Jeruzalem v enem dnevu

Ljudje so bili presenečeni nad namenom, da opišemo posebnosti Jeruzalema. S kom letimo, so nas spraševali. In zakaj gremo samo za en dan. Dokaz: najprej pomislimo na oddaljene, drage in eksotične destinacije, med goricami okrog Ormoža, našim pravim ciljem, pa je pravzaprav vse, za kar bi bil marsikdo pripravljen sesti na letalo in tu preživeti več kot en sam dan.

Ta obisk je na nas pustil več kot samo bežen vtis, ravno zaradi tega: kaj vse imamo pri nas v Sloveniji! Na zavodu za turizem, kulturo in šport Ormož, kjer se trudijo z oživljanjem Jeruzalema kot turistične destinacije, so nam pripravili za ves dan zanimivosti, da bi si bolje predstavljali, kaj vse »je« – vendar smo imeli občutek, da si je za te kraje nujno treba vzeti več časa. Kar »gosto« je tu od zgodovine, značaj ljudi je kompleksen, daleč od frivolno lahkotnega, vsem pa se vidi, da so vajeni trdega dela. Zaslužijo si, da se jim bolj posvetite. Ta dan smo mi naredili krog od Cvetkovcev, Velike Nedelje, Ormoža, Središča ob Dravi, Koga in Jeruzalema s številnimi majhnimi postanki na mehkih vinorodnih gričkih, ki objemajo rečne dravske ravnine na meji s Hrvaško.

Zgodovina v Veliki Nedelji

Pa čeprav začenjamo s slikami hrane, nas je v tem koncu Slovenije najbolj presenetilo nekaj drugega, kar se verjetno v marsikaterem obiskovalcu nazadnje izoblikuje v stavek: »Pa kaj se je tu pravzaprav dogajalo?!« Prlekija in zlasti del okrog Velike Nedelje in Jeruzalema se zdita obljubljena dežela za ljubitelje srednjega veka, mističnih bojevniških in verskih redov: tu ima, bi lahko rekli, vsak hribček svojega viteza. Od tod menda izhaja tudi ime Jeruzalem: križarski vitez na poti v Sveto deželo se je tu menda zaljubil v lepo dekle in obljubil, da postavi cerkev, če se živ vrne. Še kdo poleg nas misli, da bi bila zgodovina fenomenalna tržna niša?

Za ljubitelje popularne literature: v Prlekiji je zlahka čutiti nekaj Dana Browna. Zlasti mogočne in še zdaj delujoče posesti križniškega reda, ki korenini v nemških križarskih vitezih, so vredne pazljivega ogleda. To je ena od treh vej vojščakov, ki so varovali romarje na poti k Jezusovemu grobu v 12. in 13. stoletju, ob templjarjih in ivanovcih. Slovenski prior tega zdaj že zelo maloštevilnega reda, po nekaterih podatkih jih je vseh samo še okrog tisoč, pri nas manj kot prstov na roki, živi v Veliki Nedelji, ob mogočnem gradu in cerkvi, ki redu pripadata. Če se vam beseda križniki zdi bežno znana: to so lastniki ljubljanskih Križank. Nekam znan se vam bo zdel tudi črni križ, ki je znak tevtonskih vitezov, kakor jim še rečemo. Prisvojili so si ga nacisti, ki so sprva svoje imperialistične težje naslanjali na pohode prednikov, leta 1938 pa so jih razpustili, razgnali in začeli preganjati. Mi vam izredno priporočamo ogled cerkve in gradu v Veliki Nedelji; v gradu je tudi etnološka zbirka in ob vseh drugih zanimivostih smo mi, ki imamo oko za kuharske reči, našli tudi prapekač za mafine. Prleki so v njem že kdo ve kdaj pekli ljubke kvašene kruhke, vsak je svoje oblike.

Vino in sveti gral

Mistični srednjeveški vitezi so bili povezani z legendo o svetem gralu, kupi, v katero naj bi bili ob križanju zajeli kri Jezusa Kristusa in je postala sinonim za legendarni zaklad skrivnostnih moči, ki morda nikoli ne bo najden. Pojem Kristusove krvi se je sicer pozneje spremenil v vino, ki ga pijejo pri vsaki maši: in to je tisti gral, ki so ga Prleki že našli in se ga tudi pospešeno učijo dobro tržiti. Če ste bili morda presenečeni nad zgodovinskim ozadjem teh krajev, bo malokdo presenečen nad podatkom, da tu delujejo nekateri izvrstni in zelo znani slovenski vinarji: največji Puklavec Family Wines, Vino Kupljen, Verus, Praprotnik-Čurin, Kogl …

Številne sorte uspevajo po teh gričkih, vsekakor pa je za turista nujno, da pokusi šipon, ki je za kraje zares značilen in naraščajoče pomemben. To je tisto vino, ki ga najdete v sosednji Madžarski pod imenom furmint, od njega pa tipično pričakujte več svežine, z drugo besedo, kisline, predvsem pa uporabnosti za mešanje zvrsti: najdemo ga v znamenitih jeruzalemčanu, janževcu, ritoznojčanu in haložanu. Za splošno razgledanost je dobro poznati tudi legendo: »c’est bon« so menda vzklikali Napoleonovi vojaki, ki so hodili tod mimo in pili. Šipon.

A šipon je veliko več kot to – v starih časih je bil to legendarni luttemberger. Ki so ga pili na cesarskem dvoru! Kaj bi brez legend?

Marsikateri vinar tod okoli sprejema napovedane obiske, mi smo se povabili na enkratno posestvo Kogl. Več kot trideset let je, kar je Franci Cvetko tu obral svoj prvi letnik in tedaj tudi kar takoj zaslovel in se utrdil na trgu. Dela sam, obisk kleti pa da občutek, da je to vinar z raznolikim razponom in številnimi sortami v vinogradu. Pa še po nečem je posestvo prepoznavno: je razstavišče sodobnega slovenskega grafičnega oblikovanja in umetnosti. Takega drevesa, kot ga imajo Cvetkovi, nima nihče: z njega visijo steklenice magnumi, ki so jih po svoje preoblikovali mladi slovenski oblikovalci, pa oko se prav spočije na posebej za Kogl narejenih koledarjih, ki so jih podpisali najbolj znani slovenski oblikovalci.

Še eno vino smo pokusili, legendarno zveneči zweigelt, vino ljutomerskega Grossmanovega festivala. Na turistični kmetiji Hlebec s Koga so nam ga ponudili, ob tem pa še tako zgodbo, da si je prislužila svoj članek pozneje v tem polet­ju, ko obiskujemo manj znane dragulje Slovenije in iščemo njihove kulinarične posebnosti.

Prleške mesnine za zajtrk

Od Ljubljane do Prlekije je približno 180 kilometrov in zjutraj smo šli zgodaj na pot, zato je naš odlični vodnik Stanko Ivanuša z veliko mero življenjske modrosti predlagal, da bi se najprej seznanili s prleškim zajtrkom. Tako dobro smo se seznanjali in hrana tu je res krepka, da smo bili siti še daleč v popoldne, kajti gospodinja Olga Ozmec na istoimenski kmetiji v Cvetkovcih je pred nas lično razpostavila vse mesnine, ki jih velja na tem koncu Slovenije spoznati in prihajajo od kralja živali – na tej kmetiji jih imajo v hlevu približno 300, od najmanjših do največjih.

Takole: v Prlekiji nujno najdite, lahko kar na tej kmetiji, meso iz tünke, mesno delicijo, ki zori v zaseki, tlačenko, ki jo pečejo v pravem svinjskem želodcu pet do šest ur, pri Ozmečevih, ki raje ne prekajujejo, vam bodo ponudili še sušeno salamo, špeharico, pa poltrajno klobaso in sezonske izdelke.

K takemu mesu prija nekaj kislega in Prleki se vzradostijo ob misli na pocane murke, na hitro fermentirane kumare. In da ne bi, ker je ravno poletje, pozabili na čurke: krvavice, ki jih delajo bele, sive in črne. Bela, na primer, je iz prosene kaše in jo jedo skupaj s kompotom. Pa tudi z zaseko si dajo veliko dela, več vrst je poznajo, predvsem se razlikujejo po debelini mletja in dodatkih. »S pocanimi murkami in zabelom bi jaz lahko preživel vse leto,« je ta del pogovora sklenil Ivanuša.

Ozmečevi, ki imajo kar veliko farmo, obdelujejo 30 hektarov in tudi manjši vinograd, so eni tistih ljudi, pri katerih se marsikdo vpraša, kje najdejo čas za vse to. Že tu v Cvetkovcih se je namreč začelo nakazovati nekaj, kar nas je spremljalo ves dan: Prleki so očitno državni prvaki v urejenih vrtovih in toliko pedantno pokošenih zelenic drugje zlepa ne boste našli. Ob farmi gospodinja vzdržuje še lepo in sodobno zasajen vrt z ribnikom, iz katerega se je oglašala prava žaba. Slišali smo jo, kadar se ni z neverjetnim hruščem drl sosedov petelin, uvožen iz Bosne in zato, smo se res nasmejali, ne­vešč tukajšnjega načina kikirikanja.

Bučno olje

Vrata so bila odprta in skoznje je prihajal omamen vonj, iz velikih kotlov, v katerih so mešali zdrobljene bučne peške. V oljarni v Središču ob Dravi lahko vidite, kako nastane bučno olje, pa ne samo to: izredno veselje imajo tudi z razvijanjem receptov, v katerih pride lepo do veljave. Za začetek, najbrž ga boste gledali z novim spoštovanjem: za liter tega temnega olja je potrebnih več kot 30 buč golic. Na leto ga v tej oljarni stisnejo med 40 in 50 tisoč litrov. Si zna kdo predstavljati število buč – ob tem, da morajo biti tiste, ki se uporabljajo za štajersko-prekmursko bučno olje, le slovenske.

Zanimivo je, da je to olje, pri katerem hladno stiskanje pravzaprav ni tisto, k čemur bi jedci najbolj stremeli, kajti okus, ki so se ga navadili in vzljubili, pride s praženjem. Je pa bučno olje zanesljivo mogoče uporabiti tako v vsakdanji kot visoki kulinariki: nas je navdušila na videz čisto preprosta rulada, ki so jo spekli v oljarni (recept dodajamo). V njej se imenitno dopolnjujeta praženost pečk in sveža kislina smetane. V oljarni si prizadevajo tudi s prigrizki: nam so bile všeč pražene bučnice z rožmarinom, zelo zanimiv pa je tudi poskus olja, ki so mu dodali esenco lüka, nam je razkazala direktorica Sonja Krabonja. Pa še nekaj je zanimivo in koristno pri tem olju: po stiskanju ostanke, ki vseeno vsebujejo še dobršen del koristnih snovi, lahko do konca porabijo kot krmo za živali.

Kvasenice, krapci, gibanice

Marti Gregorc pravijo »teta« in ona je bila zadnja postaja naše poti: na gorice sta že začela polegati polmrak in rahel hlad po vročem poletnem dnevu, ko nas je sprejela na svoji domačiji. In to s kakšnim razkošjem: nam se je zdelo, da je napekla za več kvadratnih metrov dobrot, ki jih v Prlekiji zares ne smete izpustiti: to so nizki kruhi z raznimi dodatki, nekateri kvašeni, drugi spet ne: polenka, ajdov krapec pogača ali gibanica, vse to so dobrote, ki so po svojem bistvu zelo podobne pici: kruh, sladek ali slan, obložen s čimer koli, kar so imeli pri roki, največkrat pa je bila to kaka smetana ali kar zaseka in nekaj bučnih semen.

Teta Marta je sicer zakladnica tradicionalnega znanja: bila je v tekstilnem poslu in vendar si je želela statve tudi doma. Zdaj jih ima več in skupaj z majhno njivico lana zna pokazati, kako so včasih delali oblačila. Pa še nekaj zna ta ljubezniva gospa: izdelovati glasbila iz raznih reči, ki so bile na tukajšnjih kmetijah ves čas pri roki – tako zdaj vemo, kako zveni lončeni bas in kako se igra na grablje.

In najbolj nenavadna zgodba o sladkorju

Teta Marta je bila res zadnja med našimi gostitelji, vendar bom jaz na zadnje mesto, zaradi optimističnega sporočila, ki naj ga zapusti, postavila priporočilo za ogled nenavadnih lagun, ki jih najdete pri Ormožu. Gre za zapuščino nekdanje mogočne tovarne sladkorja, ki je nehala delovati leta 2006, za njo pa so ostali veliki vodni bazeni, v katere so odvajali odpadno vodo: ne kontaminirano v klasičnem industrijskem pomenu, ampak dobro založeno s hranili, da so se v njej začeli navdušeno naseljevati razni majhni organizmi – ti pa so, naprej, privabili ogromno število ptic. Območje je po desetletjih sodelovanja med industrijo in naravovarstveniki zdaj naravni rezervat in območje Natura 2000, v lasti in upravljanju Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenija. Obiskovalci, ki jih osupne ta razplet, gostota tega življenja, ki je vzniknilo na nečem industrijskem, lahko tu pogledajo za katero od 220 vrst ptic, največja atrakcija (dobesedno) pa so azijski vodni bivoli, pripeljani zato, da mulijo in vzdržujejo primerno zaraščenost lagun.

To je verjetno najbolj nenavadna zgodba, povezana s sladkorjem, kar smo jih kdaj slišali. Človeka razveseli na čisto nov način.

Preverite še tale recept: Bučna rulada z mletimi bučnicami

Fotografija: Tadej Regent

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed