Rikotova kmetija: Zelen odišavi klet kot parfum

Pa še ena vrednota je in ta je posebej izstopala prav tokrat. Pri zgodbi o vinu zelen z Rikotove kmetije iz Zalošč pri Dornberku. Pri malih podjetnikih, ki jih spoznavamo, ugotavljamo, kako zelo pomembno vlogo igra družina.

Dvaintrideset vnukov

Koliko vnukov imate, vprašam. Blagi gospod, ki sedi nasproti mene za mizo, ob toplo zakurjenem štedilniku, na mizi sklene velike, od dela ustrojene roke in zadovoljno odgovori: »Dvaintrideset.« Rafael Baša je svojo vinarsko kmetijo že predal najmlajšemu od svojih otrok, Gregorju Baši. Tudi on je seveda z nami, za mizo, a spoštljivo ob vsaki priložnosti pušča besedo tudi očetu, kakor je najbrž on svojemu, stari oče Silvo pa svojemu tastu, prvemu, ki je začel kmetovati na majhni kmetiji v Zaloščah pri Dornberku, to je streljaj od Nove Gorice.



Pradedek Ulrik je spričo italijanskega vpliva postal Enriko, kmetiji pa se zato že od takrat reče pri Rikotavih. Rikotavega rodu je veliko: ob žegnanju, to je, ko goduje zavetnik tamkajšnje cerkvice, pride tudi do 80 članov ožje in malo širše družine, tako da imajo kar srečo, da je to poleti. V tej družini se veselijo številnih otrok: tudi mladi gospodar Gregor s soprogo Natašo ima že peterico, kar »po stopničkah« gre njihova velikost. Velik sod morajo imeti v kleti ali hramu, kakor se tod reče, da se lahko otročad posede nanj in je prostora še za starejše generacije.

Trinajst sort trte

V tej kleti pa je doma tudi veliko vin: znani so namreč po tem, da so »že od nekdaj«, pa da gojijo veliko sort trte, kar trinajst, pojasni Gregor, od mednarodnih, kot so sivi pinot, tega je verjetno največ, cabernet sauvignon, merlot in sauvignon, udomačenih malvazije in rebule ter barbere pa vse do tistega, zaradi česar smo prišli: avtohtonih pinele in predvsem zelena, ta je bil sprejet na letošnjo Lojtr'co.

Vinska genetika je zapletena, predvsem pa zelo draga reč in za marsikatero sorto je težko reči, kje so njene resnične korenine: pa še potem, ko kdo reče, se najde kdo drug, ki o tem dvomi ali izpodbija. Za zelen in pinelo vseeno kar prepričano trdimo, da sta se v to, kar sta, razvila prav tu, v Vipavski dolini, kamor kraja Zalošče in Dornberk, nas poučijo, še sodita.

To nista, kakor se reče, mišičasti sorti, v zadnjem času so bile take skoraj zagotovilo za uspeh na pomembnih vinskih tekmovanjih. Gregor in Rafael se strinjata – obe sta tudi zahtevni in samosvoji. Hitro gre kaj narobe med sezono, da vino ni tako, kot bi moralo biti, in se pokaže prvobitna narava: pinela ima tanko kožico in zbite grozde in je nagnjena h gnitju, zelen je krhek, malokatera letina zares da ubrano vino te sorte.

Zelen, avtohtono vino

Zelen je še zlasti prepoznaven kot tukajšnje avtohtono vino, potem ko mu je še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja grozilo, da bi skoraj izumrl. Je pa to zahtevna sorta tudi zato, ker ni hudo rodna: Gregor pripoveduje, da so grozdi redko nanizani na dolgih poganjkih in zato potrebuje tudi večjo razdaljo med trsi. Mimogrede: pravilno se naglašuje zelèn, pa ne po barvi vina, ampak po barvi listov, ki so radi svetlejši.

Poznavalce spominja tudi na ženske: izredno lepo diši in je zato dobrodošel v mešanicah, zvrsteh, hkrati pa je nežen po tem, da ima malo sladkorjev – in zato nizko stopnjo alkohola. Rafael pripoveduje, da se je že od nekdaj uporabljal zlasti za pripravo zvrsti, kajti lepo jih je odišavil, kar je opazil že legendarni, znan po svoji Vinoreji za Slovence iz leta 1844: pravil je, da pri pretakanju zelena vsa klet prelepo diši, pripoveduje gostitelj.

Rikotavi, kolikor so kot družina razsežni, pa niso veleposestniki: približno sedem hektarov zemlje je, pet različnih vinogradov, različnih starosti, na leto pridelajo med 30 in 35 tisoč litrov vina: povprečno, pravijo, treba je upoštevati naravo, ki jih včasih da deset, včasih pa petdeset. Gregor še enkrat poudari: vino je bilo tod od nekdaj, kajti drugo na bregih, ki jih imajo, niti ne raste. So pa to ljudje, ki so s srcem kmetje, tako da so se nekdaj, preden se je oče upokojil, ukvarjali tudi z živino, ampak so morali najemati zemljo, da se je obneslo. Zdaj pridelujejo samo grozdje in poleg vina še grozdni sok in kis.

Merlot za papeža

Za to kmetijo je simbolno največji trenutek spomin na obisk papeža Janeza Pavla II. leta 1996, ko so mu na večerji ponudili prav njihov merlot. Kako pa se to zgodi, da papež pije vaše vino, se pozanimam. Izvedeli so, da bo kosil v Škofovskih zavodih in poslali nekaj vzorcev, kar bo, pa bo. Res so k obedu, ki so ga pripravljali protokolarni kuharji z Brda, postregli prav njihov merlot – za to mednarodno sorto naj bi bila sicer Vipav­ska dolina strašansko primerna. »Takrat sem razmišljal, ali naj ta podatek zdaj uporabim za to, da si delamo reklamo, pa sem se odločil, da ne: naj to ostane neka družinska dragocenost, nekaj, kar bomo vedno imeli kot spomin in spodbudo,« pravi starejši Baša.

Priporočamo še: Kmetija Spodnji Strmčnik: Jogurti so krasno delovno mesto

Fotografija: Uroš Hočevar