Kam iti, kaj jesti: Kamnik

Kava v Kamniku? Ni problem!

Imamo tri predloge, za vsak okus nekaj, kot tipičen dan pa vzemimo soboto zjutraj: čakre se najbolj odprejo za družabno uživanje ob kavi, ko opravimo kakovostne nakupe na trgu in se v mislih že veselimo vseh teh dobrot, ki jih bomo skuhali. Vmes je treba še predebatirati recepte in takrat se veliko Kamničanov rado ustavi v dveh lokalih, ki sta zares blizu drobne osrednje tržnice (ta je nasproti avtobusne postaje). Izredno prijazen kotiček je Rotovž – kavarna tega tipa je, da vam takoj, ko sedete, postavijo na mizo vodo in kozarce. Umaknjena je pod častitljive oboke zares stare in lepo obnovljene hiše Jurija Seydla, v neposredni bližini občinske stavbe.



Kavarna je urejena na pravi način: v enem od kotov sta celo dva naslanjača, malo je tu odvečnega, kar bi odvračalo pozornost od častitljivega gradbeništva, ki sega nazaj v petnajsto stoletje. Kdor se tu ustavi na kavo, bo hkrati lahko videl pomemben del posvetnega stavbarstva kamniškega mesteca, posamezni viri navajajo celo, da je v tej hiši prvi arkadni hodnik oziroma križnorebrasti obok v meščanski hiši na Slovenskem.

Drug slog kave: če vas mika prava turška kava, z ratlukom, sladkorčki in vsem posodjem, ki gre zraven: nam so jo postregli v Okrepčevalnici Orient, ta pa je neposredno na trgu in v njej v soboto na kavi konča veliko ljudi. Med tednom, mimogrede, pa je ta okrepčevalnica bolj znana po čevapčičih – in še lep zunanji del ima, neposredno nad strugo Kamniške Bistrice, od katere veje osvežilen hlad.

Tretji naslov za kavo, in hkrati najnovejši, je Korobač, ki ga najdete v križišču nasproti šole Toma Brejca. To je lokal, kjer se odlično počutijo mladi, glede kave pa bi človek lahko rekel, da jim je blizu filozofija, ki jo gojijo le kakih sto metrov naprej od Korobača: Kamnik je namreč tudi dom akademije Stow, ki v zadnjih letih najbolj dejavno razvija butično kavno kulturo v Sloveniji.

Stari grad: kamniška Šmarna gora

Tisto, kar je za Ljubljano Šmarna gora, je za Kamnik Stari grad. To je razmeroma strma vzpetina, ki kot pomol štrli skoraj nad stari del mesta – in še bolj bo, kajti na vrhu prav zdaj postavljajo razgledno ploščad, ki bo še nekoliko spremenila poglede, ki so jih obiskovalci deležni z vrha na nekaj več kot 570 metrih nadmorske višine. Od tod se vidi celotna Ljubljanska kotlina, Triglav več kot odlično, Kamniško-Savinjske Alpe vam skoraj rinejo v naročje.

Tu Kamničani vsak dan trimčkajo, in ker so trenirani, jim od dna (izpred Spara ali zdravstvenega doma) do vrha vzame manj kot dvajset minut (za občutek, če boste šli peš), se pa višinskih metrov nabere kar nekaj. Ampak zdaj ni več težav: v zadnjem času se na vrhu lahko na­gradite v Grajski terasi! Priporočamo na roke zmešani radler – in po novem tudi hrano. Preproste jedi na žlico postrežejo v lepih Emovih skodelicah, cenovno niso agresivni, tako da bi bil to kar primerno lep družinski izlet s kosilom. Mi smo bili nazadnje zelo zadovoljni z obaro. Ko se bodo odločili še za kake prepoznavne sladice tipa mišk namesto zamrznjenih palačink, bo res imenitno. Na vrhu so še vedno ostanki gradu, ki izvira iz 12. stoletja in je vsak dan bolj viden, kajti angažirali so gručo koz, ki je že skoraj opravila z robidovjem. Še vedno pa marsikdo pomisli, da je stavba, ki so jo postavili na vrh razvalin v prejšnjem stoletju, prava relikvija realsocialističnega gradbeništva. Ampak, glejmo na lepšo plat: po letih in letih, ko si se na vrhu lahko samo obrnil in se vrnil dol, zdaj obiskovalci tam po­stanejo in se imajo lepo.

Namig: če ne boste hodili, se lahko čisto do gostišča pripeljete tudi z avtomobilom. Če bi radi hodili več, se lahko odpravite še na bližnjo Špico, priljubljeno odskočišče jadralnih padalcev, ki je nekaj višja. Če pa bi si radi kaj več ogledali z avtom, lahko za nazaj zavijete proti Palovčam, kjer je znamenita etnološka Budnarjeva domačija.

Idealen poletni izlet: Koželjeva pot

Seveda k imenu Kamnik spada Velika planina, ampak ta je tako znana, da vam kaj veliko novega ne moremo povedati. Nas v zadnjem času zelo navdušuje neka druga destinacija. Zelo znana izletniška točka je izvir Kamniške Bistrice. Ta cilj ljubijo kolesarji, ki med vikendi v kolonah izginjajo v gorska nedra, medtem ko jih s strani prijetno hladi bistra reka. Mi pa zdaj rešimo tudi zadrego pohodnikov in vam za izlet predlagamo Koželjevo pot – ta gre po drugi strani Kamniške Bistrice, prek mostu se odcepi kaj kmalu po tem, ko nad cesto ne boste več gledali nezgrešljivega kamnoloma. Ni kratka, več kot sedem kilometrov nanese, ampak je kot nalašč za vroče poletne dni, kajti pelje neposredno ob strugi, velik del po senci in je zato temperatura tu nekaj stopinj nižja kot v razbeljenem kotlinskem loncu.

Ker pa smo ta članek posvetili ideji, da mora biti vse dostopno vsem, vam damo še namig, kako se lotiti, če ne zmorete ali ne marate hoditi toliko časa: z drugega konca pojdite! Nekaj malega pred koncem ceste, ki se ustavi ob samem izviru Kamniške Bistrice, zavijte levo in po makadamski cesti v smeri nekdanjega Titovega/Karađorđevićevega lovskega dvorca; samo en ovinek vas loči od parkirišča, kjer boste ugledali leseno kočo in običajno že kar precej parkiranih avtomobilov. Tu ga pustite tudi vi, potem pa sledite smerokazom ob reki navzdol – in že hodite po Koželjevi poti. Tako lahko sami odmerjate količino časa, ki jo boste temu pohodu namenili. Ko se naveličate, se pač obrnete. Nikakor pa mi tega na vašem mestu ne bi naredili, preden pridete do izjemne trideset metrov globoke soteske Malega in Velikega Predaselja, kjer narava buči, je temna, globoka, močna in hladna. Priporočamo izlet prav na kak sončen poletni dan – tu se boste osvežili, sončni žarki, ki se prikradejo do dna, pa ustvarjajo osupljive barvne odtenke mrzle reke.



Ko se vrnete, pa ...

Pri Jurju: kosilo, ob katerem vam izstopijo oči

Ko se vrnete s Koželjeve poti, vam ni treba iti lačni domov. Domačini, ki jih boste povprašali, kje lahko tu blizu dobite kaj za pod zob, vam bodo skrivnostno namignili, da ne boste šli lačni od Jurja. Uradno se tej lokaciji reče Mednarodni piknik center Pri Jurju.

Tisto parkirišče, ki ga omenjamo pri Koželjevi poti, služi tudi tej okrepčevalnici in ob lepih dneh vam bo zastalo srce in boste pomislili, da je avtov toliko, da boste jedli na kolenih, sedeč na kakšni skali. A brez strahu: veliko teh ljudi je razporejenih po bregovih Kamniške Bistrice, kjer se hladijo in uživajo v lepi naravi. Druga polovica pa bi utegnila res biti v nenavadni koči, ki je kot iz nekega drugega časa: polna je drobnih spominkov, ima maršalov kotiček in nagačenega svizca. Ampak v zadnjih letih so vseeno najbolj znani po puranjih dunajskih zrezkih, ob katerih vam bodo izstopile oči. Prilagamo dokaz: nesrečni so, očitno, če zrezek v celoti ne pokrije krožnika premera 32 cm. Pod njim pa so še krompirjevi cekini. Skratka: en sam človek tega ne more pojesti, za kakih 40 evrov se tu lahko naje štiričlanska družina. Če ste korajžni, naročite alpski zrezek.



To ni nobel restavracija, je pa pristna, iskrena in dobronamerni so, zato se človeku usede v srce. Lastnik Marjan Jeraj, ki okrepčevalnico s soprogo Božo vodi že kakih 30 let, nam je pojasnil, kako so ubrali to gostinsko smer: »Nekoč je prišla neka družina in naročili so pivo za ata ter vodo in nekaj kozarcev za druge. Tudi pri kosilu: dobil ga je ata, drugi pa da so se najedli že doma. Vseeno smo dali na mizo jušnik, češ, saj vemo, da ste siti, ampak mogoče pa se bodo otroci vseeno še malo pomatrali ... Ljudje nimajo. Tako pač je.«

In še tri gostilne

V Kamniku je doma eden najbolj znanih slovenskih chefov Janez Bratovž, ampak on dela v Ljubljani. V katero restavracijo ali gostilno torej lahko tu zavijete, če hočete jesti kot domačini?

Tri bomo izbrali, pri eni bomo posegli malo čez občinske meje, ampak je za Kamničane še dovolj blizu. Začnimo sistematično. Gostilna Pri planinskem orlu je ob isti cesti, po kateri bi se peljali v Kamniško Bistrico, in je zaradi večjega prizidka zelo priročna za družinska slavja. Pravzaprav: nismo še bili tam med vikendom, da ne bi gostili kakšnega. Drugače pa je priljubljena zaradi res korektnih nedeljskih kosil, s kakršnim se po navadi konča izlet na še eno zelo priljubljeno izletniško točko: Sv. Primoža. Hiter namig: kar dve cerkvici s koreninami, ki segajo v 12. stoletje, sta na koncu tega približno 50 minut trajajočega popolnoma nezahtevnega sprehoda. Ravno toliko časa pa ta izlet vzame, da se ljudem ob nedeljah potem ne da kuhati in se ustavijo pri Orlu. Tako kot še nekaj drugih kamniških gostiln tu ponujajo tudi jedi, ki sodijo v okvir Okusov Kam­nika: tipičnih lokalnih jedi teh krajev. Za prihod ob koncu tedna zelo priporočamo poprejšnji klic.

Enako priporočamo za gostilno Repnik, ta pa je v Vrhpolju ob cesti, ki pelje v Tuhinjsko dolino, in je prav tako priročna za velika slavja. Bodimo konkretni: tu pokusite rušovc, to je žganje iz iglavcev, ki rastejo na Veliki planini, krepko tuhinjsko filo, firštov divjačinski golaž, na koncu pa kloštrsko rezino, tukajšnjo značilno sladico, ki po ideji malo spomin­ja na kremno rezino. Tu lahko pričakujete klasične jedi z že kar modernim načinom razmišljanja, vprašajte jih tudi, v kakšni kombinaciji bi lahko pokusili znameniti sirček trnič. Pa še nekaj naj vam namignemo, če vas ne zanimajo lokalni historični recepti: nikoli, ampak res nikoli nam v tej gostilni niso postregli trdega, neokusnega ali napačno pečenega biftka.

Pa še tretja: ta sicer sodi v Križ pri Komendi, ampak Kamničani, zlasti ob boljših priložnostih, zelo radi zahajajo tudi sem: Čubr. Po mnenju kulinaričnih kritikov kotira najviše med naštetimi, k tej slavi jo je povzdignila šefinja kuhinje Anita Potočnik. Še vedno imajo na meniju jedi, zaradi katerih so se ljudje navadili hoditi sem, hkrati pa se je v kuhinji začela sukati nova generacija – to je seveda družinska gostilna – z novimi idejami in prijemi, zato dolgočasno ni tu nikoli.



Fotografije: Karina Cunder Reščič

Preberite še: Kulinarični pobeg: Roxanich