5 zanimivosti o sadju, ki jih pripovedujejo slike v Narodni galeriji

Ustanovi v poljudnih knjižicah združujeta umetnostno zgodovino in naravoslovja. Tokrat sta kustosinja Jassmina Marijan in strokovnjak za rastline Matjaž Mastnak pod drobnogled vzela likovna dela iz Narodne galerije, pri katerih ima nosilno sporočilno vlogo sadje. V seriji, ki je nastala iz tega sodelovanja, sta se pred tem ukvarjala s cvetjem in parki, naslednja bodo na vrsti drevesa. Knjiga Sadje na slikah Narodne galerije je ljubko branje, ki dvigne duha. 

Jabolka

Najbolj razširjeni in vsakdanji sadež sodobnega časa, stavimo, da ste si danes že privoščili kakšnega.

Zagotovo pa to ne bo imelo dramatičnih razsežnosti, kot jih poznamo iz najbolj razvpite mitske vloge, ko je ta sadež Eva ponudila Adamu. To ve vsak – ne pa tudi, da mogoče sploh ni res. V Svetem pismu nikjer ni omenjeno, da sta jedla jabolka, ampak zgolj – prepovedani sadež.

»Nekateri raziskovalci menijo, da je to poimenovanje posledica zmede, ki je nastala v srednjem veku. V latinščini je beseda za jabolko malus, za zlo pa malum. Besedi sta si precej podobni, zato naj bi cerkveni dostojanstveniki in mistiki, torej avtoritete za razlago svetopisemskih vsebin, določili prepovedani sadež za jabolko, da je bil ob tem sadežu storjen izvirni greh,« beremo v uvodu.

Simpatična ilustracija povedanega: slika Hinka Smrekarja Adam in Eva v raju. S pripisom avtorjev: »Na sliki so Adam in Eva in zapeljiva kača postavljeni v kmečki sadovnjak pod jablano, polno jabolk. Adam še ni čisto odločen, medtem ko je Eva že napol legla in ga pričakuje z razprtimi ustnicami, na široko odprtimi očmi in z rdečico na licih. /.../ Slika ima šaljiv podton in ne dramatizira neizogibnega.«

Hinko Smrekar (Ljubljana, 1883−1942), Adam in Eva v raju, (1939−1942)

Pomaranče

»Preden smo Slovenci spoznali oranže (pomaranče), nismo imeli besede za oranžno barvo. Bila je rdečkasto rumena ali bakreno rdeča,« izvemo v knjigi Sadje na slikah Narodne galerije. V Pleteršnikovem slovarju, ki je izšel proti koncu 19. stoletja, so tako pomaranče poimenovane zlata jabolka. Kar primerno, pravzaprav: starejše generacije so se, malo nostalgično hrepeneče, spominjale tega sadja kot najdragocenejšega elementa božičnih daril, tako da so bila po svoje to res zlata jabolka, pišeta avtorja. Kdo bi si lahko mislil, da je manj kot stoletja pozneje ta sadež pravzaprav blago široke porabe, ki ga nič kaj ceremonialno porabimo za stiskanje soka.

Henrika Šantel (Gorica, 1874 – Ljubljana, 1940), Tihožitje s pomarančami in medeninastim čajnikom, 1929

Češplje in slive

Morda je to prva knjiga s področja umetnostne zgodovine, ki dvigne prst: nikarte mešati češpelj in sliv. Čeplje so ene same, pri nas avtohtone, sliv pa je na stotine. No, ampak ker smo kuharska priloga, je to najbrž odveč poudarjati – češplje so tiste, na katere počakamo, ko hočemo zares dobro marmelado. Zelo znan je na primer češki povidl, katerega opis najdemo celo v tej knjigi: ker so zelo zrele češplje tako sladke, dodajanje marmelade ni potrebno. Češplje so tudi tiste, ki jih sušimo, ker imajo same po sebi več suhe snovi.

Pred nekaj dnevi smo – dasiravno z manj hrupa – praznovali še praznik mučenikov. Tradicionalno darilo za ta dan so trnova vejica, klobasa in suhe češplje ali slive. Vrednost in širina take knjige se pokažeta tudi glede tega praznika, za katerega, stavim, redkokdo ve, od kod izvira. Takole je bilo, beremo: v 4. stoletju se je rimski cesar Licinij sprl s kolegom Konstantinom in potem ihtavo zahteval, da je treba odstraniti ali spreobrniti vse kristjane v rimskih vrstah. Štirideset vojakov elitne legije se je temu uprlo, kar so plačali z življenjem: sredi zime so jih gole nagnali v leden ribnik, kjer so v vodi stali do smrti. Štirideset mučenikov danes predstavlja vrlino, da človek vztraja pri svojem (pravilnem) prepričanju.

Ivana Kobilca (Ljubljana, 1861–1926), Tihožitje s slivami (po 1900)

Češnje

Takole navaja Matjaž Mastnak: »Preden so ljudje češnje gojili v sadovnjakih, so v naših krajih rasle kot gozdna drevesa. Tudi divje češnje imajo užitne plodove, nekatere prav presenetljivo okusne. Sledove češenj v prehrani so za seboj pustili koliščarji na Ljubljanskem barju. Debele češnje so jedli stari Rimljani, vendar jih niso sami vzgojili, ampak so jih kot imperialisti naplenili skupaj z breskvami v Mali Aziji.«

Prodajalci sadja

Ker so tržnice eden naših najljubših prostorov v vsakem mestu: tudi v zbirki Narodne galerije se najde zanimiv prikaz ljubljanske tržnice, ksilografija neznanega avtorja iz sredine 19. stoletja. »Ljubljana je bila takrat bolj gnezdo kot mesto, zato je upodobljena tržnica majhna in ji zadošča prostor pred Mestno hišo in okoli Robbovega vodnjaka. Naslov tiska je Zelenjavni trg, a na njem ne prodajajo le zelen­jave. Na levi se prodaja cvetje, na desnem robu pa stoji prodajalka s peharjem hrušk. Pri drugih prodajalkah in prodajalcih se sadja ne da razbrati. Tržnica je brez stojnic in tehtnic in tudi brez ovojnega papirja in vrečk; gospe, ki so prišle kupovat, imajo košare in cekarje.« Kar nekaj pomislekov, povezanih s sodobnimi navadami, se tu ponuja ...

Priporočamo še: Gal Mavretič (Georgie bistro): sous-chef, ki osvaja spletne množice