Prihaja prvo mednarodno BBQ-tekmovanje v Sloveniji (1. del)
Odpri galerijo
A+ A-
V logotipih nastopajočih smo našteli osem pujsov ter nekaj vilic in nožev (ter, za čuda, eno veverico). Najbrž je jasno, da gre za tekmovalce na prvem mednarodnem BBQ-tekmovanju v Sloveniji, ki bo sredi septembra v Zbiljah. Peter Hajdu, eden od organizatorjev, se ni dal dvakrat prositi za obširno pojasnilo.
Nekaj manj kot trideset ekip (sedem slovenskih!) iz bližnjih držav bo v Zbiljah svoje »mašince« grelo 16. in 17. septembra in Hajdu pravi, da lahko vsi pridemo. Dalo se bo kaj pokusiti, koga kaj vprašati, ampak ne bi bilo fino, da se v ljudi rine, kajti ne nazadnje gre za tekmovanje – in to ne z ocenjevanjem čez palec, ampak imajo hudo razdelano točkovanje, ki ga menda povzemajo celo v drugih kuharskih tekmovanjih in se pri njem ne da goljufati. Tekmuje se v štirih kategorijah, glede na vrsto mesa: najbolj splošna in nedefinirana je piščanec, ki je lahko cel ali v kosih, potem pa so tu še klasike: goveje prsi (brisket), eden od kosov, ki ga je mogoče na način low & slow najlepše pripraviti, pa svinjska rebrca, tudi reden prizor, ko se odprejo smokerji, četrti pa je pulled pork (boston butt) ali trgano svinjsko pleče. Na tekmovanju bo tudi Američan Jim Johnson, ki ga Hajdu opisuje kot legendo tekmovalnega barbecueja; v dolgoletni karieri je zmagal na skoraj 80 velikih tekmovanjih in je učitelj KCBS, Kansas City Barbeque Society, ki je nekako krovna organizacija teh tekmovanj. Johnson bo v Zbiljah vodil tudi delavnico.
Slovenci in BBQ
V začetku letošnjega leta je skupina štirih prijateljev ustanovila Slovenian Barbecue Society (SBBQS) s slovenskim prevodom BBQ društvo Slovenije. Ustanovni člani so s tem področjem povezani že dlje: nekateri poslovno, nekateri ljubiteljsko, nekateri pa iz zanesenjaštva, zaradi želje, da bi v Sloveniji ustanovili skupnost enakomislečih, ki bi imela sicer res središče v peki mesa, ampak bi bila veliko širša. Zanesenjak je naš sogovornik Hajdu (Žarovnije) – poslovno se je vključil pred kratkim z zastopstvom za Pro-Q smokerje, drugi trije pa so: začetnik te vrste priprave mesa v Sloveniji, mojster Dejan Turk (Huda kuha, Kralj žara, Gostilna Gerbec), ter prijatelja Miki Stjepanović in Aleš Omejc (Yoder Slovenia), ki sta se s tem področjem spoznavala v ZDA, kjer je tudi najbolj močno, ko sta ljubiteljsko v živo spremljala njihovo ligo NBA in iz Austina v Teksasu sklenila nazaj v Slovenijo pripeljati tudi nekaj tega, kar jima je bilo tam tako všeč. Zdaj so pred izvedbo prelomnega prvega slovenskega tekmovanja po licenci KCBS.
Začetek spoznavanja BBQ-ja v slovenski javnosti, meni Hajdu, so bili Turkovi odlični sendviči, s katerimi je začel Slovencem predstavljati, kaj to sploh je: tak okus namreč ni čisto enak kot naše dimljeno meso. Dim pri BBQ je mišljen kot začimba, ne kot sredstvo konzerviranja.
Kako se je sploh začel razvoj skupnosti BBQ? »Povezano je z zgodovinskim izvorom. Osnovna celica je družina, v kateri so najprej zase pripravljali BBQ-meso, sčasoma pa je to pritegnilo še bližnje in daljne sosede. Mojster, pitmaster, ki je bil v tem posebno dober, je postal poznan naokoli in je začel BBQ pripravljati tudi drugim. Tako so se oblikovale skupnosti in ta duh se je ohranil do dandanes: povsod, kjer je tak način priprave mesa razvit, je povezan z družbenostjo in družabnostjo. Z ulico, meni sogovornik. In doda, da je bil prav barbecue prvo stičišče, kjer so se belci in črnci na ameriških plantažah v času suženjstva sploh začeli družiti.
Skratka; to meso ima povezovalno moč. Priprava traja namreč tako dolgo, da sploh ne gre drugače, kakor da se ob tem družiš.
Hajdu je pred dvema letoma začel svoje poslanstvo javno opravljati v Žarovnijah. Prireja celodnevna srečanja, na katera se prihaja brez obveznosti – na teh dveh fotografijah je zadnje, v Velenju. Člani pridejo s svojimi smokerji, da se družijo, nekaj spečejo, potem pa zalogajčke na javnih degustacijah delijo tudi med obiskovalce, ki pridejo pogledat, kaj se dogaja. Hajdu meni, da bi bilo takšnih pitmajstrov že kakih petdeset, če bi prišli vsi, ki so se v tem času tako ali drugače priključili filozofiji Žarovnij. Ne gre za številke, dvigne prst: pomembno nam je, da ljudje opazijo, da se da ustaviti in se za najmanj šest ur usesti k smokerju. Kajti kakšno življenje pa je to, če si nisi sposoben ene sobote v mesecu vzeti za družino, za prijatelje, za to, da si pripraviš hrano, ki jo imaš rad?
Nadaljujte z branjem tukaj >>
Besedilo Karina Cunder Reščič
Fotografije Tomi Lombar in Peter Žagar, Ivana Pranjić (Beech Boys BBQ)
Datum Objave: 11.9.2017 ob 08:09