S strokovnjakinjo o bontonu: napaka, ki jo v restavraciji prepogosto počnemo

O pravilih obnašanja in napakah, ki jih za mizo ne gre početi, smo tokrat poklepetali s Simono Lečnik Očko, magistrico mednarodnih in diplomatskih študij, ki je z namenom, da bi širila znanje o lepem in primernem vedenju, med drugim ustanovila celo Akademijo vrednot. Pozanimali smo se, kakšni so pravi odgovori na dileme o vedenju, katerih pravil bontona nikakor ne gre prekršiti in na kaj moramo biti še posebej pozorni.

»Ko govorimo o bontonu, kulturi lepega vedenja, ne gre za nikakršne kazni, ki bi jih morali plačati, če ne sledimo smernicam lepega vedenja. Zavedati se moramo le, da s svojim vedenjem neprestano ustvarjamo vtise na okolico. Vsako nepremišljeno vedenje v situacijah, na katere se ne pripravimo, ima lahko različne posledice. Od zamujenih poslovnih priložnosti, prikrajšani smo lahko za spoznavanje novih oseb in vse do posmeha ali žalitev. Vsi radi poslujemo in sodelujemo z ljudmi, ki kulturno in spoštljivo ravnajo, vleče nas v družbo prijaznih ljudi. Tukaj nam v največji meri pomaga ravno poznavanje standardov sodobnega bontona,« začne  Simona Lečnik Očko.

Mogoče vas zanima: 3 največje zmote pri pripravi solate: kako pomembno je, ali dodamo prej kis ali olje

V prepričanju, da smo vljudni, pogosto delamo napake

Bonton je namreč živa stvar, ki se s časom seveda v določeni meri spreminja. Nekatera pravila se posodabljajo, spet druga gredo v pozabo, včasih pridejo nova. Lahko se zgodi, da se v prepričanju, da se vedemo vljudno, celo motimo. »Težko bi govorila o scenarijih, kadar so ljudje prepričani o svoji vljudnosti, v resnici pa je njihovo vedenje povsem nasprotno. Vsak namreč izhaja iz sebe, iz svojih naučenih vzorcev vedenja in prepričanj, jaz pa težko ocenim, ali se tako obnašajo, ker se prepričani v svojo vljudnost ali preprosto drugače ne znajo in ne vedo,« razloži strokovnjakinja. Kljub temu pa v restavracijah pogosto opazimo vedenja, ki jih ljudje počno v prepričanju, da je tako prav.

»Po končani juhi se v različnih družbah vedno najde nekdo, ki začne zlagati krožnike. V želji, da bi pomagali strežnemu osebju in nanje naredili dober vtis. Odvadimo se miselnosti, da jim pomagamo na tak način, ker jim v resnici le otežujemo njihovo delo. Vsak natakar ali natakarica ima svoj način strežbe in pospravljanja. Če jih na koncu mize čaka meter krožnikov, morajo nasloniti ta kup na čisto srajco in ga spraviti do kuhinje. Raje jim pri pospravljanju mize pomagajmo tako, da se nagnemo na drugo stran, kadar pobirajo komponente in jih pri njihovem delu ne ovirajmo. Če smo zadovoljni in bi radi hvaležnost še poudarili, jim raje pustimo napitnino,« pojasni strokovnjakinja za bonton.

Ostanki hrane za s seboj?

Dotaknemo se še dileme pakiranja ostankov hrane za s seboj. V katerih primerih je to sploh primerno? »Kadar smo na poslovnem kosilu ali večerji skorajda težko govorimo, da bomo delovali profesionalno, če bomo prosili za ostanke obroka. Namen obeda v poslovnem svetu je izključno poslovne narave, nikakor pa poslovni obed ni namenjen pripravljanju hrane za naš naslednji obrok doma ali za našo polnočno malico,« nas pouči poznavalka bontona. »Na poslovnih srečanjih, ki vključujejo tudi gurmansko razvajanje, se v prvi vrsti posvečamo ljudem in vsebini, zaradi katere smo skupaj za mizo. Marsikje nas bodo ravno v poslovnem svetu z začudenjem opazovali, če bomo v rokah držali plastične posode ali v folijo zavit zrezek,« nadaljuje. »Roki naj bosta ob odhodu prosti (poslovna torba ali vrhnje oblačilo bodo že tako in tako okupirali vsaj eno), da se bomo lahko ustrezno poslovili in rokovali od svojih poslovnih partnerjev ali sodelavcev,« še doda.

Drugače pa je, če v goste pridemo zasebno. »Na zasebnih druženjih lahko prosimo, da vam zavijejo ostanke hrane za domov. Velikokrat ima strežno osebje polne roke dela z zavijanjem majhnega koščka ostanka naše hrane. Zato bodimo uvidevni in uporabimo zadostno mero zdrave pameti, kdaj prositi, da nam nekaj zavijejo za domov in kdaj preprosto odidemo praznih rok in polnih želodcev. Morda nam bodo ponudili embalažo ali folijo, da zadevo sami zapakiramo in ta predlog sprejmimo brez negodovanja,« pojasnjuje sogovornica. »Od nekdaj, ne le v teh časih, ki so polni različnih izzivov, ideja o preveliki količini hrane, ki konča v smeteh, ni bila zaželena in dobro sprejeta. A raje premislimo, kako močna je naša lakota in temu primerno izberimo obrok. Splet in družbena omrežja nam ponujajo širok nabor informacij, tako se lahko vnaprej pripravimo in pozanimamo o velikosti obrokov restavracije, kamor smo namenjeni in ustrezno naročimo,« nam poda še rešitev, da hrana ne bi romala v smeti.

Obstajajo pa tudi situacije, ko je vzeti hrano za s seboj zaželeno. »Če smo na zasebnem druženju in bi nas velikost postrežene porcije presenetila, je nedvomno bolje, če lahko večji del obroka odnesemo domov, kot da konča v smeteh. Ne gre le za finančni vidik, temveč tudi za občutek odgovornosti in spoštovanja do surovin, ljudi, ki so hrano za nas pripravili, ne nazadnje pa tudi do okolja.«

Zagata z aperitivom

Strokovnjakinjo Lečnik Očko smo povprašali še po napakah, ki jih najpogosteje opazi v restavracijah. »Aperitiv,« namigne. »Pijačo dobrodošlice nam na praznovanjih običajno ponudijo pri vstopu v restavracijo. V praksi se dogaja, da nekdo, ki ni ljubitelj ponujenih pijač, kozarec odkloni, zatem pa oseba, ki je zraven vzame dve ali več. Ker v kratkem času, ko traja naš pozdrav ob prihodu, tako ne moremo tako hitro spiti vseh, se kozarci od aperitiva nosijo k mizi. Tega ne počnemo, ampak prazen kozarček odložimo tam, kjer so nam ga ponudili. Nič ni narobe, da odklonimo kakšno pijačo, ampak drugim pa ni treba prazniti kozarca. Tudi o razlogih, zakaj pijače ne bomo spili, ni treba razlagati strežnemu osebju in drugim gostom,« razloži.

Kako pa je z naročanjem hrane in pijače, ki je ne poznamo? »Marsikdo to počne zgolj zato, da bi naredili vtis na družbo. To so trenutki, ki kar kličejo po takšnih in drugačnih nesrečah. Praviloma naročamo preverjene stvari, komponente, ki jih znamo suvereno jesti in se ne lotevamo hrane, ki nam je tuja. Tudi izbor vina in degustacijo prepustimo strežnemu osebju ali someljeju, če so navzoči. Nikar ne igrajmo poznavalca, zgolj zato da bi navdušili nekoga za mizo,« pojasni strokovnjakinja in še opozori: »Ne segamo na drugi konec mize, da bi z nekom nazdravili, ampak le z osebo na svoji levi in desni. Vsem drugim trkanje nakažemo s tem, ko dvignemo kozarec v višini svojih prsi, pokimamo in jih pogledamo v oči.«

Pribor na tleh in uporaba zobotrebcev

Kaj pa, če smo za mizo nekoliko nerodni? »Če nam kak kos pribora med obedovanjem pade na tla, ostane na tleh. Tukaj sem ničkolikokrat videla hitro pobiranje s tal in »pravilo treh sekund« ter brisanje kosa pribora s prtičkom. Zaradi higiene kosov pribora med obedom ne pobiramo. Diskretno prosimo za novega in z obrokom nadaljujemo. Če se ob tem počutimo nelagodno, se lahko v skrajni sili sklonimo, poberemo in odnesemo do strežnega osebja, ampak umazanega kosa pribora nikoli ne odlagamo na čist prt poleg hrane,« odgovori.

Za konec pa še povprašamo – enkrat za vselej – kako je z uporabo zobotrebcev? »Četudi z eno roko elegantno prikrijemo usta, je zobotrebec v drugi roki za mizo neprimeren. Kakršnokoli iskanje koščkov hrane ne sodi k mizi, temveč je to početje rezervirano za toaletne prostore,« najnovejšo različico pravila obrazloži sogovornica.

Preberite še: Marko Pavčnik: kako skuhati najboljšo juho na svetu (in njegov recept za čemaževo)

Fotografija: Ridofranz/Getty Images