Kultne jedi: cimetovi polžki

Dišeča nordijska sladica, ki v zadnjem času osvaja slovenske ljubitelje sladkega, je priljubljena predvsem v Skandinaviji in Severni Ameriki, a tudi v Avstriji in Nemčiji. V začetku oktobra imajo na Finskem in Švedskem celo dan, posvečen cimetovim polžkom. Povabili smo se na pogovor s Švedinjo Glorio Golmohammadi; z družino se je nedolgo tega preselila v Ljubljano in že od otroštva obožuje to sladico!

Že nekaj časa se nam po mislih sukajo cimetovi polžki – recepti zanje se širijo med ljubiteljskimi peki, pa naj ti prisegajo na droži ali pekovski kvas. Počasi osvajajo tudi pekarn(ic)e, zasidrali so se celo v ponudbi nekaterih planinskih koč, denimo v Lovski koči na Javorču nad Poljansko dolino ali v priljubljeni kranjski postojanki Dom na Joštu. Prav od tod smo v dolino prinesli preverjen recept.

Najdemo jih povsod na Švedskem

Ko smo te dni tudi na ljubki kulinarični prireditvi v Bašlju blizu Preddvora naleteli na to po cimetu dišečo dobroto, je bila zgodba taka: zvitke, tokrat spletene v vozličke, je spekel Adib Reyhani. Po rodu je iz Irana, na Dunaju vodi manjše svetovalno podjetje. »Običajno jih peče žena, Švedinja, a ker je te dni zaposlena, sem jih prvič spekel sam,« je pojasnil. Izvedeli smo, da se je njegova družinica iz Avstrije, kjer so živeli do nedavnega, preselila v Ljubljano, ko nas je zanimalo, zakaj, pa je odgovoril z vprašanjem: »Ste že bili v Štepanjskem naselju? Tam je tako lepo. Ker oba z ženo delava na daljavo, sva se skupaj s hčerkicama preselila v to zelo lepo sosesko.«

No, in tako smo prišli do naše sogovornice, Švedinje Glorie Golmohammadi, ki je odvetnica in dela za Univerzo v Stockholmu. Takole pravi uvodoma: »Cimetovi polžki so na Švedskem zelo priljubljeni. Najdemo jih povsod – tako v tradicionalnih pekarnah kot v vsakem supermarketu na vsakem vogalu. Lahko jih naročite v pekarni ali kavarni, ampak doma pripravljeni – rečemo jim kanelbullar – so tisti, ki so najboljši in se jih vsi veselijo.« O tem, kateri letni čas je najprimernejši, Gloria pravi: »Bullar si lahko kupimo vse leto, toda posebno v hladnejših mesecih jih marsikje pečejo doma. Jeseni, 4. oktobra, imamo celo njihov dan.«

Ko so se na Švedskem odločali, kateri dan bi posvetili tej sladici, so razmišljali nekako takole: prvi oktobrski ponedeljek je v tej skandinavski državi dan otroka. Zato so ga povezali še s cimetovimi zvitki in tako je od leta 1999 v začetku oktobra tudi dan, imenovan kanelbullens dag.

Medtem ko gre večina drugih dni, posvečenih hrani, mimo zgolj s kakšno omembo, je kanelbullens dag neverjetno priljubljen. Na spletu najdemo mnenje švedskega etnologa Jonasa Engmana z Univerze v Stockholmu, da je to posledica krize nacionalne identitete, kar naj bi bilo povezano z globalizacijo in migracijami, zaradi česar ljudje vse bolj cenijo tisto, kar jih spominja na nekaj lepega in domačnega – in cimetovi polžki to vsekakor so!

Fika je švedski odmor za kavo – obvezno pospremljeno s pecivom. Švedi so naši idoli.

Kot kitke ali narezan štrukelj

Ko beseda teče o tem, kako priljubljeni so na Švedskem, Gloria Golmohammadi omeni tudi fiko – te štiri črke, ki so pravzaprav narobe obrnjena beseda kava oziroma kaffi, pri njih označujejo odmor za kavo in kak prigrizek. A ne samo to: fika je ritual. Je odmor in hkrati čas, namenjen druženju. Je čas, ki si ga domačini z veseljem vzamejo vsak dan. In to so tisti trenutki, ki jih spremlja skodelica kave, dopolnjena s cimetovim polžkom.

Da pa ne bomo samo o švedskih: tu je še nekaj drugih različic, v katere se znajo vmešati tudi rozine: v nemško govorečih državah jim denimo rečejo Zimtschrecke, na Danskem so to kanelsnegl, na Norveškem imajo kar nekaj izrazov, med drugim kanelbolle, medtem ko jih Finci poznajo pod imenom korvapuusti.

Britanska različica bi bila chelsea bun, v ZDA in Kanadi obožujejo cinnamon rolls, njihova posebnost pa je, da so preliti s sladkornim prelivom in ne samo posuti s sladkorjem v prahu, kot je navada v Evropi. Še eno zanimivost smo našli: na ameriškem srednjem zahodu, predvsem v Kansasu, jim radi dodajo čili.

Če se ozremo nazaj na Švedsko – tudi tu imajo, pravi naša sogovornica, več različnih vrst: »Večinoma se razlikujejo po tem, kako oblikuješ testo, torej, ali ga najprej spleteš v kitko in zviješ ali zviješ v štrukelj (torej nekako tako kot potico) in potem razrežeš. Jaz se raje odločim za kitko, ker se mi zdi tako lepše in bolj zračno.« Pa še ena oblika: na Švedskem, tako pravijo spletni viri, v göteburškem predelu Haga pečejo posebnost: zelo velike cimetove slaščice, ki imajo premer tja do 30 centimetrov. To jed, ki je videti kot poroka pice in cimetovega polžka, imenujejo hagabullar, torej kraljica kuhinje.

Veliko cimeta, pa brez vanilje

Gloria Golmohammadi nam je dala še nekaj nasvetov, kako se lotiti peke: »Ne skoparite z maslom ali sladkorjem, dodajte ščepec kardamoma v testo in v nadev raje še malo več cimeta, kot je navedeno v receptu. Prav tako bodite pazljivi pri pripravi testa – pomembno je, da vzhaja dovolj časa.« Ali je kaj, kar mnogi recepti omenjajo, Švedi pa ob tem samo začudeno pogledajo? »Vsekakor vanilja – nisem še slišala, da bi kdorkoli na Švedskem dodajal vaniljo,« pravi sogovornica.

Kot doda, je bila njena švedska babica, ki je že pri rosnih 13 letih delala kot kuharska pomočnica, prava mojstrica za cimetove polžke: »Vselej je dodala malo mandljeve paste in rozin v nadev. Prekrasni so bili!«

Pa Gloria Golmohammadi še danes, ko z družino živi v Štepanjskem naselju, pripravlja to značilno skandinavsko slaščico? »Ker je mož iz Irana in obožuje kuhanje, doma velikokrat diši po iranski oziroma perzijski hrani. Poleg tega obožujemo italijansko hrano in tudi kulinariko drugih držav. Občasno pripravim švedske mesne kroglice, vsekakor pa so večkrat na jedilniku švedske sladice, med njimi polžki ter preprosta čokoladna torta kladkakka in z malinovo marmelado nadevani piškoti, imenovani hallongrotta.«

Kaj pa slovenska hrana? »Poskusili smo že skuhati kakšno slovensko jed. Imamo pa čudovite sosede in prijatelje, ki pripravljajo imenitno slovensko hrano in nam jo z veseljem ponudijo, da niti ne omenjam vseh dobrot na slovenski poroki, kamor smo bili povabljeni nedavno,« ob koncu pogovora o spoznavanju naše kulinarike pove švedska pravnica, ki na Univerzi v Stockholmu raziskuje pravna načela v participativnih demokracijah.

Tako slastne bodo narejene po receptu z Jošta.

Cimetovi polžki

Tako jih pripravijo v kuhinji Doma na Joštu, ki ga kulinarični vodnik Gault & Millau uvršča med pop(ularna) mesta v Kranju. Nastalo jih bo 10 do 12.

Testo

  • 625 g moke
  • 115 g masla
  • 480 ml mleka
  • 100 g sladkorja
  • zavitek pecilnega praška
  • zavitek suhega kvasa
  • žlička soli

Nadev

  • 170 g masla
  • 165 g rjavega sladkorja
  • 2 žlici mletega cimeta

Priprava

1. Testo: mleko pogrejemo in v njem raztopimo maslo.

2. Vse suhe sestavine pomešamo, nato prilijemo toplo mleko z raztopljenim maslom. Zamesimo voljno testo in pustimo vzhajati dve uri. (Naj vas ne premami, da bi v testo, ki bo morda bolj mehko, kot ste vajeni, dodali še malo moke – Kristjan Lesnik je sestavine zapisal do grama natančno!)

3. Testo razvaljamo na rahlo pomokani površini in premažemo z nadevom, ki ga pripravimo tako, da v maslo, ki je odstalo na sobni temperaturi, vmešamo rjavi sladkor in cimet. Zvijemo v svaljek (kot potico), narežemo na 10 do 12 enako debelih kosov. Položimo jih na pekač, prekrit s papirjem za peko. Pustimo vzhajati še eno uro.

4. Polžke spečemo v pečici, ogreti na 160 stopinj Celzija. Pečemo jih kakih 20 minut.

5. Tik preden postrežemo, jih premažemo s prelivom, ki ga pripravimo tako, da zmešamo maskarpone, sladkor v prahu in malo mleka.

Priporočamo še: Jabolčna torta

Naslovna fotografija: Anna Koberska/Getty Images

Špela Ankele
Špela Ankele

Novinarka in Kranjčanka. Obožujem gorenjske hribe in pisateljico Isabel Allende. Podnevi pišem, fotografiram in kuham, zvečer berem (kuharske) knjige.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed