Na lestvici stotih najbolj priljubljenih sladic sveta pristala tudi tale slovenska

Super branje, ki se bo končalo tako, da boste izropali hladilnik v napadu tistega, kar ponavadi imenujemo »padec cukra«. Tako, pravici je zadoščeno in avtorjem smo dali priznanje za njihov trud – kajti vseh sto slaščic je predstavljenih z besedo in fotografijo, jasno in pregledno. Zdaj pa k bistvu: malo težavna je že beseda »cake«, ki jo uporabljajo v imenu izbora: kaj to sploh obsega? Na koncu je tako ali tako na ogromno mizo tega izbora postavljeno vse, od »kremšnit« naprej.

Da, res je: edina slovenska slaščica, ki si je priborila mesto med stoterico, je krem­na rezina. Na 89. mestu je in opisujejo jo takole: »Kremna rezina je posebnost slovenskega Bleda. To je slastna kremna sladica z zlatim, hrustljavim maslenim testom, ki je podlaga. Nanj razporedijo okusno vaniljevo jajčno kremo, stepeno smetano in znova tanko plast maslenega testa. Sladico po vrhu posujejo s sladkorjem v prahu in postrežejo, razrezano v kocke. Zgodba kremne rezine (ali blejske kremne rezine) se je začela s prihodom chefa Ištvana Lukačevića v blejski hotel Park, kjer je spremenil madžarsko kremno sladico in dodal ravno pravo količino sladke smetane, hotel pa je njegov izum leta 1953 predstavil javnosti. Doživel je velik uspeh in postal turistična znamenitost. Prav kremna rezina ni samo sladica, ampak umetnina: testo naj bi bilo prepognjeno sedemkrat, preden ga položijo k počivanju, jajčno kremo kuhajo točno sedem minut in rezine režejo natančno v velikost sedem krat sedem centimetrov.«

Na seznamu tudi podobne sladice

Na tem seznamu, kjer sicer manjkajo nekateri legendarni zakladi civilizacije, denimo tiramisu, pa tarte tatin in podobno, imajo, zanimivo, kar pet podobnih rezin – iz česar bi človek sklepal, da je to najuspešnejši sladki recept vseh časov na planetu. Samoborska kremšnita, mesto za našo, je priljubljena sladica, ki izvira iz istoimenskega hrvaškega mesta, pišejo. Sestavljena je iz dveh plasti listnatega testa, polnjenega z jajčno vaniljevo kremo. Včasih na to dodajo še tanko plast smetane. Zveni znano? Nič čudnega, saj je kremna rezina zares znana srednjeevropska sladica. Madžarsko različico, kremes, so avtorji tega seznama postavili na 12. mesto in jo razglasili za čisto klasiko. Od naše se razlikuje po tem, da nima na vrhu nič smetane. Kar na tretjem mestu pa je avstrijska kremšnita: »Pogosto najdemo podatek, da njen izvor sega nazaj v čas mešanja dveh različnih kultur avstro-ogrskega imperija. Poljsko ime za to sladico, napoleonka, pa nakazuje tudi možnost, da izvira iz francoskega millefeuilla, znanega tudi kot napoleon. A millefeuille je sestavljen iz treh plasti listnatega testa in dveh plasti kreme, sestava kremšnite pa je drugačna: tu sta le dve tanjši plasti testa, ki ju skupaj drži zajetna plast kreme z okusom vanilje, včasih pa je dodana tudi stepena sladka smetana ... Kremno rezino ponavadi zaključijo kar s sladkorjem v prahu, lahko pa z gladko glazuro, ki jo okra­sijo s cikcak vzorcem. Dve drugi najbolj priljubljeni izvedbi sta poljska kremowka, ki je bila najljubša sladica papeža Janeza Pavla II., in blejska kremna rezina, zaščitni znak Bleda, priljubljenega alpskega turističnega središča ob istoimenskem jezeru,« se konča opis tretjeuvrščene sladice na tem seznamu. Poljska kremowka, ki so jo v zadnjem času začeli imenovati papeževa, je na 69. mestu.

Na prvem mestu tega nepopolnega, a za branje zanimivega seznama, ki vseeno kar precej razširi obzorja, je torta pavlova. »Nežna kot baletka, po kateri je bila poimenovana, je pavlova klasična sladica poletja. Na podlago iz meringe ponavadi z žlico naložimo stepeno smetano, nato dodamo še barvo v obliki poletnega sadja, najbolje je, če je kiselkasto, da je za kontrast sladki meringi. Zgodovinski pregled nakazuje, da bi pavlova utegnila imeti korenine v nemški torti, ime pa je dobila leta 1920, med turnejo baletke Ane Pavlove po Avstraliji in Novi Zelandiji. Še vedno pa teče razprava o originalnem izu­mitelju. Prvi zapisani recept so objavili leta 1926, ampak ni bil tak, kot ga poznamo danes, temveč je vseboval želatinasto podlago več barvah. Podlaga za to torto se pripravlja kot vsaka druga meringa: beljake stepemo do trdih vršičkov, potem vmešamo sladkor, kis in škrob, pišejo na spletni strani Taste Atlas. Tradicionalna nadeva sta stepena smetana in limonova krema, ta sladica pa je pogosto na mizi v božičnem času, dodajajo.

Pavlova, kokosove kocke, torte

Na drugem mestu med stotimi najbolj priljubljenimi na svetu – po tem seznamu – je še ena sladica, ki jo dobro poznamo: torta sacher. Torej, nobene potice, nobene prekmurske gibanice – no, pozabili so na primer tudi na jabolčni zavitek, limonovo torto, kulfi, creme brulee, flan, vse vrste krofov, tako da nam ni treba kazati kakšne prizadetosti.

Ampak branje take zbirke je res zanimivo. Med drugim smo se znova spomnili mi in bomo zdaj spomnili še vas: kokosove kocke, torej čupavci ali kuštravci, kot jim rečemo, biskvitne kocke, pomočene v čokolado in kokos, se izvorno imenujejo lamington. Po lordu Lamnigtonu, čeprav verjetno nezasluženo: ime bi morale, tako zgodovina, dobiti po njegovi služkinji, ki ji je kos lordovega najljubšega peciva padel v stopljeno čokolado. Lord je dodal samo to, naj koščke povaljajo še v kokos, da se čokolada ni prijemala prstov – in vsi so padli vznak od navdušenja nad odlično novo sladico. Pri Taste Atlasu so jo zelo znanstveno opredelili, da je uspešna zaradi klimatske prilagodljivosti: narezana na kocke in pomočena v čokolado in kokos je v vročem podnebju celo bolj obstojna, kot če bi jo pustili v kosu – in to je za Avstralijo in Novo Zelandijo, od koder izvira, kar pomembno.

Fotografija: Getty Images

Preverite še: Recept za odličen kari, ki navduši