To so slovenska oljčna olja, ki jim lahko vedno zaupate

Dujc

Vanja Dujc res rad govori o oljčnem olju in oljkah in je zanesljivo eden od pridelovalcev, ki jih morate poznati, saj je tudi eden tistih, ki na mednarodnih tekmovanjih redno dosegajo najvišje ocene. V zadnjem času ima veliko veselja s sorto, ki odstopa od siceršnje istrske ponudbe: z itrano. Ta je bolj značilna za italijanski Lazio in marsikdo ni verjel, da kje drugje lahko daje omembe vredna olja: dokler se ni pojavil Vanja Dujc s svojo slovensko različico in začel posegati po najvišjih mestih. Sam to duhovito opiše: »Kar predstavljate si, kako dolge nosove bi imeli mi, če bi res dobro istrsko belico pridelovali na Siciliji.«

Ta sorta je za tiste, ki se niso nikoli mogli navaditi na pikant­na olja, kajti ima blag okus, izstopajočo sadnost, med drugimi notami začutimo pokošeno travo, predvsem pa, pravi Vanja Dujc, paradižnik. V tem olju je mogoče zaduhati enako aromo, kot jo od sebe oddajajo zmečkani paradižnikovi listi. Pa nekaj mandljev za povrhu. Druga sorta, na katero največ stavijo, je maurino, obe dajeta vrhunske rezultate, seveda vsako leto drugačne pod vplivom vremena. Ampak vseeno: pri Dujčevih jih cenijo na 30 evrov za pol litra. Itrane, za katero smo prepričani, da je vzbudila vašo pozornost, imajo še nekaj litrov, so pa to butične serije, kakih 300 litrov gre na trg.

Preberite tudi: Kako prepoznamo kakovostno oljčno olje

Jenko

Še eno koprsko ime, poklicali smo Borisa Jenka, tudi redno navedenega na seznamih najboljših slovenskih oljarjev. Na zadnjem ocenjevanju Flos Olei so ta olja, tako kot Dujčeva in Morganova, dobila po 96 točk od stotih. Po čem lahko ločite Jenkova od drugih? Samo po okusu pri vrhunskih sortnih izdelkih težko, če ne nemogoče, in to vam bo priznal vsak oljar. So pa prepoznavni še po raznih novostih in novih poskusih, kot je na primer dimljeno oljčno olje – samo to je seveda bolj perlica, olje za končevanje jedi.

Pri Jenkovih imajo tri poglavitne sorte: istrsko belico, leccino in maurino in naš sogovornik meni, da je prva tista, ki ji je treba dajati večjo veljavo, tista, ki je kraljica na tem območju. Lanskega olja imajo na zalogi še kakih 700 litrov, ocenjuje in pravi, da je veliko bolje, če ga nekaj ostane – tako da imaš stalni stranki ves čas kaj dati iz roke –, kot če ga zmanjka. Velik pomen daje raziskovanju povezave s kulinariko, med restavracijami, s katerimi delajo, omeni avantgardni mariborski Mak. In na koliko cenijo svoje olje: do 15 evrov za pol litra vas bo stalo.

Morgan

Po tem si lahko takoj zapomnite Morganove: z ekološkim načinom pridelave so se trudili že v časih, ko pri nas še ni bilo registriranega nič, s čimer bi si lahko pomagali, če bi oljčnik napadla kaka bolezen, muha. Delujejo v Grintovcu nad dolino Drnice, to je blizu Šmarij, in njihov oljčnik je na razmeroma dobri legi, ki je sprva pomembno prispevala k temu, da so lahko oljke pridelovali ekološko. Še danes pa imajo več dela kot konvencionalni pridelovalci s preventivo in radikalnejšim obrezovanjem.

Kar nekaj nagrad so v teh letih dobili za svoja olja, pred kratkim, na tekmovanju Terra Olivo v Izraelu, jim je belica prinesla uvrstitev med top 10, poroča Franc Morgan. Tudi oni se zanašajo na tri razširjene sorte: leccino, maurino in istrsko belico, mešajo pa tudi cuveeje. Zanimivo: sogovornik nam pove, da je belica nekoliko bolj občutljiva za oljčno muho, pa tudi pozeba jo bolj prizadene, čeprav je to prva sorta tega območja. Na kmetiji so olja po 13 evrov za pol litra, cene pa se potem gibljejo nekje do 18 evrov, odvisno od vira, kje jih boste našli.

Ronkaldo Adamič

Miran Adamič, ki je tudi predsednik zveze oljkarskih društev, je bil naš naslov za vprašanja o olju Ronkaldo. To ime izvira iz lege oljčnikov: drevesa rastejo v sončnem amfiteatru v Baredih nad Izolo. Adamičevi so butični pridelovalci s približno 1600 litri na leto in zanimivo, kot sorto je sogovornik izpostavil maurino, s tem oljem je tudi, predvsem v letu 2017/18, doživel velike uspehe. Gre za manj pikantno, bolj sadno sorto, mehkejšo, namenjeno predvsem za uporabo pri lažjih jedeh.

Če bi za Slovence lahko rekli, da nam pikantna olja ne gredo težko po grlu, Adamič meni, da drugi srednjeevropski narodi dajejo prednost nežnejšim. Kakih sedem, osem sort imajo v oljčnikih, manjše količine stiskajo tudi iz rahlo pozabljene buge, nekaj je cuveeja, nekaj sortnega, pri njih boste za pollitrsko steklenico odšteli 11 oziroma 12 evrov. Je pa Miran Adamič omenil še nekaj: meni, da bo letos sezona slabša, kot je bilo pričakovati: nekaj nepredvidenega in nepojasnjenega se je zgodilo v času oploditve in je zdaj plodov manj. Ampak ne bi napovedoval sezone: za to se ve, kakšna je bila, šele ko je v sodu.

Lisjak

Ime, na katero naletimo vse pogosteje, kot svojega priljubljenega dobavitelja ga je na primer za zadnjo monografijo izbral vrhunski kuhar Janez Bratovž. Lisjakovi so tudi doma v Kopru in so med tistimi pridelovalci, ki so svoje oljčnike namenili številnim sortam. Gregor Lisjak pravi, da jih imajo prek petnajst. Pri njih se manj osredotočajo na sortna olja, takšno je le iz istrske belice, kajti to je sorta, ki daje razmeroma predvidljiv pridelek.

Pri drugih pa so se odločili za mešanje, kajti tudi tu poglavitno vlogo igra narava: na različnih legah se v različnih sezonah oljke obnašajo drugače, in če hočejo vzdrževati pričakovano kakovost, morajo mešati. Poleg omenjene belice, ki je tudi najbolj aromatična, so svoja olja razvrstili po »teži«: če želite lahkotnejše, izberete cuvee, mešanico iz olj, ki geografsko niso omejena samo na Istro, srednja je linija gold, ki je iz tipičnih istrskih sort buga, črnica, belica, štorta. Te obirajo ročno in takoj stisnejo. Pri njih boste za pollitrsko steklenico odšteli med 13 in 17 evri.

Fotografija: Getty Images

Preberite še: VIDEO: Najboljše polnjene paprike iz pečice