5 avtomatov s slovenskimi lokalnimi dobrotami, ki jih morate spoznati

Mlekomate in jajcemate gotovo že poznate. Pa ste slišali tudi za ocvirkomat, medomat, mesomat in ribomat? Vanje smo vrgli kovančke in ugotovili, kako zanimive lokalne zgodbe se po Sloveniji skrivajo za novodobnimi prodajnimi stroji!

Če so bili avtomati, ki so ponujali brozgi podobno kavo, v pločevinke shranjeno pijačo in zraven morda tudi kak sploščen sendvič, še pred nekaj leti domena hodnikov poslovnih stavb in zdravstvenih ustanov, se zdaj selijo na mestne ulice in v vasi, v njih pa najdemo domače izdelke.

Aktualno: Poglejte, kako se paradižnikovega olupka znebi eden najbolj priznanih chefov na svetu

1. Ocvirkomati iz Horjula

»Na začetku so se mi vsi smejali in moram reči, da me je bilo kar malo strah, ali je bila odločitev sploh pravilna. K sreči je bila, saj so se kupci zelo lepo navadili na ocvirkomate,« se ob uvodnem vprašanju, kako so kupci sprejeli avtomat, ki v sebi skriva ocvirke, iskrivo nasmehne Karolina Rižnik s Kmetije Globovškar, ki jo najdemo v Horjulu.

Ne bomo dali roke v ogenj, a ocvirkomati s horjulske kmetije so bili verjetno med prvimi v osrednjem delu Slovenije, v katere so romali drugačni domači izdelki. Torej: ocvirki. »Suhi in zaliti z mastjo. Še danes imamo v naših ocvirkomatih samo to dvoje,« pove sogovornica.

Takole pojasni, od kod so se v avtomate, posejane v okolici Ljubljane, prikradle te bombice okusa: »Videla sem, da obstajajo že taki za jajca, pa sem si rekla, zakaj ne bi poličk zapolnili z ocvirki. Ker smo jih želeli prodajati na več lokacijah, poleg tega smo jih kupcem hoteli ponuditi po ceni, ki smo jo oblikovali na kmetiji in v katero niso z dobički vključeni drugi posredniki oziroma trgovci, smo jih že takoj na začetku kupili pet. Toliko smo jih postavili leta 2019, no, zdaj imamo samo še tri.«

Kam sta izginila dva? »Eden je trenutno pri nas doma. Zanj iščemo novo lokacijo, saj je doslej stal na ljubljanski tržnici, a se nam ta točka nekako ni obnesla. Drugi je bil tarča vandalizma in ne deluje več. Preostali še danes stojijo, in sicer na Vrhniki, Brezovici ter na Vrhovcih,« opiše z ocvirki posejano pot Karolina Rižnik.

Predvidevamo, da je pozimi več zanimanja za domače ocvirke kot poleti. »Tako je – pozimi trikrat na teden naredim obhod, poleti je dovolj dvakrat,« pravi sogovornica, ki je na kmetiji deklica za vse, saj skrbi za polnjenje avtomatov, trženje in seveda izdelavo domačih ocvirkov.

Zakaj ravno ocvirki? »Na kmetiji smo si že pred časom rekli, da mesa ne bomo več predelovali. Opazili smo tudi, da dobrih ocvirkov v trgovini preprosto ne moremo več kupiti, zato smo se odločili, da se usmerimo v prav to. Menimo, da je bolje imeti zgolj en izdelek, ki je izjemno kakovosten, kot več različnih, a povprečne kakovosti. Recept smo dolgo izpopolnjevali, dokler nismo bili zares zadovoljni,« pojasni Karolina Rižnik in o tem, kaj je skrivnost odličnih receptov, pove le: »Naj kar ostane skrivnost, saj smo se res trudili, da smo prišli do odličnega rezultata. Povem lahko le to, da uporabimo tudi čebulo in da imamo za naše ocvirke vedno slovenski špeh preverjene kakovosti.«

Ne bomo dali roke v ogenj, a ocvirkomati s horjulske kmetije so bili verjetno med prvimi v osrednjem delu Slovenije, v katere so romali drugačni domači izdelki. Torej: ocvirki.

2. Medomat s čebelarjevega dvorišča

Gremo od ocvirkov k medu: že leta 2013 se je gorenjski čebelar Grega Flerin odločil za nakup hlajenega avtomata, v katerega je razporedil kozarčke z medom. Zakaj? »Pravzaprav so bili to časi, ko niti jajcematov ni bilo prav veliko. Ker sem želel rešiti problem, kako naj med prodam kupcem, ki so se ustavljali na dvorišču, medtem ko sem bil jaz na primer zaradi čebel na terenu, mi je brat predlagal nakup avtomata,« pojasni sogovornik, ki je doma v Spodnjih Bitnjah, tik ob prometni cesti Kranj–Škofja Loka. »Tudi zato se večkrat ustavim na čebelarjevem dvorišču, ker mi je spotoma in me na nakup medu opozori obcestni znak,« nam je povedala ena rednih uporabnic medomata.

Pa so se kupci hitro navadili na tak način prodaje? »Nekateri so se, spet drugim je bolj všeč, če jim prodam jaz osebno,« pravi Flerin. Zdaj so v medomatu, ki že enajst let stoji na čebelarjevem dvorišču, štiri vrste medu: »Imamo tudi tja do šest vrst, odvisno pač od tega, kaj narava ponudi oziroma kaj medi.«

In cvetni prah? »Predvidoma ga bomo imeli prihodnjo sezono,« pojasni sogovornik, ki vidi pluse medomata na domačem dvorišču tudi v tem, da lahko sproti napolni poličke, ko katerega izdelka zmanjka, poleg tega lahko urno priskoči na pomoč, če se kaj zatakne.

Spodnje Bitnje: medomat je čebelar Grega Flerin postavil že leta 2013.

3. Mesomata z Gorenjske

In na katere napake v delovanju največkrat opozorijo kupci? Ali avtomat kdaj vzame denar, izdelka pa ne ponudi kupcu? Se je morda že zgodilo, da bi čevapi ali nemara kovanci kar sami leteli ven? Mesar Anton Kalan, ki je lani poleti prvi mesomat postavil za vogal svoje mesarije v Stražišču pri Kranju, ugotavlja: »To ne, vendar ugotavljam, da se pri nas, ki imamo na policah raznovrstne izdelke, različnih dimenzij in različnih mas, pogosteje kaj zatakne.«

Zdaj za vogalom Mesarstva Kalan stojita že dva mesomata, kar sogovornik pojasni takole: »Ker se je znalo zgoditi, da se je kaj zataknilo, smo letos zraven postavili še en avtomat. V obeh so približno enake stvari, in sicer je tu naša stalnica – suhomesni izdelki, mesni sir in hrenovke – ter sezonska ponudba.« Kalanova mesomata se zares spretno prilagajata sezoni: poleti sta polna mesnih dobrot za žar, čevapčičev, pleskavic, že začinjenega mesa in podobno, ko je hladneje, pa se poličke napolnijo s krvavicami, pečenicami, ocvirki …

Mimogrede: Kalan ni več edini, ki ima na Gorenjskem mesomat. Svojega je na blejsko tržnico, na nekdanji bencinski servis, pred kratkim postavila Kmetija in mesarija pr’ Rožman iz okolice Kranja.

Kranj: za vogalom Mesarstva Kalan stojita dva mesomata. Zraven pa še voziček s sosednje kmetije, na katerem je sezonski pridelek in šparovček v obliki prašička, v katerega kupci vržejo denar za krompir, česen, čebulo, jeseni tudi za buče …

4. Ribomata iz Krškega

In če so na Gorenjskem doma mesomati, imajo v Krškem, ob vhodu na tržnico Videm, takšne prodajne stroje, v katerih se na poličkah hladijo ribe iz lokalnih ribogojnic. In to niso samo postrvi. Na tržnici v Krškem sta pravzaprav kar dva ribomata: na tistem, ki ga je postavilo Ribogojstvo Colarič, piše, da seveda niso edina ribogojnica, so pa »trenutno največja ribogojnica severnoafriškega čopovca – afriškega soma v Sloveniji.« Tega spremenijo v filete, predelajo v čevapčiče ali ribje paštete, vse našteto pa kupcem ponudijo tudi v avtomatu.

Od tega, namenjenega afriškemu somu, je le nekaj korakov oddaljen ribomat, na katerem je napis Ribogojstva Pavlič, ki pod imenom Akval tradicionalno vzreja postrvi. »Da bi si olajšali prodajo, smo februarja 2020, in to le dva tedna pred prvim zaprtjem države, na tržnico postavili prvi ribomat,« se na začetke avtomatizirane prodaje ozre Suzana Wallner. »Ribogojnice so zunaj mesta, v neokrnjeni naravi, večina naših kupcev pa živi v mestu.« Ker so strankam želeli olajšati pot do lokalno vzrejenih postrvi, so jim v mestno jedro pripeljali sveže ribe, dostopne 24 ur na dan.

»Imamo aplikacijo, ki spremlja prodajo v ribomatu, in tako vemo, kdaj kakega izdelka manjka in kdaj je čas, da avtomat znova napolnimo,« pojasni Suzana Wallner in doda, da so redno na poličkah očiščene postrvi, postrvji fileji, dimljeni postrvji fileji in novost – meso hladno dimljenih postrvi, vloženo v lončke.

»Z ribogojništvom so se začeli ukvarjati moji starši, zdaj sva posel prevzela midva z možem, ki je kuhar po poklicu. Ker so nas kupci ves čas spraševali, kje lahko naročijo pečeno lokalno postrv, sva to poletje naredila korak naprej in na Gradu Rajhenburg v Brestanici odprla restavracijo A3, v kateri bomo stregli tudi naše postrvi. Tako bomo imeli celotno zgodbo – od ribogojnice do krožnika,« še en zanimiv košček v zgodbo o tem, da gredo lokalni pridelovalci še kako v korak s časom, doda Suzana Wallner.

Krško: ob vhodu na tržnico Videm sta kar dva ribomata.

5. Vrtiljak s Kmetije Šupc

Da je treba iti tudi pri avtomatih v korak s časom, pa med pogovorom večkrat poudari Petra Potočnik, kajti če že pišemo o tej temi, ne moremo mimo gospodarice s Kmetije Šupc. Tako kot je vsestranska ona, tako raznolika je njena kmetija na Hotavljah v Poljanski dolini, na kateri ponuja nekaj deset mesnih, mlečnih, zelenjavnih, pekovskih in drugih domačih dobrot. Natanko takšna pa sta že štiri leta tudi njena prodajna avtomata, ki sta pravzaprav trgovina v malem.

V dveh avtomatih sredi Hotavelj, ki ju obdaja lična lesena hišica, so tudi: »Različni sveži mlečni izdelki, kot so jogurti, skuta, maslo, mleko, sir za žar. Tu so testenine – svedri, jušne zvezdice, široki rezanci, pirine testenine –, zraven še sokovi ali grozdni sirup. Zatem jajca, kaj od zelenjave, suhomesni izdelki, piškoti, potice, omake za testenine in še kaj.« Seveda ni vsak dan na voljo vse od naštetega, kajti tudi tu ponudbo narekuje letni čas.

»V avtomatih je 19 predalčkov, ki jih imenujem vrtiljak,« pravi Petra Potočnik in na naše presenečenje razkrije prodajni hit: »To so vsekakor suhe klobase, priljub­ljene tako poleti kot pozimi. Sicer pa se mi zdi, da je prodajni hit predvsem to, da kupcem lahko ponudim stvari, ki se povezujejo – poleg klobase lahko kupijo še sir, si izberejo marmelado in maslo ali pa recimo testenine in omako zanje.«

Nam torej, če povzamemo znane verze Tomaža Domiclja, avtomat počasi postaja brat ali nas bo namesto tega raje zgrabil za vrat in oropal kot tat? Nam bo tisti, ki stoji za vogalom, res kdaj rekel »srček zlat«? Široko se nasmehne ob tem vprašanju Petra Potočnik s Kmetije Šupc, ki razmišlja, kako bi avtomatom, ki zdaj delujejo na bankovce in kovančke, dodala še kartično plačevanje. Že naslednji trenutek pa se zresni: »Tega se kar malo bojim, avtomatizacije in brezosebne prodaje. A pri meni je k sreči tako, da me veliko kupcev pozna in vedo, da mi avtomata zgolj olajšata delo na kmetiji oziroma prihranita čas pri prodaji izdelkov.«

Hotavlje: zraven avtomatov so v leseni hiški obešena priznanja, ki so jih izdelki s Kmetije Šupc dobili na ocenjevanjih Dobrote slovenskih kmetij.
Preberite tudi: Napotki strokovnjakinje peke na žaru, ki je prepričana, da ta ni le domena moških

Fotografije: Jože Suhadolnik, Grega Flerin, Špela Ankele

Špela Ankele

Novinarka in Kranjčanka. Obožujem gorenjske hribe in pisateljico Isabel Allende. Podnevi pišem, fotografiram in kuham, zvečer berem (kuharske) knjige.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed