Spet sem zamudila

Kuhanje marelične marmelade je lahko podvig ali, kot se je izrazila Tanja Jaklič v svojem simpatičnem razmišljanju za tiskano OK, vsakoletna agonija. Kakorkoli že, vse za kozarček oranžne kraljice teh sadnih pripravkov.

Vsako leto zamudim marelice. Prezgodaj sem v nizkem štartu. Kar naprej se zanimam pri kmetih, zelenjavarjih, pogledujem k sosedovemu drevesu, da bodo dozorele, da bodo najbolj sočne in mesnate in sladke, pa da bo padla cena. Potem za kak teden odplujem v druge misli – na plažo, malarijo sobe – in že stojim pred kupom ubogih, majhnih, napol zelenih in iz hladilnic prinesenih sadežev. Ne sodijo ne na mizo ne v cmok ali pito. Tudi v marmelado ne.

Moja tradicionalna poletna agonija se tako začenja.

Obstajata dve vrsti gospodinj; prve prisegajo na svojo marmelado, druge jo mirno kupijo v trgovini. Ne vem, zakaj in kdaj me je obsedla misel, da ni gospodinje brez domače marmelade. Najbrž, ker sem v življenju pojedla že kar nekaj kupljenih (presladkih, preumetnih ali samo predragih), in kar je pomembnejše, ker marmelado izjemno cenim. Tudi če se po sreči znajdem v kakem nobel hotelčku ali čudovitem penziončku, kjer me zjutraj čaka lepo pogrnjen zajtrk, pristanem pri marmeladi. Zame se zvezdice nastanitve štejejo po kakovosti rdeče, oranže, rumene želatinaste sadne kaše za dobro jutro. Lahko je lično pakirana v kozarčke, lahko si jo delim še s kom. Ni boljšega kot kruh, maslo in sladki kupček na njem.

Bi danes za kosilo marelične cmoke?

Seveda je kraljica med njimi marelična. Vsi jo imamo najraje. A ker sama naprej spomladi zamudim jagode, pozneje pa tudi slive in ker sem tradicionalistka in se eksotike ne lotim, grenivke, limone, pomaranče, fige mi ne dišijo, malin in borovnic pa mi je škoda tlačiti v kozarce, mi ostane pravzaprav edina izbira. Zanjo sem se pripravljena boriti do drevesa najpoznejše sorte. Za zadnjo gajbico se vržem ob tla, če je treba. Ampak samo ob točno določenem času, kot je zdaj. Začetek avgusta je. Vzemite grozdje, dobro je, mi reče prodajalka sadja. Jaz pa iščem marelice.

No, ampak ko mi končno uspe in se lotim kuhanja, je reč zelo preprosta. Vsako leto sicer izberem nov recept. Vsaj hočem ga. Zavzeto nekaj dni guglam pod obetavnimi gesli: najboljša, babičina, prava, kot nekoč, skrivnost res dobre … Ampak začuda v tem svetu tisočev novodobnih kulinarčnih izmišljij vedno delam po isti poti (razen tisto poletje, ko sem dodala še mandljeve lističe, in naslednje leto liker). Edino, česar sem se odvadila, je misel na t. i. marmelado brez sladkorja ali želirnega sredstva. Ko sem vrgla stran kup polnih kozarčkov z neprivlačnim rjavim videzom in plesnobo na vrhu, se mučila z grenkimi okusi ali kislostjo brez primere in je namesto marmelade z žlice polzela redka zmes, sem obupala. Če marmelada ni sladka, naj je sploh ne bo, sem si rekla in jo skuhala tako rekoč po navodilih z vrečke želirnega sladkorja ali pektina. In je uspela spodobna reč z elegantnim kuhalnim časom, lepo barvo in bogatim okusom. Seveda tega ne povem nikomur, ker me vsi hvalijo, kako ni presladka, kako ni umetna, kako sem jo zagotovo skuhala na čisto naravni način, torej brez dodatkov.

In vsako leto ob tem času, ko tako bezljam za marelicami, ki jih drugače sploh ne jemo, za sladice pa so večinoma bolj uporabne iz kompota, pomislim: da, marelica je na svetu zato, da postane marmelada. No, ali pa sredica cmoka.

Besedilo: Tanja Jaklič
Foto: Thinkstock

Poskusite: Marelična marmelada in močvirski oslad

Odprta kuhinja
Odprta kuhinja

Portal za dnevni odmerek kulinaričnega navdiha.

Objava še nima komentarja.

Komentiraj objavo

Vaš E-naslov ne bo javno objavljen.