Za vas kuhamo: Mateja Delakorda

Prvi korak v svet kuhanja?

Pri nas doma se je vedno veliko kuhalo in peklo, jaz pa sem bila ves čas nekje v bližini, tako da se zelo težko spomnim, kdaj sem prvič nekaj skuhala. Kot otrok nisem hodila v vrtec, zato sem bila zraven, ko se je pripravljalo kosilo. Ali pri mami, stari mami ali pri starejši sosedi. In prav tukaj se mi je pripetilo eno prvih kulinaričnih doživetij. Sicer nismo kuhali, nas je pa gospa, pri kateri so bili v varstvu tudi drugi vaški otroci, peljala v hlev, da smo si namolzli vsak svoj emajliran lonček kravjega mleka. In ga takoj popili. Menda sem se zelo zmrdovala.

Med prijatelji sem znana po ...

Najverjetneje po tortah.

Goveja juha: tvoj specialni trik?

Z juhe med kuhanjem ne odstranjujem penic, ker tako ostane veliko bolj okusna.

ni podpisa

Največja blamaža?

Najbolj nerodno mi je bilo, ko nekoč, ko smo snemali pripravo receptov, nisem in nisem mogla spoširati jajc. Porabila sem jih že cel paket, a vsakič je rumenjak dobesedno odplaval proč od beljaka. Ker je bila v prostoru, kjer smo snemali, tudi menza, sem na pomoč poklicala profesio­nalno kuharico, vendar se ji je pripetila enaka težava. Na mojo veliko srečo. Tako sem bila rešena te sramote, krivdo smo prevalili na jajca, ki so bila prestara.

»Zdi se mi, da sem v kuhariji zares sama izumila ...«

Kar nekaj receptov sem že zložila skupaj, mi je pa zelo všeč moja različica štrudlja, ki ga oblikujem v polžke, nadevam pa ga z naribanimi hruškami in jabolki, zdrobom, mletimi mandlji, kandirano pomarančo in mešanimi rozinami, namočenimi v amaretto. Dodam veliko pomarančne in limonove lupinice, pravkar pečen štrudelj pa oblijem z vročim pomarančnim sokom, ki ga začinim s kardamomom in osladkam z medom.

Najljubša kuharska knjiga vseh časov?

Verjetno imam v rokah najpogosteje knjigo A Science of Good Cooking, uspeš­nico New York Timesa, ki znanstveno razlaga, kaj se dogaja z določeno sestavino med obdelavo, in ob tem ponuja še odlične recepte, ki veljajo za osnove kuhanja. Letos pa sem se zaljubila še v zares lično kuharsko knjigo A table in Venice avtorice Sky McAlpine. Nameravam jo obiskati v Benetkah, tako mi je všeč kot oseba in kuharica.

ni podpisa

Sestavina, brez katere ne bi šla na samotni otrok?

Hm, najverjetneje bi s seboj vzela moko. Vodo bi že našla na otoku, tako da bi hi­tro lahko nastal kakšen ploščat kruh, ki bi ga že nekako spekla, obešenega na palici. Mogoče si vprašanje predstavljam preveč brodolomsko.

Sestavina, ki bi jo s tega istega samotnega otoka vrgla morskih psom, če bi ti jo kdo podtaknil v prtljago.

Ko sem lačna, pojem vse. Če se dobro poznam, ne bi ničesar odvrgla v morje, četudi bi bila to piščančja hrenovka, ki je res ne prebavljam. O, fuj, kako je to ogabno.

Najbolj slasten obrok vseh časov, postrezi skupaj z zgodbo ...

Veliko je takih. Prav gotovo je bila to večerja na moji poroki. Še vedno se spomnim vonjav, svežine, globine jedi. Vsak grižljaj sem počasi pojedla z največjim užitkom in občutkom največje sreče. Ponavadi neveste ne morejo jesti, jaz pa sem pojedla vseh tistih sedem hodov do zadnje pikice. Pravzaprav sem takrat, zdaj že pred osmimi leti, tudi začela reflek­tirati ljubezen do kulinarike.

Zadnja večerja, ki si jo skuhala doma?

Večerje ne kuham. No, razen prazničnih. Zadnja je bila potemtakem silvestrska. Delala sem svoje mini pečenke po wellingtonsko in pire iz zelene.

Mateja priporoča tudi svoj ljubi recept: Pavlova po Matejino, ki bo ostala snežno bela

Fotografije: Sonja Ravbar

Preverite še: Sočno jogurtovo poletno pecivo z marelicami