Kmetija Pr’ Soud: Suhe mesnine, ki jih izdeluje gorski tekač

»Včasih še sama ne morem verjeti: deset ur je na nogah, potem pa gre še na tek.« Tako je Tina z enim stavkom opisala svojega partnerja Dušana Globočnika in tisto, kar je tudi nas najbolj osupnilo med obiskom Kmetije Pr’ Soud. Suhe mesnine s tokratne Lidlove Lojtr’ce domačih izdeluje – gorski tekač.

Kmetija Pr’ Soud je udobno naslonjena na položen hribček v Zagorici pri Radomljah in daje občutek, da mora biti precej velika. Pa sploh ni tako: v približno tridesetih letih – tedaj sta jo, majhno, kupila in tu novo pot začela Dušanova starša – se ni veliko razširjala. Po hektarih. Po dejavnostih pa precej. Najprej je govedorejo zamenjala prašičereja in se obdržala do današnjega dne: kakih 60 »rožnatih« je zdaj v hlevu. Kmalu je postala kmečki turizem, ki ga Anica Globočnik vodi še dandanes.

Mlada generacija je šla korak dlje. Sinova sta se izučila v diametralno nasprotnih panogah, eden je postal veterinar, Dušan Globočnik pa mesar. Delo doma je zastavil tako, da je bilo vse na enem mestu: živali, klavnica in predelava. Poklic mesarja danes ni več prav pogosta izbira, klavnica je neprijetna beseda, ampak če je pri hiši, so živali odrešene velikega dela strahu ob transportu.

Največ dela je na kmetiji pozimi, krvavice so eden njihovih najbolj priljubljenih izdelkov in tudi povpraševanje se povečuje, prav tako za izdelke iz konjskega mesa, ki so tudi doma na tej domačiji. Posamična vrhunca sta tudi prihajajoča velika noč s šunkami, šinki in drugim suhim mesom, pa božič in novo leto. »Tedaj si ljudje malo več privoščijo, kupujejo mrežne pečenke, bržole, pršute za darila,« pravi Tina Košir, sicer diplomirana agronomka, ki je med drugim glavna še za papirologijo.

Preberite tudi: Pivovarna Matt: Pivo kot turistični vodnik

Soudove poznajo obiskovalci tržnic in kmetijskih zadrug v okoliških manjših mestih: oni pa poznajo njih. Zanimivo, vedo povedati, vsako mestece ima neko svojo izbrano mesnino. V Domžalah pokupijo ogromno obarjene zaseke, spet drugje posebnosti, ki je marsikdo sploh ne pozna in se imenuje šobel, po domače »ta ušen«, in je značilen za Moravško dolino, zelo priljubljen pa okrog velike noči – kot nekakšna velika kranjska klobasa z dodano proseno kašo je.

Vsako leto prodajo tudi malo več svežega mesa in zanimivo, vsaka afera, o kateri se razve, jim zelo koristi, ker ljudje znova iščejo bolj domač izvor. Imajo tudi slanine, domače pršute. Sama sem nevede, da gre za isto kmetijo, že leta odjemalka njihovih konjskih suhih klobasic, po katere se podajam na tržnico.

V tole zgodbo pa nekako sodi kot primera o tem, kako »zori« tudi človek. Pred dvajsetimi leti, pripoveduje mladi par, je bilo samo delo, delo in potem delo. Zdaj sta prišla do spoznanja, da je smisel – tudi na kmetiji, kjer ni urnika od devetih do petih – v tem, da imaš čas tudi zase, še zlasti je to pomembno, ko imaš družino. (Na fotografiji: Dušan Globočnik, Kmetija Pr’ Soud)

Sprva je bilo delo, delo in delo

Ko meso zori, se zmehča in v njem se začnejo oblikovati finejši, elegantnejši okusi, zato je to že stoletja tehnika, ki se uporablja za shranjevanje in izboljševanje gurmanskih izkustev in za to, da vse skupaj dlje zdrži. V tole zgodbo pa nekako sodi kot primera o tem, kako »zori« tudi človek.

Pred dvajsetimi leti, pripoveduje mladi par, je bilo samo delo, delo in potem delo. Zdaj sta prišla do spoznanja, da je smisel – tudi na kmetiji, kjer ni urnika od devetih do petih – v tem, da imaš čas tudi zase, še zlasti je to pomembno, ko imaš družino: Tina, 31, in Dušan, 41, sta že poskrbela za naraščaj, ki se je, ves nahoden, a dobrovoljen, igral v dnevni sobi.

»V nekem trenutku sem tudi sam ugotovil, da obstaja točka, ko ti dodaten denar, ki si ga prigaraš, pravzaprav ne koristi več. Delo je vedno, na kmetiji še posebej. Izbira od tod naprej je vedno zavestna,« pravi Dušan.

Dušan je verjetno dozorel v človeka, kakršen je danes, ob prezgodnji smrti svojega očeta, zaradi bolezni: se zazrl vase, kar ni bilo težko, kajti tedaj je imel 103 kilograme. In dramatično spremenil življenjski slog, postal gorski tekač. Seveda, v tem procesu zorenja se je tudi sam izdatno skrčil, tako da ga je zdaj ena sama jeklena, elegantna tekaška mišica.


»Včasih kar mimogrede kam stečem«

To je pravzaprav zgodba o času. Mali podjetniki so neverjetno zanimivi ljudje in zato so nam ti obiski v tak užitek – so navdihujoči, razbijajo strahove, pripovedujejo o tem, kako se vse da. Dušan Globočnik vstane, če je treba, ob treh ponoči, kajti delo mora biti opravljeno. Včasih tudi zato, ker je živčen, kako se bo vse speljalo, bodimo realni.

Potem pa zmeraj najde čas, sede v avto, se pelje pod najbližji hrib, običajno je to predgorje Kamniških Alp – in teče. Gre za enega najhitrejših gorskih tekačev pri nas, leta 2017 je postavil še vel­javen rekord v štiriindvajseturni tekmi na Sv. Primoža: v enem dnevu je na vrh pritekel petindvajsetkrat. Pa še ena ura mu je ostala.

»To je bilo ravno v času, ko sem se vrnila iz porodnišnice z mlajšo, Niko, in Dušan je zares okleval, ali bi šel. Pa sem mu rekla – ti kar pojdi, samo da boš zmagal,« se smeji Tina. Nad šankom v njihovi dnevni sobi, ki v celoti spominja na brunarice s kakega velikega ameriškega ranča, visi veliko kolajn, lani je postal rekorder teka v Paklenici, dobro se je uvrščal na zdaj opuščenih legendarnih tekih na Grintovec.

»To zame ni posebej zahtevno, včasih kar mimogrede kam stečem,« skomigne gostitelj z rameni. Ne bi pa več šel na tak tek, kot je 24 ur Sv. Primoža. »Mučenje. Ne samo za noge, tudi za glavo. Še ves mesec sem prihajal k sebi.«

Mnogi, ki jih mika življenje »na svobodi«, kar drobno in sred­nje podjetništvo na neki način je, se bojijo, da jih bo posel tako posesal vase, da bodo postali še večji sužnji, kot bi bili v kaki klasični službi. Zato je Dušan Globočnik tako zanimiv. Ker kaže, kako raztegljiv je čas, kaj vse je mogoče – to je zgodba o času, ob katerem ti bo še ena ura ostala.
»Moje ambicije so, da bomo zdravi in za vedno skupaj. V poslu pa pravim: če bo tako, kot je zdaj, bo kar dobro.«

Priporočamo tudi: Anna Vrhnjak: Ukrajinka, ki je poslovno priložnost našla v izdelavi štrukljev

Fotografija: Uroš Hočevar/Delo

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed