Pozor, prihajajo marele, ki zastrupljajo
Najprej o marelah, ki rdečijo. To niso orjaški dežniki ali katera iz množice drugih gob, ki spadajo v ta rod, ampak zelo podobne zelenolistke, pojasnjuje Eva Zupan, determinatorka, samostojna svetovalka na področju mikologije in članica gobarskih društev Ptuj in Lisička, na katero se že vrsto let obračamo po nasvete in odgovore s tega področja.
Prav rdečenje na mestih, kjer se goba poškoduje, je dokaj zanesljiv znak, da imamo opravka z zelenolistko. Druge značilnosti niso zelo zanesljive: tako pri dežnikih (Macrolepiota) kot zelenolistkah (Chlorophyllum) so prstani, obročki na betu, premični. Dokaj pogost razpoznavni znak – ne pa stoodstoten – je vzorec na betu: orjaški dežniki imajo vzorec kačje kože, zelenolistke ne.
Strokovna literatura razkrije, da je v rodu zelenolistk več vrst. Te, ki rdečijo, so ponekod opisane kot užitne, drugje kot pogojno užitne, olivno rjave kot pogojno užitne, vrtne in dežnikaste pa kot strupene – je to razlog za alarm? Zupanova opozarja pred domnevnimi marelami, ki jih naberemo na domačem vrtu, še zlasti pa v rastlinjaku, kajti lahko gre za vrtne zelenolistke. Te imajo navadno bolj čokat in kratek bet. Uživanje ne bo usodno, bo pa neprijetno in bo zahtevalo bližino stranišča. Tudi za obe »gozdni« vrsti zelenolistk, pravi Zupanova, je priporočljivo, da jih, če se z njimi srečamo prvič, sprva užijemo manjšo količino: nekateri ljudje jih preprosto slabo prenašajo.
To, da težko sedejo na želodec, je sicer značilno za vse gobe, ki jih užijemo v preveliki količini, pri čemer marele niso nobena izjema. Še več: prav za to priljubljeno gobo veliko ljudi trdi, da jim izredno zoprno obleži v želodcu. Zares: orjaški dežnik je surov škodljiv, vendar je hkrati težko izolirati resničnega krivca, zakaj ljudje tožijo po takem obroku. Morda gre za preprosto dejstvo, da so dežniki veliki in jih več pojemo, spet drugi mogoče ne prenašajo načina priprave. Pri nas je najbolj tradicionalen v obliki cvrtja, pri čemer se goba napije veliko maščobe. Spet tretji morda naredijo napako pri cvrtju samem: maščobo preveč segrejejo, kar pomeni, da panada hitro potemni, goba znotraj pa ostane surova – in je torej škodljiva.
Priporočamo: Ocvrte (pohane) marele: to je najboljši način priprave
Gobe, ki zastrupljajo Ameriko
Eva Zupan navaja, da so zamenjave, ko gre za priljubljene marele, poleg z zelenolistkami mogoče tudi s strupenimi hrapavimi trnovkami (te imajo obročke pritrjene), zares velika težava pa so gobe iz rodu dežničkov (Lepiota): med njimi so tudi smrtno strupene. Skratka: če imate v rokah marelo – še zlasti, če je nenavadno majhna, vas nič ne stane, če pred uporabo na spletu pregledate omenjene skupine gob.
Zupanova dodaja: »Pozornost pa bo verjetno v prihodnje še veliko bolj potrebna, saj je v Evropi vedno pogostejša tudi dežnikasta zelenolistka. To so v preteklosti občasno našli v rastlinjakih, zdaj pa se že pojavlja v naravi. Gre za vrsto, ki izjemno malo rdeči, je pa po videzu zelo podobna orjaškim marelam. Odrasla ima sicer temnejše lističe, ki so zaradi trosnega prahu malo bolj zelenkasti, a to ni zelo opazno. Še posebno pri slovenski navadi, da se pobirajo še zaprte marele. V Ameriki, kjer je izjemno pogosta, je s to vrsto povezanih največ zastrupitev. Strupi, ki jih vsebuje, sicer ne uničujejo celic, je pa izjemno močan gastro iritant – po domače: povzroča hude trebušne težave, ki trajajo nekaj dni in so za šibkejše ljudi in otroke lahko zelo nevarne.