5 kotičkov na Obali, kjer radi jemo

Restavracija Hotela Marina, Izola

Spodobi se, da omenimo kako hotelsko restavracijo, in človek najprej pomisli na Sofijo, v najelitnejšem slovenskem hotelu Kempinski v Portorožu: nekaj posebnega je že s svojim ambien­tom, prirejenim iz nekdanje recepcije hotela Palace. Vendar smo presodili, da srečneži, ki tam pijete petrusa, najbrž ne čakate na naše priporočilo, in zato namenoma tokrat izbiramo take, ki so zaradi cen dostopnejše več gostom – in zato na kratki slovenski obali najprej naredimo postanek v Izoli.

ni podpisa

Ivica Ivek Evačić je tisti človek, zaradi katerega se vam splača ustaviti v restavraciji izolskega Hotela Marina, ki ga najdete na Velikem trgu: kar nekaj ljubiteljev med nami vzdihuje nad čarobnim vplivom malvazijine sopare na file ribe.

Navdušili so nas tudi gamberi z lisičkami, prepoznavna je njihova gratinirana polenta z bakalarjem v rakovi kremi s svežimi tartufi. Če ste za dobro pašto, so kot nalašč testenine z rarogom in jadranskimi škampi, le da je porcija za dva. Je pa to zanimiva restavracija, ker se zares trudijo z izvorom svoje hrane in zato se tam od rib je tisto, kar se je ponoči nalovilo, pri oljčnem olju se znašajo na pridelek, ki ga da hrib Belvedere – da, imajo svoj lastni oljčnik, v katerem trgajo na roke, pravijo.

Gostje filozofiji chefa Iveka zares verjamejo in sledijo, zato je ta restavracija običajno polna. Opozorilo: pričakujejo rezervacijo, do 1. septembra restavracija ne dela med četrto in pol sedmo popoldne.

Cena: 35 evrov za pethodni meni, šesthodnega skupaj z vini pa ponujajo za 60 evrov.

ni podpisa

Pinija, Strunjan

Nad pico in špageti, kot najnižjima točkama turističnega menija, se radi javno zmrdujemo – in potem gledamo v tla, ko se z znanci srečujemo v ravno takih lokalih. Ampak so pice in so – pice. Tole priporočilo malo izvira tudi iz dejstva, da smo se dolgo čudili, kako je lahko objekt na tako fenomenalni lokaciji tako neuporaben in zapuščen. Od lanske pomladi – ne več.

Če se boste podali na krožno pohodno pot in ogled solin Krajinskega parka Strunjan, si boste tik ob morju na čudoviti terasi restavracije Pinija lahko privoščili oddih in okrepčilo. Zdaj je to zares lep kotiček s skrbno opremljenim interier­jem, starimi lesenimi mizami, industrijskimi elementi modernosti, pa tudi babičinim pridihom domačnosti in vonjem po Sredozemlju.

Na mizah vas bodo pričakale serviete iz blaga, četudi vas semkaj vabijo s pico. Pravo napolitansko pico, ki je, kot mogoče že veste, uvrščena na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Tisto z napihnjeno skorjico, ki jo dosežejo le z dolgo fermentacijo testa in dobro pečjo.

Tudi tukaj jo pripravljajo po vseh standardih in lahko potrdimo, kajti privoščili smo si jo že, zares je dobra. Cene pic se gibljejo od 6 do skoraj 15 evrov, priporočamo pa, da pokusite pici tartini in pomodorini. Seveda pa ta italijanska dobrota ni vse, kar ponujajo – tukaj lahko namreč okušate Mediteran v juhah, domačih testeninah, mesnih in morskih dobrotah ter vinu.





 

Stara gostilna, Piran

V Piranu gre glavni tok turistov naravnost ob obali; saj ne, da ne bi našli tudi stranskih ulic, ampak moč navade jih še vedno potegne po eni in isti uhojeni poti. Mi vam predlagamo nekaj korakov odklona; ko se pride na obmorsko promenado, uradno Prešernovo nabrežje, v prvo ulico desno, nekje v višini, kjer se konča hotel Piran, in znašli se boste pred Staro gostilno.

To je bila nekoč restavracija, kamor so domačini hodili na nezahtevne malice. Nedolgo tega, tri leta bo, pa se jo je lastnica Donata Krašek namenila spraviti na čisto drug tir: vrgla je oko na točno določenega kuharja, Gradimirja Dimitrića, ki na obalni gostinski sceni ni neznan. Zakaj nas je ta gostilna prepričala, da jo izpostavljamo na ta način? Ker vam zagotovo ne bo dolgčas. Gradimir si da veliko opravka z mizansceno in človek je vedno znova presenečen, kakšnega je ta hrana okusa in tudi ali celo predvsem, kako duhovito je postrežena: na raznih blazinicah, v cvetličnih lončkih, razobešena …



Nam je v trajnem spominu ostal škamp, ki ga je šef kuhinje položil na zamrznjeno morje: ob obali je nabral kamenje, naložil v krožnik, dolil vodo in vse zamrznil, na koncu pa je čez položil bleščeče svežega škampa z nekaj limonove pene. Ta je sicer del petnajsthodnega menija, ki ga je treba naročiti dan prej, vendar je lep primer tukajšnje kuharije.

Tu se dobi tudi pravilno kuhana rižota, zazijali boste ob črnih sipinih miškah. Pa zlato radi dodajajo jedem. Cenovni razpon je v tej restavraciji višji, od 55 do 80 evrov za hrano, če ste pa še bolj pustolovski, se lahko dogovorite, za kolikor hodov hočete.

Kantina Fritolin, Portorož

Naprej, Portorož: tole je priporočilo za vse tiste, ki bi radi morsko hrano brez računa, ki bi vaše družinske finance oplenil za več tednov. To ustanovo so nam priporočili domačini pred približno dvema letoma in od tedaj je bila nekajkrat preskušena, vedno z istim motivom: nekaj morskega na hitro pojesti brez pretiranega pompa.

Izraz na hitro je sicer tu relativen: če boste prišli v času kosila, se lahko zgodi, da ne bo hitro. Postali boste del tisti del portoroške vedute, ki jo opazijo obiskovalci, ko se spustijo do obalne ceste pri hotelu Kempinski: na drugi strani, pod arkadami, je pogosto mogoče opaziti čakajoče ljudi. Ne čakajo na avtobus, ampak mizo v Fritolinu.



To je ribja kantina. Pika. Za razumen denar, krepke porcije korektne morske hrane, postrežene neceremonialno, kakor pač pritiče temu, da v primernem vremenu in sezoni ljudje jedo tudi za mizami na ozkem pločniku. Kaj bi vam priporočali: vse je nekako na podobni ravni, ampak človeku tu in tam resnično pašejo dobre stare sardelice, mar ne?

Nekaj kritik je bilo na raznih forumih zapisano na račun strežbe, mi slabe izkušnje nismo doživeli, vihrav in hkrati izmučen izraz na natakarjevem obrazu smo pripisovali neznosni gneči, je pa res, da smo naleteli vedno na istega, lahko, da ga je lomil kak drug.

Kužina Stara šola, Korte

Še malo v zaledje: Korte niso tako oddaljene, da se jih ne bi dalo vključiti v itinerar enodnevnega obmorskega izleta povprečnega državljana. So pa gastronomsko kar močne in dolgo smo si razbijali glavo, katero od teh dveh restavracij bi vam priporočili, v tej drobceni vasici imajo sicer kar tri: Hišo Torkla, Gostilno Korte ter najnovejšo Kužina Stara šola.

Odprli so jo letos, hotel s tem imenom pa je že od prej, približno tri leta. Torkla in Stara šola sta obe zanimivi, ker tu si lahko med drugim malo oddah­nete od morske hrane, če vam prija, oboji namreč veliko stavijo na dobro meso. Da je resnici zadoščeno: v obeh boste dobro jedli, ker pa je čisto nova, vas bomo mi tokrat usmerili v Kužino Stara šola.



Tja pridete, če iz Izole krenete na Šared ali pa zunaj Portoroža in Lucije, pred Sečo, po klancu na levo, po cesti, ki se imenuje Parecag. Lep izlet bo, kajti tu okrog vas vzbrstijo istrski griči in na vrhu, v Kortah, bo razgled še lepši.

Kužina Stara šola je restavracija, ki jo vodi razmeroma znano ime: Marko Gorela. Pri sestavinah se držijo istrskega melosa, kjer se le da, od najdlje pripotuje zorjena govedina, ki jo na jedilniku prepoznate pod imenom Prijatelj iz Cormonsa: taisti mesar iz Krmina vozi meso tudi v znamenito La Subido. Na kuharski muhi Gorele je še boškarin, pa osel, pohvalno se gostje izražajo tudi o sladicah in domačem kruhu.

Cena menijev: med 40 in 60 evri, toliko stane osemhodni, vinsko karto pa so v zadnjih nekaj mesecih dogradili in povečali na 54 etiket, poročajo.



 

Priporočamo še: 5 osnovnih poletnih receptov, ki jih morate poznati

Besedilo in izbor: uredništvi Odprte kuhinje in Okusov
Fotografije: Arhiv restavracij, Getty Images