Z Matejo Reš na vrtu in za mizo
Odpri galerijo
A+ A-
To jesen je žetev kuharskih knjig obilna, ampak Mateja Reš, dolgoletna kolumnistka pri Družini, je ena od redkih, ki imajo nekaj več avtorske kilometrine.
V knjigi, ki se je dolgo valila, na police pa prišla pravkar, je z muko naredila pregled kakih dvanajst let kuhanja, pri čemer je tri četrt receptov, ki jih je imela pripravljene, opustila. Še tako jih je več kot dovolj; kaki dve tretjini leta lahko kuhate samo po njenih receptih in za vse letne čase, za vse priložnosti in za vse stopnje lakote jih ima.
Kako bi opisali njen slog? Obilje in skromnost v enem. Obilje v količini in raznolikosti sestavin, skromnost pa recimo v tem, da so jedi postavljene tako, kakor so pač na povprečni mizi; nobene bahavosti okraskov in dodatkov, nobenih fines in izumetničenosti, kar je prava redkost, ko gre za kuharske knjige. Za marsikoga je to oblikovna pomanjkljivost, za pozitivce pa dokaz, da v tej kuhi ni nobene napihnjenosti in pompoznosti. Prava posebnost njenega sloga, in hkrati veščina, pa je tudi to, da to ni izključujoča kuha: ponavadi je tako, da tisti, ki jedo razne koreninice in zelišča, niti slišati ne marajo za kakega piščanca iz trgovine, tisti, ki jedo tega, pa se zmrdujejo nad tem, da bi mulili po poljih in gozdnih robovih. Pri njej je vsega: od konoplje do prekajenega lososa, od kopriv do jote. To pa je vsejedstvo. Prizna, da je pred leti, ko je izbruhnilo veganstvo, to poskusila uvajati doma, a ga družina ni sprejela in jih pač ni hotela siliti. Kuha jim pa vsak dan in vedno znova opaža, da cenijo preproste in domače reči, tako da je volk sit in koza cela.
Od jerebike do buč
Mateja živi v Zgornjih Gorjah pri Bledu, v hiši na robu vasi, od koder se pogled na eni strani poskuša dvigniti k Mežakli in Pokljuki, na drugi v daljavi oplazi Begunjščico. Krasna lokacija. Pred hišo je velik vrt; v sredini trata, z užitno obrobo. Tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je prostor samo za okrasne rastline, najdemo drene in jerebike, nekaj naprej rakitovec – prav zdaj se razdaja s svojimi lepimi, a kislimi plodovi, ki jih vztrajni znajo predelati v sok. Malo naprej, nasad buč: Pepelkina muškatna, nekaj hokaidk, pa bog ve, kaj vse se še skriva pod velikimi listi. Prav jesenske buče so ena od Matejinih strasti; s sestro Ruth Podgornik Reš, eno najbolj priljubljenih vrtnaric v Sloveniji, ki jo je pred leti pokopal snežni plaz, sta napisali odlično knjigo o tej plodovki, sama je potem dodala še eno, posebej o kulinariki buč.
Po drugi dolgi stranici vrta se vije velik nasad jagodičevja, od malin, ribeza, robid. Celo japonski šipek naj bi bil, pa je Ruth, ki je bila odgovorna za sortiment, tedaj zgrešila sorto in zdaj Mateja od njega pobira le omamno dišeče cvetne listke. Čeprav se drugod že nakazuje jesen, je še vse v bohotnem uspevanju in tudi tu, tako kot v knjigi, je vse združeno v prijazen miks: stoletna čebula ob mesečnih jagodah, prekrasni gozdni slezenovec ob fižolu, listni ohrovt ob feferonih.
V prihodnosti želi imeti nasad
Če bo vse po sreči, bomo nekoč mogoče k Mateji hodili po jagodičevje, tako kot smo hodili k njeni sestri po avantgardne zasaditve korit za okna. Njen načrt je dokupiti nekaj zemlje, kjer bi lahko zasadila dovolj velik nasad, da bi bilo plodov več kot samo za potrebe družine. Že zdaj pa je polna koristnih vrtnih nasvetov. Tako razkrije, zakaj rastline, ki so v družbi ovčje volne, tako bohotno uspevajo. Če se spomnite, pisali smo že, kakšne čudeže dela ovčji filc v visokih gredah. Takole je: poleg tega, da uspešno zadržuje vodo, je volna tudi polna dušika in jo Mateja zato pridno vkopava na zelenjavni vrt. Nič ni nemarno: lani, pripoveduje, so z volno »podsadili« nasad zimskih buč, ki so znano zahtevne glede hranil. Letos je med kopanjem na istem mestu niso našli čisto ničesar več. Očitno zadeva res deluje: vse rastline, ki niso gnojene z ničimer drugim, so v odlični kondiciji. Mateja tudi pravi, da se ji pri kompostiranju najbolj obnese »vzhodnjaški« način. Najprej je poskušala s pomočjo črvov, pa so ji zaradi premajhne organiziranosti in discipline »pokrepali«, nato se je odločila za bokaši, anaerobne bakterije, ki, pravi, odlično razgrajujejo vse, kar ostane v kuhinji.
Sicer pa bi se pri Mateji domače počutili vsi, ki so uživali v vrtnarjenju njene sestre, kajti občutek je čisto enak kot na nekdanji vrtnariji v Podvinu. Zasaditve so Ruthino delo in tu najdemo vse rastline, ki jih je ta radoživa vrtnarka občudovala in cenila. Tudi slog kuhanja je enak. Ni skrivnost: pri Matejini kuharski karieri je imela odločilen vpliv in zato ji je sestra tudi posvetila knjigo: spodbudila jo je, da ustvarja in izraža talente, ki jih nosi v sebi, se ji je zahvalila v lepem posvetilu.
Lepo je živeti na način, da okrog sebe stvari premikaš na bolje, na lepše, spodbujaš k optimizmu, zdravju, veselju do življenja. Mateja to počne ves čas. Z objavami na družabnih medijih, na kulinaričnih delavnicah in predavanjih, ki jih pospremi s pokušino jedi, in doma, v krogu svoje družine, ki je zanjo na prvem mestu.
Po svoje vsak sproti ustvarja tudi svojo dediščino. Morda celo v slogu pregovora: posadiš drevo, na svet pomagaš sinu, napišeš knjigo ... Ali pa tistega, ki ga je za svojega vzela sestra Ruth – kdor zaseje vrt, zaseje ljubezen.
Naslovna fotografija: Uroš Hočevar
Preberite še: Klasična sladka bučna pita
Datum Objave: 15.9.2017 ob 14:09