Odprta Kuhinja

Pet naj okusov Dolenjske

Odpri galerijo
A+   A-
Pod vodstvom ekipe, zbrane pod imenom Dobrote Dolenjske, smo obiskali malce skrit, a čudovit zelen kotiček. In se, kakor se za OK spodobi, potopili v okuse tega dela Slovenije!



Dva Gorenjca (eden, fotograf Dejan Javornik, je sicer v Kranj priseljen iz Ljubljane, a vzamemo ga za svojega) sva se na vroč junijski dan podala na Dolenjsko. Natančneje: v Trebnje. Še bolj natančno: do središča kraja, kjer je z velikimi tiskanimi črkami napisano, da so tu doma Dobrote Dolenjske. A gremo, preden se poglobimo v dolenjske dobrote, še na izlet. Na kratek, a osvežilen sprehod po dolenjskem krasu, ki dobro dene predvsem v res vročih poletnih dneh. Gremo do Zijala, 35 metrov visoke pečine, pod katero reka Temenica drugič privre na dan.

ni podpisa
ni podpisa


Skrita zelena oaza


Od Trebnjega do Zijala je kakih deset minut vožnje po cesti, ki pelje proti Mirni Peči. Oznake te lepo usmerijo in ti natančno pokažejo, kje se je treba odcepiti od glavne ceste. Do Zijala sicer vodi označena, pol ure dolga pešpot z razglednega griča Svete Ane, ampak mi smo jo tja ubrali po hitrem postopku – z avtomobilom. Pustili smo ga na majhnem parkirišču in se nato podali na kratek, ampak res kratek sprehod in se prepustili objemu mirnega gozda, prepredenega z nizkimi slapovi, ki jih v teh dneh preskakuje umirjena reka Temenica. Tu zna biti, pove turistična vodnica Maja Kos, predvsem na pomlad precej bolj razburljivo, saj si reka takrat bolj odločno in tudi glasneje utira pot na površje.

Temenica, najbolj znana dolenjska ponikalnica, na svoji 28 kilometrov dolgi poti do izliva v Krko dvakrat ponikne. Precejšen del teče pod površjem, v temi, kar je jasno že iz njenega imena. Vse to – in še kakšno zanimivost povrh – natrese turistična vod­nica, ko raziskujemo običajnim turističnim obiskovalcem kar malo prikrito zeleno oazo. In si predstavljamo, da lahko tukaj kot sekunda mine debela ura, če si le vzameš čas in se tam v senci, parkiran na eno od klopi, poglobiš v ritem vode, poplesavanje listja, poigravanje vetra s travnatimi bilkami …

ni podpisa
ni podpisa


Kulinarični zemljevid


Še precej dlje bi opazovali te zelene in vodnate lepote, če nas ne bi nazaj v Trebnje klicale dolenjske dobrote. Pripravili so jih v Zavodu za trajnostni razvoj Temeniške in Mirnske doline. »A bolj kot pod tem imenom nas poznajo po našem prepoznavnem znaku, ki zajema dve besedi – Dobrote Dolenjske,« pove Barbara Jerovšek Volek, vodja razvoja in projektov.

ni podpisa
ni podpisa


Da smo izbrali pravi naslov in našli tiste, ki dolenjske okuse odlično obvladajo, nam pove že bežen pogled na police trgovinice, zapolnjene s sladkimi, slanimi in tekočimi dobrotami. Ko se kar malo zamaknjeno oziraš po policah, pa niti ne veš, kdaj ti v roke zaide zelo poseben zemljevid. Kajti: pred nekaj meseci je ekipa, zbrana pod okriljem Dobrot Dolenjske, izdala kulinarični zemljevid. Zapolnjen je z okusi, značilnimi za širše dolenjsko območje, ki se razteza južno od reke Save, se vzdolž vzhodne in južne meje s Hrvaško spusti do roba Babnega polja in Bloške planote, nato pa se po Iški vzpne vse do Ljubljane. Območje torej, ki zajema tudi Kočevsko, Ribniško in Belo krajino.

In kaj okusnega je na tem dolenjskem zemljevidu? »Na vrhu naše piramide so jedi in pijače, ki se pri nas pojavljajo največkrat,« pove Barbara Jerovšek Volek o bistvu zemljevida, ki je nastal pod strokovnim vodstvom prof. dr. Janeza Bogataja, legende slovenske etnologije.

ni podpisa
ni podpisa


Top 5 okusov


Pet najbolj dolenjskih okusov torej. Takole jih našteje naša sogovornica: »Najprej je tu češpljeva kaša, torej popečena prosena kaša, lahko bi ji rekli proseni narastek s suhimi slivami. Potem imamo pečena svinjska rebrca s hišnimi štruklji – ti so pripravljeni z nadevom iz pregrete smetane, jajc in peteršilja. Nato je tu matevž, zimska jed, ki jo pripravimo ali z zeljem ali kislo repo. In na koncu še dve značilni pijači, seveda cviček in kostelska rakija, torej sadno žganje, ki ga kuhajo v Kostelu.«

Poleg teh, ki predstavljajo vrh okusne dolenjske piramide, pa je tod doma še precej drugih jedi. Mnoge med njimi najdemo v trgovini Dobrote Dolenjske sredi Trebnjega, v njihovi »ambasadi« na Mestnem trgu v Ljubljani, na nekaterih dolenjskih turističnih kmetijah in v vedno več gostilnah po Dolenjski.

ni podpisa
ni podpisa


Avtohtoni pujsek


»Tu so še vse vrste pogač, imenovanih tudi potancelj ali potanca, med njimi celo takšne, obogatene s slanino krškopoljca,« se pri znanem pujsku avtohtone slovenske pasme ustavi beseda Barbare Jerovšek Volek. Potem skupaj s turistično vodnico Majo Kos, ki se v Dobrotah Dolenjske ukvarja tudi s kulinaričnim turizmom, povesta zgodbo o tem, da je »krškopoljec obstal samo zaradi srčnosti nekaterih domačinov, ki so kljubovali tedanji oblasti in v odročnih vaseh ohranili posamezne primerke tega prašička s Krškega polja«. Še eno avtohtono sorto omenijo sogovornice: raško čbulo. Ta rdečkasta čebula je doma na Raki pri Krškem, in kakor pove Barbara Jerovšek Volek, »je že malo pozabljena, a se počasi vrača na vrtove«. Raško čbulo so v Dobrotah Dolenjske spremenili v imenitno sladko-kislo omako. Med, še eno sestavino, globoko vpeto v dolenjsko kulinariko, so uporabili za pirine medenjake, sicer pa gre na Dolenjskem tudi v liker, potico in tudi v vino.

Nevesta, ženin in proso


Ko omenjamo značilne sestavine, ne moremo mimo prosa. Tu je zanimiva zgodba, ki jo pove Barbara Jerovšek Volek. Ko smo govorili z njo, zadnjega priimka še ni imela, danes ga že ima, in morda jo je ravno zaradi sobotnega osebnega dogodka raziskovanje dolenjskih poročnih navad pripeljalo do te zgodbe: »Prosena kaša je bila v preteklosti zelo cenjena. Bila je znak rodovitnosti, plodnosti. Na Dolenjskem ni minila poroka brez prosene kaše, saj so svatje z njo, ne z rižem, zasipavali mladoporočenca, nevesta pa si je v čevlje natrosila nekaj prosenih zrn, za rodovitno zakonsko življenje.«

Če še za hip ostanemo pri hrani – v Dobrotah Dolenjske, ki jih je leta 2014 na noge postavila Špela Smuk, radi omenijo tudi prosto živečo divjačino (in z njo suhomesne dobrote, ki jih izdeluje Anton Meglen), seneno mleko (to je tisto mleko, ki ga dajo krave, če jedo samo seno, kar se godi recimo na Ekološki kmetiji Kukenberger) in fižolovo torto (ki je narejena iz avtohtonega fižola ribnčana, v Dobrotah Dolenjske pa jo pripravijo po svojem receptu).

Ko smo ravno pri tortah, značilnih za Dolenjsko: Barbara Jerovšek Volek, strastna kuharica, že nekaj časa pospešeno razvija cvičkovo torto. »Kakšna bo, še ne vem, a vem, da enkrat bo,« se nasmehne.

ni podpisa
ni podpisa


Cviček od fare!


Cviček, seveda. To vino rdeče barve je ena redkih svetovnih zvrsti, v katero se zlijejo rdeče in bele sorte grozdja. Poleg tega je cviček v samem vrhu okusov, po katerih je Dolenjska znana daleč naokoli. Za to so poskrbeli posamezni dolenjski vinarji, ki so vzorce poslali na enega najbolj znanih vinskih tekmovanj, Decanter. Predlani se je prva opogumila Vinska klet Frelih, ki je vzorce cvička od fare poslala na ocenjevanje. Za 83 od 85 točk so prejeli nagrado commended in morda je tudi ta pohvala spodbudila še druge dolenjske vinarje, da na Decanter pošljejo nove vzorce.

»Cviček počasi dobiva veljavo in se postavlja na mesto, ki si ga zasluži,« ne brez ponosa povedo v Dobrotah Dolenjske. Tudi tu se zelo radi poigravajo s cvičkom, saj so ga marljiva in iznajdljiva dekleta že spremenila v imenitno cvičkovo marmelado z roženkravtom (to zadnje je dišeča kmečka pelargonija, ki raste okoli marsikatere slovenske hiše).

Eno vino, osem zgodb


Še eno vino, ki je doma na Dolenjskem, pa je modra frankinja. Saj se še spomnite, kako so se vrsto let Nemci in Avstrijci pričkali, od kod izvira ta vinska sorta. Pa so naredili vse zapletene analize in ugotovili, da je prvič dozorela na slovenskih, štajerskih trtah. Danes je ravno modra frankinja tista, na katero prisega marsikateri vinogradnik na dolenjski in štajerski strani Save. No, iz okolice Krškega je doma Lojze Kerin. Tisti vinar in motor Hiše frankinje Kerin, povedo sogovornice iz Dobrot Dolenjske, ki je spisal osem vinskih zgodb na temo modre frankinje. To je spremenil tudi v belo frankinjo, ji nadel mehurčke, jo zapeljal v likersko vino in se spomnil še nekaj zanimivih preoblek.

Dolenjska (kulinarična) ambasada


Med vsemi temi dobrotami ni bilo lahko izbrati samo treh jedi. A vseeno: ekipa Dobrot Dolenjske je za vas pripravila navodila, ki vas bodo popeljala do pogače. Glavna jed bodo svinjska rebra s hišnimi štruklji in za sladico prosena kaša s slivami.

Če bi radi še kakšno okusno dolenjsko zgodbo, denimo tisto, povezano s sladkovodnimi ribami, ali ono o pleterski hruški, so vrata Dobrot Dolenjske na stežaj odprta. Le v kako odlično dolenjsko restavracijo bo treba zaviti, se morda odpeljati po dobrote v Trebnje ali pa se vsaj sprehoditi na ljubljanski Mestni trg, kjer že dobri dve leti deluje dolenjska (kulinarična) ambasada!

Fotografije: Dejan Javornik

Avtor: Špela Ankele
Preberite še: Bučna rulada z mletimi bučnicami
Datum Objave: 23.6.2019 ob 08:06

Več iz te teme:

izletDolenjskacviček

Naročite se na e-novice:

Odprta kuhinja
Odprta kuhinjaAvtor na portalu Odprta kuhinja