli, kajne?

Priporočamo še: Kako naredimo kitajske cmočke (VIDEO)

Naslovna fotografija: maroke/Getty Images
Ostale fotografije: arhiv Oljarne Kocbek, Kleti Brda in Incoma ter osebni arhiv