Grega Drinovec: z družino na leto priskrbi štiri tisoč ton slovenskih pridelkov

Ko pred novo sezono Lidlove Lojtr’ce domačih obiskujemo slovenske pridelovalce, nas je pot vodila tudi na Okroglo pri Kranju, kjer najdemo Kmetijo Drinovec.

Nehote se je znašel v vlogi poslednjega mohikanca: bil je edini dijak v razredu, za njim so program ukinili. A daleč od tega, da bi kmetijski program zaprli tudi na domači kmetiji. Grega Drinovec (Kmetija Drinovec) z družino na leto priskrbi, zaokroženo, kakih štiri tisoč ton slovenskih pridelkov, in to tistih, brez katerih osnovne kuhe ni: krompirja, čebule, korenja …

Vaši pridelki so osnovne kuharske sestavine. V vaši pakirnici pa sem videla tudi šalotko, ljubljenko visoke kulinarike, rumeno korenje, ki ni ravno vsakdanje … Imate kako željo po tem, da bi sejali in sadili še kaj drugega, zelenjavo, ki jo prinašajo svetovni prehranski trendi?

Po pravici, mika nas česen, ampak bi bilo treba dobro preučiti tehnologijo pridelave, pa vložiti kar nekaj denarja v nove, specifične stroje. Smo pa že odločeni, da se podamo v pridelavo peteršilja, za korenino, pa verjetno zeleno in podzemno, masleno kolerabo.

Ali veste? Korenje je treba izkopavati, ko je zemlja mokra.

Kako človek, ki upravlja skoraj sto hektarov zemlje, načrtuje, kaj novega bi bilo dobro še dodati, koliko razširiti ponudbo, kaj morda opustiti? Ali pokličete trgovca in vprašate, kaj bi jih zanimalo?

Tako je. Prav glede peteršilja smo poklicali v Lidl in so kar takoj pokazali zanimanje.

Včasih se, pač laično in kot gospodinja, čudim, zakaj več kmetov ne prideluje na primer listnega ohrovta, ki je tako moderen in zdrav, rdeče pese v več barvah …

Povečini je problem v tem, da si pri takih pridelkih obsojen na ročno delo, pri čemer ljudi, ki bi bili pripravljeni to delati, sploh ni. Na naši kmetiji dela naša družina in samo en dodaten človek.

Kmetijo ste, kot mladi prevzemnik, prevzeli pred približno osmimi leti. Ali so se po vašem občutku v tem času na trgu zgodile kakšne spremembe: za katero zelenjavo zanimanje narašča in katera je, po vašem, v usihanju?

Nam se izredno dobro obnese korenje, pa šalotka … Take stvari, ki jih pač nima vsak. Pridelovalcev krompirja je več in tu je konkurenca najhujša, zato smo tudi mi površine nekoliko zmanjšali.

Kako se pridela dobro korenje? Vsak vrtičkar ima že izkušnjo, da se mu je kdaj sezona ponesrečila, da ni kalilo, zraslo čudne oblike in podobno …

Mislim, da je predvsem treba imeti izredno dobro in zanesljivo seme, natančno pripraviti zemljo in ravno pravi čas posejati, da kali. Mi dobimo seme iz Nizozemske in je že nakaljeno – ne poznam ozadja tehnologije, obdelajo ga nekako pod pritiskom, se mi zdi, seme je videti kot vsako drugo, vendar kali odlično in vse naenkrat. Drago, ampak odlično. Je pa pri korenju voda nujna – letos, ko je bila suša, smo ga mi namakali na petnajstih hektarih.

Obisk velike kmetije je nenavadno zanimiva izkušnja, predvsem pa daleč od rustikalne preteklosti. Gre za velikost manjših tovarn, veliko tehnologije – ki jo je treba znati upravljati – in velike količine: sodoben pakirni pogon lahko v eni uri spakira kakih 12 ton korenja.

Je za vas kot pridelovalca kaka razlika med rumenim in oranžnim korenjem?

Rumeno je zahtevnejše. Denimo: zelo je pomembno, da je seme posejano na ravno pravi razdalji, kajti to korenje ima sposobnost, da zraste preveliko, če ima na voljo preveč prostora. Tudi sicer ima svoje posebnosti: tako je dolgo, da ga dvigne nad zemljo in vrh postane zelen, na primer …

Kako se sploh izkoplje korenje? Menda ne na roke?

Za to delo so namenjeni posebni kombajni: prvi del, lemež, korenje podkoplje in dvigne, da ga lahko za cimo zgrabi poseben tekoči trak, ki ga, naprej, pelje na vrh kombajna, tam se zeleni del poreže in korenje po traku naprej pošlje na drugo stran – tam mora biti traktor, v katerega pada. Ta kombajn je svojevrstna atrakcija – je tako velik, da se po cesti lahko vozi le s spremljevalnim vozilom z lučkami. Za to se je usposobila moja žena Andreja, narediti je morala izpit. Ne mislite, da imamo vse njive blizu doma, kombajn pa več kot 30 kilometrov na uro ne gre. Vozniki me na cesti niso prav veseli.

Morda je pri korenju zanimivo tudi tole: izkopavati ga je treba, ko je zemlja mokra. Najbolje je, da se ga še malo drži. Takega potem skladiščimo v velike zaboje, na vrh prisujemo še nekaj prsti in potem doma čaka, da bo prišlo na vrsto za pakiranje. Tam pa se do konca očisti v stroju z močnimi ščetkami in pač razporedi in zapakira.

Ko pravite, da se daleč vozite … Doma ste na Okroglem, to je blizu Kranja. Tu vidim vse obdelano. Kako ljudje tu živijo? Ste edina kmetija v vasi?

Ne, v vasi je deset kmetij, kar je veliko, ampak večinoma so živinorejske. Majhna vas je, ampak osemsto krav se tu najde. Mi obdelujemo nekaj več kot devetdeset hektarov, okrog 25 je naših, drugo najemamo. In ker je to kmetijsko območje, je zemljo tu težko dobiti tudi za najem, pa draga je. Mi se na svoje njive vozimo kar daleč, proti Ljubljani, najbolj oddaljen je Smednik. Eno uro sem na cesti.

Ta kmetija programa vsekakor ne bo zaprla. Nova generacija, ki je še v osnovni šoli, se spoznava z delom, v njem uživa in vidi smisel, so nam povedali pri Drinovčevih.

Upravljanja velikih kmetij in toliko tisočev ton pridelkov brez tehnologije in tudi fitofarmacevtskih pripravkov ni. Kakšne nadzor morate kmetje pravzaprav prestati, preden gredo pridelki v trgovine?

Pridelke je treba pošiljati v certificirani laboratorij v Avstrijo. Potrebujejo dva, tri kilograme korenja, na primer, mi ga naložimo v škatlo, pokličemo hitro pošto in pošljemo. Tu bi se takoj pokazalo, če bi naredili kako napako. Ti rezultati so pomembni tudi za certifikat Global G.A.P., ki ga kot pridelovalec sadja ali zelenjave moraš imeti. Za to pa je potreben še obisk inšpektorja tu na kmetiji: pride in pregleda vso dokumentacijo o škropljenju pridelkov, vse račune, ki se morajo v celoti ujemati, pregleda prostore, in to vse podrobnosti: odpadne vode, smeti …

Če prav razumem, ste nekaj malega njiv namenili tudi temu, da preizkušate nove sorte. Kaj nameravate tam sejati?

Kake tri sorte peteršilja, pa prav danes je bil pri nas trgovski zastopnik iz Nizozemske in nam predstavil neko novo sorto korenja, ki pri njih menda dosega odlične uspehe, tako da bomo preskusili tudi to. Pa dve novi sorti krompirja. Kako se nove sorte obnesejo, se najbolj vidi pozneje, ko že pakiramo: pri korenju na primer odkrijem, da je razpokano, da rado zraste krivo, pa da se bolj lomi … No, to zadnje deloma vidimo že na njivi, nekatere sorte so take, da s pol metra padejo na tla in se koren že zlomi.

V vaši pakirnici sem videla kar velike količine zelenjave, ki je bila izvržena kot neustrezna. Kaj se zgodi s to?

Prodamo jo za krmo živini, okrog 150 evrov za tono dobimo tudi za to. Poškodovanega ali neustreznega pridelka je okrog petnajst, celo dvajset odstotkov. Sem sodijo tudi premajhni kalibri. V zvezi s tem se na primer moj oče vedno čudi, kako da pri nas ni zanimanja za majhne krompirčke: bil je na ekskurziji v Švici in ne more pozabiti, kakšno ceno so postavili za košarico drobnih krompirčkov, pečenih kar v lupini. Takih, ki jih pri nas ne moreš prodati …

Kdo pa je pri vaši hiši zadolžen, da kaj pove o okusu, ko zelenjava pristane na mizi? Kajti to je tisti del, ki zanima nas.

Mama in soproga sta kuharici pri nas. Mama recimo prisega, da ni boljšega okusa golaža, kot ga da dobra šalotka.

Šalotka, ta krasna čebulica, brez katere bi ljubitelji visoke francoske kulinarike kar scagali. Pri Drinovčevih jo pridelujejo, zanimivo, iz semena. Ne moreš pa take šalotke saditi naprej, kot smo vajeni doma, ker se bo takoj usmerila v seme.
Priporočamo še: Pozabite na palačinke ali šmorn, tukaj so češki tolki

Fotografije: Črt Piksi

Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed