Peter Orlič: Hrane ni lahko prodajati, kajti ljudje jo morajo najprej pokusiti

Blagovna znamka Orgo se je na tržišču pozicionirala s šampinjoni. Danes jih le še predelujejo, znamka pa se širi z butičnimi vložninami. Kaj je tista skrivnost v steklenih kozarčkih, zaradi katere, kot pravi šef Peter Orlič, skoraj ni konkurence?

Premančan je vasica na tistem delu slovenske Obale, ki je odmaknjen od uhojene poti proti Portorožu, in če ne bi bila tako koprsko kot tržaško pristanišče prepredena z industrijo, bi bil pogled na obe strani grebena nad Ankaranom omamno lep. Je pa to položaj, ki naj si ga predstavlja tisti, ki v roke vzame kozarček sredozemske zelenjave, kot jo vlagajo v družinskem podjetju Orgo.

Mladi šef Peter Orlič je ponosen predvsem na vloženi treviški radič, nam so bili všeč sušeni paradižniki z dodatki zelišč, na Lojtr’ci se je predstav­ljal tudi z vloženimi mešanimi gozdnimi gobicami in artičokami.

Do konca meseca je še čas, da se na spletni strani Lidl Slovenija prijavite za Lojtr’co domačih. Mogoče se srečamo: Odprta kuhinja je medijski pokrovitelj tega projekta.

Začelo pa se je s – šampinjoni

»Podjetje je ustanovil na prehodu v devetdeseta leta moj oče Marjan, ki je začel gojiti šampinjone: opazoval je, kaj počnejo čez mejo, v Italiji, in šel po tej poti. Najprej si je nabavil literaturo in bral, pomagali so mu tehnologi italijanskih podjetij, pri katerih smo kupovali rastni substrat. Nekdaj so šampinjone na našem primorskem koncu gojili v zapuščenih rovih pri Izoli, vendar je do trenutka, ko se je vključil oče, že vse zamrlo, tako da je bilo v tistem času zares preprosto priti na trg. Šampinjoni so še danes naš glavni produkt, čeprav smo jih vmes nehali sami gojiti, zdaj jih samo predelujemo: na leto kakih 180 ton in prav s tem se ukvarja tudi obrat, ki ga imamo na Češkem,« pripoveduje Peter Orlič o začetkih blagovne znamke Orgo: družinski priimek in beseda gobe sta v tem imenu. In čeprav obseg predelave zveni velik, je to pravzaprav majhno podjetje, na neki način še vedno deluje kot družinsko.

Ni pa Marjan Orlič pri zanimanju za šampinjone ostal sam. Kmalu je zrasla močna konkurenca in deset let pozneje so se od proizvodnje preusmerili v predelovanje, precej je to sovpadalo z obdobjem, ko so šampinjoni dosegali zares klavrne odkupne cene. Dvorane v Premčanu, v katerih so nekdaj rasle gobice, so izpraznili in napolnili so jih kozarčki, etikete, vrečke in drugačni stroji. So pa šampinjoni do današnjega dne ostali njihov glavni posel.

Vložnine v olju bolj zanimive

Peter Orlič postreže z nekaj zanimivostmi: največ jih vzgojijo na Poljskem, kulinarično najzanimivejši recept, ki se dobi pri njih, pa je, navaja, italijanski; sosedje jih bolj kot v kis vlagajo v olje in primešajo začimbe, ki jim dajo podoben okus, kot bi bili praženi, in s tem se možnost serviranja malo razširi v primerjavi s kislimi.

Teh šampinjonov tudi največ prodajo; v večjih vrečkah so, ki jih kupujejo picerije na italijanskem trgu: na leto sto ton. Poudari pa sogovornik, da predelujejo vedno sveže gobe, ki jim dodajo samo česen, čebulo, peteršilj in sol. Aditiva, uporabljena v proizvodnem procesu, sta citronska kislina in vitamin C v obliki askorbinske kisline: ta dva omogočita, da gobice ne potemnijo, ko jih odpremo in pridejo v stik z zrakom.

Izdelki Orgo: gobice, paradižniki, artičoke

Med Italijo in Slovenijo

»Jaz osebno najbolj obožujem radič v oljčnem olju; to je tudi italijanski recept, a prirejen po naše: mariniran, namesto popečen, kot ga imajo radi Italijani,« pravi Peter Orlič in pokaže na kozarček, ki ga je postavil na suhozid, kjer sedimo, poleg kozarčka s tartufato. Kako pa pri­pravijo sušene paradižnike, da so mehki in voljni? »Ko jih kupimo suhe, jih najprej za nekaj ur namočimo v mrzlo vodo; s tem, ko se rehidrirajo, dosežemo, da ne popijejo toliko olja, hkrati pa postanejo mehki,« pojasni sogovornik.

Med tem pogovorom, ki smo ga opravili kar v senci veličastnega hrasta, ki raste na dvorišču Orličevih, je po­gled nenehno uhajal proti morju, proti vedno živahnemu pristanišču, misli pa k tamkajšnji hrani – kajti Italija je bila, priznajmo si, vedno nekaj posebnega v svoji življenjski radosti do prehranjevanja.

Nismo edini: Peter Orlič prizna, da se je tudi sam v nekem trenutku skoraj popolnoma preusmeril na italijanski trg in zanemaril slovenskega – to je tudi razlog, da se je prijavil na Lojtr’co domačih: priložnost za predstavitev tako široki publiki, kot pač vsak dan vkoraka v Lidlove trgovine.

»In res mislim, da imamo na slovenskem trgu kar veliko možnosti, kajti pri takih vložninah, kot jih ponujamo mi, ni veliko konkurence. Promocija pa je vseeno nujna; hrane ni lahko prodajati, kajti ljudje jo morajo najprej pokusiti, da jo naslednjič tudi kupijo. In tu lahko odkrito rečem, da se udeležba z artičokami in gobicami na Lojtr’ci je obrestovala. Odkupijo izdelke, ne glede na to, ali jih bodo prodali čez mesec, dva ali tri, oglašujejo jih tudi na svojih družbenih omrežjih in panojih. Zaznali smo to tudi pri naši lastni spletni prodaji, začela se je preobračati, ko smo prišli v Lidl,« navaja Peter Orlič razlog, zakaj se je uvrstil med dobavitelje – in tudi letos se namerava.

Katera med sredozemskimi sestavinami, ki jih vlagajo, pa je najbolj problematična za nabavo? »Radič,« izstreli sogovornik. Je sezonski in ga ni mogoče kupiti vse leto, ampak od oktobra do februarja. »Dobimo ga v Trevisu, ampak mi ga lahko vlagamo samo kot sorto. Treviški radič ima zaščiteno poreklo in ga lahko vzgojijo in predelajo v zgolj nekaj občinah.«

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Peter (@orgo_seasoned_vegetables) on

 

Priporočamo še: Kmetija Pavlovič: Kako se naredi mojstrsko marmelado

Fotografije: Uroš Hočevar

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed