Prata po receptu mojstrice, ki je ob veliki noči speče neverjetnih 200 kilogramov

Sredi starega dela Kranja je mesarija, ki jo vodi družina Šavs. Medtem ko je glavni Jure Šavs, ki je družinski posel prevzel od očeta Antona, je njegova žena Špela deklica za vse. Tudi za prato, ki jo tu strežejo vsak dan v letu, ob veliki noči pa še toliko bolj. Kako zanimiva ženska je ta naša sogovornica!

Za prato, ponekod imenovano budl, smo bržčas vsaj slišali že vsi, a si morda ne predstavljamo, kaj to sploh je. Torej: to je znamenita jed, razširjena predvsem ob veliki noči. Gre za mešanico suhega mesa in starega kruha, povezano s stepenimi jajci. Prata, čeravno je bogatega okusa, je tako po svoje varčna jed, saj zanjo porabimo ostanke včerajšnjega kruha. Podobno jed poznajo na raznih koncih Slovenije, najbolj na Gorenjskem, v Kostelu se gospodinje te dni že ogrevajo za pripravo kostelskega želodca, Tuhinjska dolina ima tudi svoj tuhinjski želodec.

Prato lahko jemo toplo ali hladno. Narežemo jo na tanjše kose in položimo, nekako tako kot rezino salame ali sira, na kruh. Lahko pa si odrežemo debelejšo rezino, ki jo pogrejemo, podobno kot mesni sir ali sir za žar, in s skledo sezonske solate postrežemo za kosilo. Nekateri ob veliki noči celo prisegajo, da je edini pravi način uživanja prate tak, da jo kot samostojno jed postrežemo skupaj s potico in hrenom!

Ko je v redakciji vzniknila ideja, da bi ob veliki noči pisali o prati, smo v sekundi pomislili na Špelo Šavs. Je še kje v Sloveniji kdo, ki prato ali budl pri­pravi čisto vsak teden, ob veliki noči pa speče neverjetnih 200 kilogramov? Tudi ona sama je res zanimiva mešanica – v družinski mesariji opravlja vrsto nalog, medtem ko v prostem času teče na več sto kilometrov dolge razdalje in to svojo strast rada začini še z dobrodelno noto.

Kaj je budl?

A gremo najprej k prati. Kako to, da jo v Mesariji Šavs pripravijo vsak teden? »Kaj pa vem … Ker prodajamo tudi kruh, ga vsakokrat nekaj ostane. Tako sem se, takoj ko sem se poročila in s tem vključila v družinski posel, odločila, da iz starega kruha in suhega mesa, ki ga tudi imamo vselej na zalogi, v mesariji ponudimo prato,« pojasni Špela. Pripravlja jo po receptu, ki ji ga je zaupala njena stara mama: »Bila je iz Šenčurja in tam so tej jedi rekli budl. Kadar jo je naredila za veliko noč, smo k njej prišli vsi vnuki in prato, še vročo, takoj pojedli. Kako je bilo to dobro!«

Recept, ki ga uporablja, je torej družinski, lahko pa prato pripravimo tudi, pravi naša sogovornica, »z rebrci, vratovino, šunko ali glavino, nekateri dodajo celo narezano klobaso. Pomembno je, da suho meso skuhamo in ohladimo, preden ga narežemo.« Nujna sestavina je (dan ali dva star) kruh, ki ga prelijemo bodisi z mešanico mleka in masla, kot to stori naša sogovornica, bodisi z vodo, v kateri se je kuhalo suho meso, ki bo prav tako poskrbela za sočnost starega kruha. »Namesto kruha lahko uporabimo tudi žemlje,« omeni Špela Šavs.

Ravno te dni jo čaka veliko delo, saj mora narediti okoli dvesto kilogramov te izdatne mešanice. »Potem, po veliki noči, se zanimanje malo umiri, si jo pa nekateri zaželijo še ob beli nedelji, ki sledi veliki noči,« doda sogovornica, ki prato že četrt stoletja peče vsak teden.

Čisti užitek: jutranji tek

Še dlje, nekako od poznih najstniških let, pa teče: »Pred petnajstimi leti sem začela teči vsak dan in tudi na daljše razdalje. Vsak dan se zbudim ob 3.30 in nekaj čez 4. uro zjutraj že tečem. Tečem iz Preddvora, kjer sem doma, do Bašlja, nazaj proti domu in še enkrat do Bašlja. Po tridesetih kilometrih pa grem v službo in se res fino počutim, ker imam že zjutraj za seboj dnevno dozo teka. Jutranji tek je čisti užitek.«

Ko takole govoriva o prati (in teku), ugotavljava, da oboje vidi v velikih potezah – tako znamenito jed, ki je pripravi v neverjetnih količinah, kot tek, saj zanjo niso nič nenavadnega niti večstokilometr­ske razdalje. Kajti: pretekla je zahtevni Špartatlon (246,8 kilometra), za seboj pustila UltraBalaton (221 kilometrov), brez spanja je tekla od Tater do Dunaja (345 kilometrov) in se lani septembra, po temeljitem načrtovanju, pri katerem ji vsakokrat pomaga trener Rajko Podgornik, podala še na dobrodelni tek okoli Slovenije.

Špela Šavs: Kadar je stara mama prato naredila za veliko noč, smo prišli vsi vnuki in jo, še vročo, takoj pojedli. Kako je bilo to dobro!

Ko se vse ujame v celoto …

Ko zapišemo »okoli Slovenije«, mislimo dobesedno: Špela Šavs je med 3. in 16. septembrom lani pretekla 1125 kilomet­rov ob slovenski meji. Podvigu je dodala dobrodelno noto, saj je zbirala denar za društvo Junaki 3. nadstropja. Je junake tudi že srečala in kakšna motivacija so bili zanjo ti otroci? »Zelo velik navdih so in ponosna sem bila, da lahko tečem zanje. Na vsak daljši tek se podam z mislijo na nekoga, ki tega ne more. In res sem ponosna, da sem lahko tokrat tekla zanje. Spoznala jih še nisem, jih pa bom ravno te dni, ko je v Ljubljani šest kilometrov dolg tek Hop na Grad. Videli se bomo tudi maja na teku po stopnicah Kristalne palače. Ne vem natančno, kako bo to potekalo in kako je teči po stopnicah, ampak se veselim izziva, saj bom tudi tam srečala otroke, za katere sem tekla septembra. To bo nekaj posebnega,« pravi Špela Šavs.«

Tek je lani začela 3. septembra, ko je bila 30. obletnica samostojne Slovenije, in to prav na 10. rojstni dan svojega vnuka. »Vse številke so se ujele, naravnost neverjetno je bilo. Pa še nekaj – ko smo načrtovali tek okoli Slovenije, so me spraševali, ali bom zmogla. Tega vprašanja v moji glavi ni bilo, kajti vedela sem, da bom to naredila. Navsezadnje sem imela ob sebi super ekipo, ki mi to omogoča, v njej pa sta najpomembnejša moja družina in mož Jure, ki podpira vsak moj korak.«

Veliko resnico je načela naša sogovornica s svojimi besedami. Pomen opore, ki jo imamo v družini. Velika noč je čas, ko se potrudimo, da ne hitimo, da se umirimo in da čas, ki je najbolj dragocena enota našega življenja, preživimo s tistimi, ki jih imamo najraje – z družino! »Do tega praznika – in do božiča – imam veliko spoštovanje, tako so me vzgojili. Velika noč mi pomeni srečanje z družino. Velika noč je tradicija, to so potica, prata, pirhi …« Kar čutimo, da bo mogoče tudi ob tem prazniku Špela Šavs tekla – ne bo pa drvela skozi življenje.

Prata

  • 800 g dan ali dva starega kruha
  • 500 g suhega mesa
  • 6 jajc (po potrebi še eno)
  • 1 čebula
  • 3 žlice nasekljanega peteršilja (zelenje)
  • 2 dl mleka
  • žlica masla
  • 2 žlici masti
  • sol, poper

Priprava

1. Mleko in maslo segrejemo toliko, da se maslo stopi. Mešanico ohladimo in z njo prelijemo kruh, narezan na kocke.

2. Nato razžvrkljamo jajca in jih prilijemo k napojenemu kruhu.

3. V mešanico dodamo še kuhano in ohlajeno suho meso, ki smo ga razrezali na kocke, ter sol in poper. Premešamo.

4. Na koncu dodamo nasekljano čebulo, ki smo jo prepražili na masti in ohladili, ter nasekljan peteršilj. Znova premešamo ter pustimo pol ure ali uro, da se vse poveže in prepoji.

5. Z zmesjo napolnimo očiščeno goveje črevo, ker pa ga večina nima, si pomagamo tako, da jo preprosto zavijemo v peki papir, lahko tudi v svinjsko mrežico, in spečemo. Če ničesar od naštetega nimamo, zmes v obliki štruklja razporedimo v pekač.

6. Pečemo približno eno uro v pečici, ogreti na 160 stopinj. Prato med peko enkrat obrnemo, da se lepo zapeče z vseh strani.

Namig: »Od tega, kako suh je bil kruh in kako velika jajca smo uporabili, je odvisno, ali bomo dodali še eno,« pravi Špela Šavs.
Naša sogovornica doda še to: »Če uporabimo goveje črevo, pazimo, da ne natlačimo preveč oziroma da zmes do treh četrtin zapolnjuje črevo, saj bo prata med peko zaradi jajc narasla. Prav tako je pomembno, da jo pred peko nekajkrat prebodemo z zobotrebcem, da črevo ne poči.«
Priporočamo še: Recept za odličen velikonočni kruh malo drugače

Fotografiji: Dejan Javornik

Špela Ankele

Novinarka in Kranjčanka. Obožujem gorenjske hribe in pisateljico Isabel Allende. Podnevi pišem, fotografiram in kuham, zvečer berem (kuharske) knjige.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed