Testenine Alfredo, ampak najboljše

Predstavljajte si Alfreda. Tak model, rad kuha, tratorija je družinska tradicija. Kuhali so nona, mama, oče, teta in stric, logično, da bo tudi on. Razen če bi imel res neko drugo idejo kaj početi v življenju. Ampak je nima, boljše ideje, zato se vrti med lonci, malo ga nadirajo in malo se jim zdi fino. Počasi mu dovolijo manjše stvari, odnesti krožnike z mize, pomagati pri strežbi. In Alfredo raste, neopazno zraste v kuharja.

Zgodba se razumljivo odvija v Italiji. Kot da je tam doma vsa kulinarika tega sveta. Morda pa je. Ko sem še potovala po svetu, ni bilo kraja, da ne bi imel italijanske restavracije. Celo v Indiji so bili nori na italijansko hrano. Italijani bi se križali nad indijsko pico, ampak, prosim lepo, recimo picerija v Kochinu je bila na nivoju zvezdične restavracije, na vhodu je stal uniformiran varnostnik in gospodične so te v popolni tišini spremile do mize, kjer so te prevzeli nižji natakarji in tako naprej vse do trenutka, ko so prinesli – pico.

Špagete so kuhali na severu Avstralije, skoraj v divjini, pašto, nekakšno pašto, smo jedli na izgubljenih otočkih sredi oceana. Italijanska hrana kot da je osnova. Pojesti krožnik špagetov je tolažba, rešitev ali pa samo uvod. Italijani bi vsekakor rekli uvod, topla predjed.

In kaj je najraje kuhal mladi Alfredo in čez leta že malo starejši Alfredo? Seveda testenine. Njegove ambicije pa so bile velike, večje od tega. Želel si je zasloveti z najboljšimi testeninami na svetu, kar v Italiji ni prav enostaven izziv.

Leta 1907, morda 1908, je Alfredo svoji ženi po porodu prvega otroka pripravil vroče fettuccine z velikim kosom masla in mladim, lepo topljivim parmezanom. Žena nekako ni imela prave volje niti apetita, po krožniku doma razvaljanih testenin in dišečem maslu s sirom pa so se ji moči čudežno povrnile. Alfredo ni ob strani čakal, ali bo mlada mamica, njegova lepa žena, sprejela krožnik. Priredil ji je predstavo, plesal je okrog njene postelje, stresal vroče testenine, da se je dvigovala sopara, nakazoval fenomenalnost zlitja masla s parmezanom in na koncu priredil velik objem testenin, ki jih je treba takoj, ampak takoj, naviti na vilice in nesti v usta. Ženi se je vrnila barva na lica, iskrice so se prižgale v njenih očeh, Alfredo je zmagal.

Priporočamo še: Dober haše malo drugače

Cel šov je nato ponovil v mamini restavraciji in ljudje so ponoreli od navdušenja. Ampak kako, saj gre vendar le za domače testenine, nič posebnega, in za kos masla, v redu, in čez malo svežega parmezana. Alfredo je prisegal, da ne gre za skrito sestavino. Še več, da bi dokazal samo tri sestavine, je krožnik, ki se ga je prijelo ime fettuccini Alfredo, vedno pripravljal gostom kar pri njihovi mizi. Kmalu v tisti restavraciji niso pripravljali nič drugega. Alfredo je zaslovel. Prva sestavina: vreli fettuccini, iz katerih se dviguje para, ne preveč odcejeni, malo tekočine mora ostati. Druga sestavina: kos dobrega domačega masla, ki se v trenutku, ko ga dodaš, stopi v testeninah. Tretja sestavina: fino nariban parmezan, ki čudežno poveže prejšnji dve sestavini, da nastane bela, gosta, dišeča omaka. Omaka Alfredo. Najboljši kuharji sveta so se trudili ponoviti čarovnijo.

Družinska restavracija je bila podrta med prenovo rimskih ulic in trgov. Kuhar je odprl svojo, na drugem koncu mesta. Med vojno jo je prodal dvema natakarjema. Po vojni je odprl novo, ki jo je prevzel njegov sin. Po Rimu so se bili boji med tema dvema restavracijama. Super fettuccini, najboljši, edini pravi, originalni, supreme, master fettuccini Alfredo.

Recept je medtem že dobil krila in odletel po svoje. Tako rekoč zapustil je kuharja. Sprejeli so ga z navdušenjem, kamor koli je prišel. In šel je marsikam, trikrat ali večkrat okrog sveta, prav nič ga ni motilo, da so ga spreminjali, mu dodajali sestavine in ga kombinirali z najrazličnejšimi testeninami, največkrat s špageti. Fettuccini Alfredo so kulinarična klasika, tudi kadar ne gre za fettuccine in testenine plavajo v omaki iz sladke smetane. Kaj bi rekel Alfredo, če bi videl kup špagetov v beli omaki, obloženih s praženim brokolijem? Bi nekje v esenci prepoznal svoj recept? Kako bi se mu zdelo, če bi recept z domačimi jajčnimi rezanci, maslom in mladim parmezanom nekdo spremenil v veganski Alfredo? Morda bi rekel, mamma mia, tale zgodba ni moja, je pa videti slastno in strastno. Allora, pripravimo!

Testenine Alfredo

Za dva.

• 200 g testenin

Za omako

• 70 g mandljev


• žlica limonovega soka


• 2 žlici kvasnih kosmičev


• poper


• zeliščna sol ali jušna osnova v prahu


• česen v granulah (suh česen)

Priprava

1. Mandlje namočite čez noč, olupite.

2. Vse sestavine za omako zblendajte s 150 ml tekočine.

3. S česnom previdno, nikakor se ga ne sme čutiti v omaki. Če blender ni dovolj zmogljiv, po žličkah dodajajte vodo, omaka naj bo gosta in gladka.

4. Skuhajte testenine, odcedite in zelo vroče zmešajte z omako. Ponudite takoj.

Kaj so kvasni kosmiči? So posebna neaktivna oblika kvasa. Zaradi bogatega okusa po parmezanu in mnogih hranilnih vrednosti neverjetno obogatijo jedi, kot so namazi, omake, juhe, solate ...

Delo in dom: 5 nasvetov za odstranjevanje nalepk s steklenih kozarcev