5 divjih sorodnic gojenih rastlin, ki jih nabiramo prav zdaj

Vsa ta imena so naši predniki dali rastlinam, ne le ker so iz njih izšle gojene sorodnice ali so jih nanje spominjale, temveč tudi zato, ker so jih uporabljali namesto gojenih. Danes se k njim vračamo, saj imajo dragocene lastnosti: nekatere vsebujejo večje vrednosti mineralov, vitaminov ali določenih zdravilnih učinkovin, druge bolj cenimo, ker lažje prenašajo vremenske ekstreme ... Tretje pa preprosto zato, ker se ob njihovem nabiranju počutimo iskrive in povezane.

Ščir je amarant

Amarant (Amaranthus sp.) poznamo kot seme, ki ga kupimo v trgovini. Bi vas presenetilo, da v naši naravi raste tudi veliko divjega, ki mu po naše pravimo ščir (na uvodni fotografiji)? Cenjen je zaradi večje vsebnosti beljakovin in bioaktivnih peptidov, ki iz njih nastajajo. Poleg semena, ki je v kulinariki zelo cenjeno, nas zanimajo listi in vrhnji poganjki, ki se razvijejo pred cvetenjem, kajti takrat so mehki in prijetnega okusa. Pripravimo jih kot špinačo ali pa jih uporabimo za jušno osnovo. Skupaj z listi lahko poberemo tudi stebla, dokler so še mehka. Nekateri vrhnje poganjke ocvrejo ali spečejo v palačinkinem testu.

Zgodovina gojenja te rastline sega pri­bližno 6000 let nazaj na območje Mehike. Znano je, da so jo uporabljali že stari Grki, na naših tleh pa, zanimivo, uživanje semen nikoli ni bilo tako uveljavljeno kot v Mehiki ali celotni Južni Ameriki.

Še to: liste ščira lahko uporabljamo vse od pomladi naprej. Če so bile rastline na primer pokošene ali je bila zemlja prekopana, namreč spet odženejo tudi v drugih letnih časih.

Ščir (Foto: yzhechka/Shutterstock)

Divji luki so rastline prihodnosti

Še ena rastlina, ki je uporabna vse leto, je divji luk. To sicer ni uradno botanično ime, ampak tako označujemo celo vrsto česnov (Allium sp.), ki rastejo divje v naravi. Že na začetku vam povem, da so nekateri zavarovani, zato jih nabiramo le, če jih poznamo in vemo, da s svojim nabiranjem ne bomo delovali uničevalno.

Ravno zato pa so še bolj kot divji uporabni okrasni luki. Ti so užitni le, če so kupljeni in gojeni v razmerah za zelenjadnice. Tisti, ki jih kupimo v vrtnariji, so večinoma preventivno obdelani proti zajedavcem in gnitju, zato jih lahko uporabljamo v kulinariki šele v naslednji generaciji, ko se na vrtu razsejejo ali se njihove čebulice pomnožijo. Kar se bo skoraj gotovo zgodilo: večina okrasnih lukov je namreč nezahtevnih za gojenje in tudi v sušnem obdobju lepo uspevajo. To jih gotovo uvršča med rastline prihod­nosti.

V jesenskem času nas najbolj zanimajo socvetja in mladi plodovi tako divjih kot okrasnih lukov. Imajo prepoznaven okus in jih na solate potresemo namesto česna. Pred tem jih še rahlo pretlačimo z nožem, da popokajo in se njihova aroma okrepi. Uporabimo jih lahko tudi za pripravo zdravilnih tinktur ali zeliščnega kisa.

Divji luki so tesno prepleteni z nabiralništvom, ker pa se v množici njihovih vrst lahko kaj hitro zmedemo, je prav, da jih v svoje nabiralniške navade vnašamo postopno in varno.

Divji luk (Foto: IhorM/Shutterstock)

Ste že slišali za bledež?

Bolj je podobna blitvi kot pesi in ima rada morske obale. To je divja pesa (Beta vulgaris subsp. maritima). Včasih ji z domačim imenom pravimo bledež, morska blitva, pa tudi divja blitva, saj ji je zelo podobna in sorodna. V njenem bližnjem sorodstvu so še rdeča, sladka in krmna pesa.

Listi divje pese so temnejše zelene barve, so gladki in lahko bi rekli, da se svetijo tako kot pri gojeni blitvi, zato spada med lahko prepoznavne divje rastline. Je pa res, da je v Sloveniji redka, zato je v naravi ne nabiramo. Dobro pa jo poznajo domačini in nekateri obiskovalci Dalmacije, kjer je njena uporaba tradicionalna.

Tradicionalne so tudi nekatere jedi iz divje pese. Pogosto je del »mišance«, na oljčnem olju in s česnom popečene raznolike divje zelenjave s pleveli. Podobne jedi poznajo tudi v Italiji, Franciji in drugod po Sredozemlju. V kulinariki uporabljamo mlade liste, ki na novo poženejo spomladi in jeseni. Iz njih pripravljamo tudi špinače ali jih dodajamo v juhe. Ker raste ob morju, navadno vsebuje veliko natrijevega klorida, zato jedi ne solimo dodatno.

Morska blitva (Foto: arousa/Shutterstock)

Dobra misel, divja misel

Oh, to je ta, ki mu najraje rečem dobra misel in ima poleg lepega imena še veliko dobrih lastnosti! Tudi o divjem origanu (Origanum vulgare) in njegovi pri nas premalo cenjeni zdravilnosti sem se veliko naučila v drugih koncih nekdanje Jugoslavije. V Makedoniji in tamkajšnjih samostanih cenijo čaj in ga uporabljajo za različne zdravstvene težave – za spodbujanje kašlja, za astmatike, za spodbujanje apetita in proti neješčosti, menstrualnim bolečinam, pri vnetju kože, putiki in še veliko več.

Nabiramo socvetja in aromatične lističe in jih uporabljamo za juhe, namaze in solatne prelive. Seveda, nepogrešljivi so na pici. V sredozemskih jedeh dobra misel velikokrat nastopa v kombinaciji s paradižnikom in bučkami. Lep okus doda tudi kis, aromatiziran z njo. S to dišavnico prav tako pripravljajo alkoholne pijače, žganja in pivo.

Dobra misel (Foto: herrit/Shutterstock)

Jo lahko uporabljamo namesto gorčice?

Ja, v naši naravi si je zares mogoče na­brati svojo gorčico in jo uporabiti namesto kupljene. Nabiranje je sicer dolgotrajno, a včasih imamo pred seboj dovolj rastlin, da se jim preprosto ne moremo upreti. To je divja gorčica ali njivska gorjušica, Sinapis arvensis.

Že spomladi so bili uporabni mladi poganjki gorjušice, ki so do jeseni lahko postali že nekoliko grenki, zato imamo trenutno rajši cvetne poganjke, nezrele plodove (luske) ali dozorela semena. Svoj pekoči okus zelo lepo razvijejo, če jih dodamo zeliščnemu maslu ali skuti, morda veganskim različicam sira, na primer narejenim iz fermentiranih indijskih oreščkov.

Na njivah pa bomo v tem času našli še sorodnice divje gorčice, ki jih lahko uporabimo na enak način. Predvsem sta to bela gorjušica in črna ogrščica ali pa kakšna druga križnica, namenjena za stis­kanje semen v olje ali zeleno gnojen­je.

Divja gorjušica (Foto: Sorder/Shutterstock)