Robert Gorjak: Šipon in rebula, vedno šampiona

Njegovo ime se je v vinskem svetu začelo pojavljati sredi devetdesetih let, najbolj v publicističnem smislu, je prvi Slovenec z diplomo WSET (Wine & Spirit Education Trust). Po poklicu je računalničar, doma iz sončnih prleških goric. Deluje v svoji vinski šoli Belvin, že nekaj let je njegovo ime povezano tudi z Decanterjem, ugledno vinsko revijo, saj je ocenjevalec na njihovem letnem izboru World Wine Awards, ta poteka že šestnajst let. Slovenci v London znova z nekaj več zagnanosti pošiljajo svoja vina, ki se pridružijo približno 17 tisočem drugih vzorcev. Ocen­juje pa Gorjak – bordojce. Tudi druge francoske vinorodne pokrajine mu niso tuje in najbrž je zato posredoval pri tem, da zdaj pravcati šampanjec, ne penina, nosi slovensko etiketo, Ruska dača.

ni podpisa

Ali je mogoče po vseh teh letih Decanterjevih ocenjevanj potegniti neko črto: so kakšna vina, sorte, s katerimi Slovenci še posebej znamo delati?

Pred leti, ko najbrž nismo bili dovolj suvereni pri svojih lokalnih sortah, bi bili to chardonnayji. V zadnjem času pa se je začelo kazati, da sta, za vse sloge, lahko šampiona rebula in šipon. Rebula je medalje dobivala od sladke, suhe do barikirane, macerirane, šipon pa peneč, sladek in vse vmes. Lokalne sorte imajo prednost: ocenjevalci postanejo na neki drugačen način vznemirjeni, ko naletijo na lep primerek – sploh ne enako, kakor če okušajo dober chardonnay, ki ga vedno spremlja neki deja vu in odsotnost tega, da bi mu zares lahko rekli posebnost.



 

Ko omenjate ocenjevalce – kakšen je sistem? Vi ocenjujete bordojce, čeprav bi se mi zdelo bolj naravno, če bi ocenjevali na primer rebule in šipone, ki vam tako rekoč rastejo pred vrati in bi lahko sklepali, da jih razumete nekako globlje.

Ocenjevalec naj bi bil poznavalec regije in sam sem bil nekoč vodja skupine za Slovenijo, potem pa sem podpisal pogodbo za sodelovanje z eno od vinskih kleti in sem odstopil od panela zaradi očitnega konflikta interesov. Ocenjevanja so sicer slepa, steklenica pride s šifro, ocenjevalci ne vedo, kdo se je prijavil; veš samo, da je to šipon iz Slovenije in letnik. Brez dvoma pa bi se v hipu pojavile govorice – tako kot že zdaj kroži prepričanje, da se da ocenjevalce podkupiti. Čisto nemogoče, ta sistem je neverjetno zaprt. Sicer pa, da, imate prav: res bi raje in bolje ocenjeval slovenska in balkanska vina.

Kdo je največji strokovnjak na svetu za vino?

Ne, to pa je zares nemogoče reči: so samo imena, ki imajo večji vpliv. Tak je bil recimo Robert Parker, ki se je upokojil, potem je tu Jancis Robinson, pa Steven Spurrier ... Zdi pa se mi, da je koncept ene nadvplivne osebnosti v zatonu. Parker je imel neverjetno, celo preveliko moč, zdaj pa, se mi zdi, so to funkcijo prevzeli tudi vodniki in revije, kot sta Wine Spectator in Decanter.

Za Roberta Parkerja beremo, da je s svojim lastnim okusom zaznamoval ogromno vinarjev. Z njim je povezan recimo pridevnik »blockbuster« vino. Nam lahko pojasnite, kaj to je in ali je ta filozofija še prisotna. In kaj je »elegantno« vino, kakor se zdaj raje govori.

Bom poskusil na primeru bordojcev, ki jih spremljam že kakih dvajset let. Sprva se jih, vsaj v slabšem delu, spominjam kot nezrelih, zelenih. Jasno pa je, da v iskanju širše publike začneš delati bolj polna, zrela vina. Ampak v tem so šli predaleč – in to ravno zaradi točk, ki jih je delil Robert Parker, on je imel rad taka krepka vina – ko začneš vonjati prezrele sadeže, začne zmanjkovati kisline in se pitnost že zmanjša. Zdaj se zadeva, hvala bogu, obrača: to velja tako za bordojce kot recimo toskance, pri katerih je bil trend na prelomu tisočlet­ja podoben in se je končal z nečim, čemur se je reklo supertoskanec. Sorta sangiovese, ki se uporablja za chianti, je kar zagatna: zemeljska, ni razbremenjujočih ribezovih not, razkošnih vonjev, zato so jo mešali z mednarodnimi sortami, kot sta merlot in cabernet sauvignon, do dvajset odstotkov jih je namreč za chianti classico dovoljenih. Ampak to se pri taki sorti, kot je sangiovese, zares hudo pozna. To ni bil več chianti. Ves vinski svet je spoznal, da je treba iti nazaj. Eleganca, ki se zdaj omenja, pa pomeni, da iščeš lepoto v detajlih, kompleksnosti, večplastnosti. Takole še lahko pojasnim: sauvignoni imajo v veliki večini značilen vonj, po zeleni travi in papriki, in večina ljudi je strašno vesela, ker to takoj prepozna. Ampak v tem so enodimenzio­nalni. Potem pa so drugi sauvignoni, ki sploh ne dišijo močno – so pa široki. Ne bom rekel, da potrebuješ kilometrino, nekakšno estetsko podlago pa najbrž že, da ti je to drugo bolj všeč. Ne eno ne drugo pa ni prav ali narobe. To sta samo dva različna koncepta: pri drugem poskušaš doseči harmonijo z zrelim grozdjem in pri nižjih alkoholnih stopnjah, tam nekje do 13, kar je v vročem podnebju izjemno težko. Mislim, da je mojster tega pri nas Aljoša Jakončič.

 

Navedete primer vina, ki ima take lastnosti, da je pravzaprav mogoče pričakovati, da se bo dobro odrezalo na Decanterjevem ocenjevanju?

Prav Jakončičeva bela Carolina. V zadnjem času tudi Bjanine penine, pri katerih bi sicer težko izbral eno samo, pa dodal bi Vina Gross: avstrijska družina je to, ki ima na naši strani vinograde, iz vinskega posla doma pa dovolj dobro kapitalsko zaledje, da se ji ni treba takoj ubadati z vprašanjem dobička ali vračanja posojil. Po mojem so eni najresnejših igralcev v Sloveniji, ko gre za kakovost. Pa ne morem niti mimo Leonarda Marjana Simčiča: v trenutku, ko ga naredijo, je že jasno, da bo zlata medalja ali še kaj več. Ta sušena rebula je po moje najbolj nagrajevano vino vseh časov (smeh).

Zdi se mi, da kar dobro poznamo vina z zahoda, smo pa, v povprečju, čisto bosi, ko gre že za nam bližnjo Hrvaško. Kaj dlje kot do tega, da si na morju izberemo plavac, nam razgledanost ne seže. Priporočite nam vi.

Deloma je razumljivo. Kdo se namreč zanima za vino: prvi so tisti, ki ga imajo res radi. Na drugem mestu so tisti, ki ga imajo tudi radi in se še malo postavljajo pred prijatelji, na tretjem mestu pa so tisti, ki se samo postavljajo. In s čim se boš lažje postavljal, če si ta drugi ali tretji? S hrvaškim vinom ali bordojcem? Pa še nekaj je, govorim iz svoje izkušnje: najprej je vseeno treba spoznati svetovno vinsko klasiko. Pogledaš, kje se je začelo, kajti zagotovo boš našel neke temelje. Burgundija, Bordeaux, Šampanja, dolina Rone, vse svetovne klasične sorte, razen renskega rizlinga, so francoske in mogoče niti ni narobe, če gremo najprej v njihovo domovino in pogledamo, kako tam uspevajo.

Ko to pregledamo, se lotimo iskanja posebnosti. Glede tega pa je Balkan za­kladnica: srbski prokupac malce spominja na nebbiolo, plavac poznamo razmeroma dobro, prav tako istrsko malvazijo. Vranca poznamo kot ognjevito neukročeno vino, v dobrih rokah pa zmore marsikaj.

Prav na Salonu na Brdu je bilo mogoče pokusiti nekaj zanimivih lokalnih sort v odlični izdaji, od modre frankinje, šipona, rebule, malvazije, refoška do plavca malega, kratošije ... Kar dovolj, ne? Kaj bi se zgodilo, če bi se na Decanterjevem ocenjevanju pojavilo vino J. P. Chenet, ki je najbolj prodajano francosko vino na planetu in recimo temu cenovno zelo dostopno?

Mislim, da bi ocenjevalci razbrali, kaj so dobili. Izdam skrivnost: to vino uporabljam na svoji delavnici 95 +. To je pokušina dvanajstih mega vin, ki so na ocenjevanjih dobila izredno število točk, dodam še naše matadorje – in vmes JP Chenet ... Kakšnemu udeležencu je všeč (smeh). To vino je sicer popolnoma tehnološko, ampak neverjetno naštudirano: sploh ne morem reči, da ni usklajeno, je pa seveda kratko, na pookusu ga najdeš, in ostanek sladkorja ima, kar marsikdo spregleda. Pred leti se je sicer na teh delavnicah bolje obneslo kot zdaj; že iz konteksta, ob teh velikih vinih tako izstopi, da se vidi past.

Katera vina so bila prijetno presenečenje Decanterjevih ocenjevanj iz Slovenije?

Lani Ražmanova malvazija Antiqua, veliko presenečenje so vina Gašper, še zlasti v luči tega, da je za to zgodbo zavidljiva količina, ki gre v prodajo na angleški trg. Mislim, da Angleže, tako ocenjevalce kot kupce, navdušijo čisti in jasni okusi. Letos je bilo presenečenje tudi dolenjsko: Colnarjev rose, z zlato medaljo. Sam sem med tistimi, ki sicer rose pijejo, ampak še naprej mislijo, da to res ne more biti neko izjemno vino in še manj, da bi stalo 60 evrov. Ampak ta Colnarjev je preprosto odličen: ima mehko, božajočo teksturo, in to ne na neki poceni način.

Prej ste omenili tri tipe ljudi, ki se zanimajo za vina. Šampanjec. Te dni je bila predstavitev prvega, ki nosi slovensko etiketo, prihaja pa iz hiše Vilmart & Cie, iz vinogradov t. i. prve lege. So šampanjci res toliko boljši od naših penin?

Da, »vrhovi« so res boljši. Pred desetimi let tega še ne bi rekel, danes si vseeno upam – je pa vedno več penin, ki se jim lahko postavijo ob bok. Zato menim, da je smiselno posegati po dobrih peninah: dobro razmerje med kakovostjo in ceno imajo. Veliko dobite za svoj denar. Pri šampanjcu za dačo, ki je hkrati kulturni spomenik, pa je šlo za to, da se je rekonstruiralo okolje, kakršno je bilo na začetku 20. stoletja, ko je bil lastnik Franc Petrič – in takrat je penina morda obstajala, elita pa je pila šampanjec.



Fotografije: Jože Suhadolnik

Preverite še: Na lestvici stotih najbolj priljubljenih sladic sveta pristala tudi tale slovenska