Džuveč riž: balkanska klasika malo drugače

Z lepo pisavo so shranjeni recepti za biskvite, dobre piškote, torto brez moke in snežne kepe. Na hitro načečkani recepti so z leti postali neuporabni, ker se nihče več ne spomni, za kaj gre. Iz zvezka so poleteli izrezki iz revij in na malo tršem papirju recepti z ovitkov za puding. Našla sem precej nasvetov za vlaganje stročjega fižola, najmanjših kumaric in rdeče pese. Tistega, kar sem iskala, pa ni bilo. Kar je vsakdanje, se po navadi ne zapiše. Potem je od nekod priplaval spomin na džuveč. Še kdo ve, kaj je to? Uh, seveda, balkanska hrana. Dobra je bila tudi musaka z bučkami, ob večerih smo jedli pečene paprike z veliko belega kruha.

V družinskem krogu smo ugibali, koliko balkanskih jedi poznamo in kako so prišle na naše krožnike. Nekaj smo jih pripisali beograjskim sorodnikom, ki naj bi k nam prinesli tudi prve sadike paradižnika in kozarce vložene pekoče papričice. Tako smo se odločili, da za kosilo obnovimo recept za džuveč.

Jed ima mnogo različic, ki so včasih nacionalne, kot na primer bosanski džuveč, bolgarski, makedonski, potem je lahko mesni in brezmesni džuveč, kuhan in takšen iz pečice, pa džuveč v plasteh, ki spominja na musako. Ker ni znano, kdo je bil prvi, ki je džuveč skuhal ali spekel, si ga več držav lasti kot nacionalno jed.

Mi smo imeli v mislih tisti džuveč, ki je nekakšen zelenjavni riž. Nikakor ne suha rižota, jed je sočna, skoraj za žlico. Glavna zelenjava za džuveč je paradižnik, podušen na čebuli in papriki. Od tu naprej so sestavine stvar sezone, tradicije ali trenutne zaloge. V džuveč namreč lahko zamešate marsikaj. Marsikdo bo dodal korenček, narezan na tanke kolobarje, pogosta sestavina je tudi stročji fižol. Zanimivo je, če so paprike različnih barv, rdeča in rumena. Malo pikantnega doda blago pekoča mleta paprika.

Ko je zelenjava pripravljena, pride na vrsto riž. Lahko bi ga skuhali posebej, meni pa je bolj všeč recept, po katerem stresemo riž na popraženo zelenjavo, zalijemo in skuhamo. Tekočina ne sme povsem povreti, džuveč naj bi se na krožniku razlil.

Kaj pa začimbe? Džuveč diši po sveže mletem popru in česnu. Nekje sem zasledila, da je glavna začimba peteršilj. Za barvo dodajajo mleto papriko.

Džuveč je v turščini beseda, ki označuje glineno posodo, v kateri se nekaj kuha. Kaj je v džuveču, pa je odvisno predvsem od kuharja. Da bi to zapisal v kuharski zvezek, se pri nas ni zdelo nikomur potrebno.

Jed je sočna, skoraj za žlico!

Džuveč riž

Za dve osebi.

• 300 g paradižnika


• paprika


• rdeča čebula


• majhna bučka


• korenček


• 2 stroka česna


• olje


• 150 g riža


• sol in poper


• mleta paprika, čili

Priprava

1. Paradižnik naj bo zelo zrel. Pol ga narežite na debele rezine, polovico pa zmiksajte skupaj s česnom. Papriko očistite in narežite na trakove. Čebulo grobo nasekljajte ali nalistajte. Korenček narežite na tanke kolobarje, bučko na kockice.

2. V kozici na olju popražite čebulo, papriko in korenček. Pri džuveču ni treba varčevati z oljem. Pražite pri blagi temperaturi. Ko zelenjava oveni, dodajte riž in mešajte, da se zrnca lepo namastijo.

3. Zdaj dodajte še paradižnik, narezan na kocke. Začinite po okusu. Zalijte s toliko vode, da je riž pokrit, premešajte in kuhajte polovico časa, predvidenega za kuhanje riža. Kozica naj bo pokrita, temperatura zmerna. Po potrebi dolivajte vročo vodo in občasno premešajte.

4. Ko je riž napol kuhan, dodajte bučke in zmiksan paradižnik s česnom. Kuhajte še nekaj minut, nato pustite na izklopljenem štedilniku, da se džuveč zgosti. Tekočina ne sme povsem povreti, džuveč naj bi se na krožniku vsaj malo razlil.

Priporočamo še: Srnin hrbet: nostalgičen kolač, ki nas bo popeljal v dobre stare čase