Ideja za izlet: Villa Fabiani v Kobdilju

Kraški zrak je nekaj posebnega. Nima svežine, ki je sicer prva asociacija ob tej besedi. Kot maščoba, za katero pravimo, da prenaša in poudarja okuse, je kraški zrak prenašalec vseh vonjav iz bližine. Ko se skozi Kobdilj po nekoliko strmi vaški cesti pripelješ do Ville Fabiani, nosnice zaznajo globok odtenek jerine, te prelepe in rodovitne kraške zemlje, in sladek vonj vrtnic, ki objemajo posestvo. Stojiš pred toliko lepote, da je možgani skorajda ne morejo predelati.







A pred slabim desetletjem, ko sta Blanka in Andrej Malgaj stala pred kamnitim okostjem nekdaj mogočne domačije, ki se je žalostno skrivalo med zapuščenim kraškim rastjem in smetmi, ni bilo tako čarobno. Še dobro, da je Blanka, sicer arhitektka, prisluhnila zidovom, od katerih se ni želela nikoli več posloviti. »Ko se postaviš pred vrata domačije, imaš občutek, da prideš domov. Tukaj je blazna energija, ki se ji ne moreš upreti,« opiše. Z možem sta posest, ki je kulturni spomenik, kupila, nova lastnica pa je hkrati dobila projekt svojega življenja. »Pri delu se srečujem predvsem z arhitekturo modernih hiš in industrijskih objektov, zato sem se spopadla z vprašanjem, kako oživiti star objekt. Lahko se namreč zgodi, da mu vzameš dušo, da je vse skupaj le lupina.« Sicer razpeta med Ljubljano, kjer imata z možem Andrejem hišo, in zgornjim Kobdiljem, veliko časa preživi prav tukaj. Življenje je zdaj drugačno, pove: »Prej je bilo zelo meščansko, zdaj pa nimam več dolgih nohtov, nisem vedno urejena, sem pa zelo zadovoljna.«

Na dvorišču prebiva najstarejša murva

Posestvo, ki nas gosti danes, je bilo zgrajeno po vzoru ville rustice, to je kmečke hiše z ločenimi poslopji, ki so pozneje postale vile, njihova značilnost pa je, da se iz njih pogled vedno odpira na jug. »Ta hiša ima kar enajst pomožnih objektov: kuhinjo za delavce, kaščo, šolo – družina je imela svojih 14 otrok, tukaj pa so bili še vsi otroci delavcev posestva, faladur z vinsko kletjo, oranžerijo, v kateri so gojili cvetje in sadike, konjušnico, hleve ... Dnevno je bilo tukaj tudi do 150 ljudi, ki so delali v vinogradih in na poljih Fabianijevih,« razloži Blanka. Danes je hiša s svojo okolico prizorišče sanjskih porok, ki jih organizira hčerka Katarina Malgaj, team buildingov in drugih dogodkov in razstav, kmalu pa bo mogoče najeti tudi šest sob. Zagotovo je Blanka ena tistih ljudi, ki Villo Fabiani poznajo do potankosti, a koliko je šele videla in slišala stara murva, naravni spomenik, ki je pod svojo bogato krošnjo na dvorišču v vseh teh letih ujela marsikaj lepega, težkega in veselega. Pripisujejo ji med 400 in 600 let starosti in vsako sezono razveseljuje z belimi murvicami, izjemno zdravilnim sadežem. Drevo je pravi simbol te domačije, ki je navdihnil tudi literarno delo Renata Ferrarija (prav tako potomca rodbine) z naslovom Murva Fabianijevih.



Zgodba, ki se dogaja v prvi polovici 19. stoletja, napisana pa je bila pred več kot dvajsetimi leti in je prevedena tudi v slovenski jezik, opisuje ljubezen med Charlotto von Koffler, dekletom visoke tržaške družbe, in kraškim posestnikom Antonom Fabianijem iz Fabianijeve rodbine, v kateri se je rodil Maks Fabia­ni, arhitekt monarhije, kakor mu radi rečemo. Eden lepših delov posestva je zagotovo pot pod latnikom, ki vas popelje do ribnika, prave oaze miru z lastnim vodnim izvirom, pred tem pa nikar ne spreglejte kamnite klopi, na kateri sta si ljubezen obljubila Charlotta in Anton. Tako piše v romanu: »Tam na klopci, na večer 22. avgusta 1844, sva si obljubila ljubezen do poslednjega utripa najinih src. Če želite priti v stik z najinim duhom, pojdite v brajdo in sedite na klopco. Tudi v današnjem času boste slišali, kako najini močno utripajoči srci bijeta v en glas.«
Če se boste kdaj napovedali na tej prelepi lokaciji (prosti ogledi niso mogoči), vam toplo priporočamo, da najprej preberete knjigo in se šele nato podate na pot. Lahko začnete kar v Štanjelu, od koder se boste lahko podali na Fabianijevo pot, v katero je povezanih več krajših sprehajalnih poti, ki vas popeljejo do najlepših arhitekturnih stvaritev in se po treh kilometrih končajo v Kobdilju.







A vrnimo se pod prijetno murvino krošnjo, ki pomirja, pogreje srce ali ohladi telo, kadar je zunaj prevroče. Pod njo stoji kamnita miza, ki se ji najbolj poda dobra hrana. Villa sicer ne ponuja gostinskih storitev, a je kot prizorišče tematskih dogodkov tesno povezana s kulinariko. Ker sva na obisk prišli ravno ob odprtju rožnih dnevov Ville Fabiani, saj posestvo v maju še posebno zažari v vsej lepoti vrtnic, je Blanka v goste povabila še Patricijo Furlan iz Gostilne Branik, ki po njenih besedah tako dobro kuha, da si jo sama želi še bližje. Nas je ob tej priložnosti osvojila s sladicami, v katerih se skriva to najbolj romantično cvetje, zaupala pa nam je tudi nadvse preprosta recepta, ki navdušita tako z vonjem kot okusom. Postrežena v kozarčkih bosta zagotovo tudi vaš sladki uvod v poletje, še posebno pa vam bosta sladki dobroti teknili ob prebiranju prej omenjenega romana.

Recept za panakoto najdete tukaj, tiramisu pa tukaj.

ni podpisa

ni podpisa

Faladur

Villa Fabiani pa ni le rojstna hiša Maksa Fabianija, ki je nastajala postopoma od leta 1792 in jo je arhitekt sam dokončno preuredil, temveč tudi večstoletno vinogradniško posestvo. To je zgodba, ki je ni bilo mogoče prezreti, in Malgajevi so se odločili, da jo oživijo. »Nismo obnavljali le objekta, temveč revitalizirali vsebine,« pojasni Blanka. Pri tem žlahtnem delu jim je na pomoč priskočil priznani vinar Primož Štoka, ki je trte znova zasadil, skrbi za vinograde in vino tudi prideluje. Trenutno imajo tri sorte pikolita, to je slovenska avtohtona trta, delajo pa sladki pikolit, za katerega Blanka pravi, da je za v popek, kajti tako je sladek. Pijemo ga zelo mrzlega, natočimo pa ga niti pol decilitra. Naša gostiteljica si ga poleti najraje privošči z ledom. Na policah kleti najdemo tudi pikolitovo grapo in suhi pikolit, izjemno pitno, sveže in aromatično poletno vino. Pri Primožu pa zori še pikolitova penina. Vse je pridelano v butičnih količinah, ki jih posestvo zmore, zato vino ni na voljo za prodajo na veliko, razloži Blanka, ki nam razkaže faladur, stavbo, v kateri je bila vinska klet. To so prenovili pred dobrim letom, ob poroki Primoževega sina.





V pritličju najdemo degustacijski prostor z originalnim podom, pod njim je klet, v prvem nadstropju pa dvorana, namenjena pogostitvam. Prav ta prostor je bil pomembno prizorišče, ki ga je lastnica na posestvu iskala kar nekaj časa. V knjigi Marka Pozzeta, arhitekta in umetnostnega zgodovinarja, je prebrala odlomek, ki govori o prizoru urejanja dvorane za kosilo s pomembnimi dostojanstveniki, kot so general Borojević in Attemsi. Naletela je še na fotografijo, na kateri je razvidno, da se je dogodka udeležil celo zadnji avstrijski cesar in ogrski kralj Karel. »Hodila sem po glavni stavbi in si razbijala glavo, kje so pripravili ta obed. Nato sem se nekega jutra zbudila in pomislila: seveda, če imaš veliko otrok, kot jih je bilo tukaj, ne moreš dovoliti, da se možje zberejo v tvoji jedilnici. Napijejo se in bolje je, da so kje drugje. Tako mi je vse postalo jasno.«





Originalni tramovi, ki so bili včasih skriti pod stropom, zdaj kažejo značaj prostora in mu dajejo poseben pečat, kristalni lestenci z bolšjega trga in bele zavese glamur, ne moremo pa mimo starinske omare iz 20. stoletja, ki jo je Blankin mož, sicer strasten zbiralec starin, kupil na licitaciji v Trstu. V njej se bohoti originalen češki porcelan, ki jim ga ljubitelji predmetov z zgodovino kar malce zavidamo, saj je tako ohranjen primerek že težko dobiti.

Poslovimo se s tem prijaznim prizorom: »... Na pobočjih Branice, pokritih z vinogradi, sta odmevala smeh in pesem. Polni vozovi so se vračali v vas, prazni pa v vinograde. Podnebje je bilo milo. Fantje niso imeli srajc, dekleta pa so nosila lahke, prozorne bluze. Skupaj, v parih, so polnili brente, potem pa jo je on na ramah nesel po strmih pobočjih navzdol iz vinograda do voza s kadmi.« Tako je bilo leta 1844 na posestvu Fabianijevih.

Osnovni podatki: Za ogled Ville Fabiani se morate vedno najaviti. Njihova stran je sicer še v izdelavi, podatke pa najdete tukaj.

Fotografije: Kristina Smodila, Zgodbe na krožniku