Družina s kmetije Urban Jr.: Življenje je boljše, če imaš jajca

Gorazda Jelenca, ki je v Dražgošah tudi odraščal, ljubezen do kmetovanja spremlja že od mladih nog. Rasel je na kmetiji, ki jo zdaj vodi njegov brat, včasih pa sta z očetom pomagala tudi na sosednji domačiji Pr' Urban. »Od lastnice, sosede Terezije Šmid, ki je stara že skoraj 84 let in sama ne zmore več vsega dela, sem domačijo prevzel januarja lani. Prej so tej kmetiji rekli Pr' Urban, kar naj bi po eni od razlag nakazovalo, da so jo nekdaj vodili ljudje iz mesta, torej iz urbanega okolja. To je bila pred desetletji ena večjih kmetij v Dražgošah, imeli so tudi odlično gostilno. Ime smo ohranili, dodali pa smo še črki JR, torej junior oziroma mlajši. S tem smo nakazali novo generacijo, ki se že ukvarja s prirejo jajc,« gostitelj pojasni ozadje zgodbe.

Nad Dražgošami: Gorazd Jelenc in jata kokoši (Foto: Janez Tolar)

Štiri službe, štiri ure

Tudi on je del življenja preživel v mestih. Med študijem je bival v Ljubljani, kjer je spoznal študentko slovenščine in sociologije kulture Tatjano, ki je pozneje postala njegova žena. V študentskih letih je mladi par izredno rad potoval po svetu, raziskovala sta predvsem Evropo, Bližnji vzhod in Azijo. Sčasoma sta se za krajši čas ustalila v njeni domači Spodnji Idriji in se pred nekaj leti skupaj s hčerkicama Ajdo in Nežo preselila na obrobje gorenjske vasice. Seveda, uganili ste – žena Tatjana je avtorica zapomnljivega gesla dražgoške kmetije, ki gre takole: »Življenje je boljše, če imaš jajca.«

Gorazd Jelenc nadalje: »Po študiju sem bil kot asistent in strokovni sodelavec zaposlen na ljubljanski strojni fakulteti. Pozneje sem zamenjal še tri službe. Vedno me je morilo, da preveč časa preživim v pisarni, da se premalo gibam in preveč gledam v računalniški ekran. Potem sem januarja lani prevzel domačijo Pr' Urban in prepričal ženo, da se lotimo kmetovanja. Zdaj štiri ure na dan skrbim za pripravo proizvodnje v podjetju v Železnikih, preostali čas pa delam na kmetiji, kjer opravkov nikdar ne zmanjka.«

Že od začetka kmetijo vodi v sonaravni smeri, zato tu ni prostora za umetna gnojila, pretirano uporabo težkih kmetijskih strojev ... Obenem pa poudari, da je pri tovrstnem kmetijstvu treba biti inovativen, vedoželjen in neprestano preizkušati nove prakse ter predvsem posnemati naravne vzorce.

​Zakonca Jelenc sta skupaj s somišljeniki, med katerimi so Tilen Praprotnik z radovljiške kmetije Vegerila, Kim Benkovič in Juš Pavlovski s kmetije dobrine.goods v okolici Bleda (vse smo v Odprti kuhinji pred časom že predstavili) ter zakonca Dežman s kmetije Monera, kot tudi Klara in Miha Curk s kmetije Zeleni pašnik, med ustanovnimi člani letos nastalega Združenja za celostno regenerativno kmetijstvo Slovenije.

Na kmetiji že pomagata hčerki Ajda in Neža (na fotografiji). (Foto: Janez Tolar)

Urban jr. je kmetija, na kateri se vse vrti okoli jajc. (Foto: Janez Tolar)

Tečaj pri spletnem zvezdniku

In zakaj so se v njihovo regenerativno kmetijsko zgodbo vključile ravno kokoške? »Na ekološki kmetiji Pr' Birt, ki jo v Dražgošah vodi moja družina, se ukvarjajo predvsem z govedorejo. Ko so se krave pasle po travnikih, so za njimi ostajali iztrebki. In že takrat, ko je domačijo vodil moj oče, sem razmišljal, da bi nekako nadgradil to zgodbo in bi se vse skupaj zaokrožilo. Nekoč sem na spletu našel posnetek, ki je prikazoval, kako se nekaj dni za tem, ko travnike popasejo krave, na njih pasejo še kokoši. Zakaj? Ko se kravjaki strdijo, se v njih zaredijo žuželke in te so fenomenalen vir beljakovin za kokoške. Hkrati kokoši prezračijo travnike in jih še dodatno pognojijo, kar pomaga zemlji. Vzpostavi se harmonija,« pripoveduje Gorazd Jelenc.

Avtor posnetka, ki je našega sogovornika tako zelo očaral, pa ni bil nihče drug kot Richard Perkins – tisti, ki spremljate regenerativno kmetijstvo, bržčas veste, da je ravno on eden najbolj znanih obrazov tovrstnega kmetijstva na svetu. Na Švedskem vodi kmetijo, pravzaprav evropski učni center za sonaravno kmetijstvo. Na instagramu je Richard Perkins pravi spletni zvezdnik, saj ima četrt milijona sledilcev, napisal je več obsežnih knjig o tovrstnem kmetovanju, vodi tudi dobro obiskane delavnice. In ene od teh se je lani v začetku leta udeležil Gorazd Jelenc.

Gospodar kmetije je sam izdelal pomični kokošnjak, ki ga že dobro leto prestavlja po strmih dražgoških pašnikih. (Foto: Janez Tolar)

Dražgoški Urban Jr. so Tatjana, Neža, Ajda in Gorazd Jelenc. (Foto: Janez Tolar)

Najprej 70, zdaj že 150 kokošk

»Tečaj na daljavo je bil res intenziven, trajal je tri mesece. Mesec dni smo delali samo celostni kontekst kmetije in načrt za to, kaj bi se najbolje obneslo na posamezni kmetiji. Poskušal sem ugotoviti, kakšno kmetovanje bi bilo najboljše, da naših travnikov oziroma narave ne bi samo ohranil, ampak tudi izboljšal. Ugotovili smo, da bi se bilo najbolje ukvarjati s kokošmi, torej s prirejo jajc, zato smo maja lani začeli s sedemdesetimi kokošmi,« pravi gospodar kmetije Urban Jr.

Nato doda: »Hkrati smo na spletnem tečaju ugotavljali, kako naj se lotimo posla, da ne bi izgoreli. To je pomembna tema za kmetovalce, predvsem za tiste, ki smo na začetku poti in šele spoznavamo vse izzive, ki jih prinaša kmetijstvo. Naredili smo tudi kratkoročni in dolgoročni načrt za kmetijo. Naš kratkoročni načrt tako zajema povečavo jate – zdaj imamo 150 kokoši – in ureditev pakirnice. Sčasoma bi se lahko lotili še prireje pašnih piščancev za prodajo in na kmetijo dodali ovce, ki bi se odlično obnesle na hribovitih pašnikih, kakršni spadajo k naši kmetiji. V prihodnosti bi se morda lahko usmerili tudi v gozdno pašništvo, torej v rabo gozdnih sistemov v kombinaciji s pašništvom.«

Kot na večini kmetij se tudi pri Urbanu Jr. dan začne že zgodaj. »Ob svitu, okoli 5. ure, grem do kokoši in jim dam prvi obrok. To je mešanica žit brez gensko spremenjenih organizmov, primerna za kokoši nesnice. Vsak dan je eni kokoški namenjenih 125 gramov teh žit, kar razdelimo na tri obroke. Tudi pri kokoškah se držimo tega, da je prvi obrok najpomembnejši, zato jim zjutraj damo polovico dnevnega odmerka, potem okoli 9. ure, ko poberemo jajca, še četrtino in preostanek popoldne, saj takrat poberemo preostala jajca. Zvečer gredo kokoši nazaj v pomični kokošnjak, ki ga zapremo čez noč. Na vsake tri, štiri dni prestavim kokošnjak, zagradim okolico in tako se kokoši pasejo na novi površini,« pojasni Gorazd Jelenc.

Premični kokošnjak, ki ga je sestavil gospodar kmetije Gorazd Jelenc. (Foto: Janez Tolar)

Nad Dražgošami: Gorazd Jelenc in jata kokoši. (Foto: Janez Tolar)

Jata in njihov gosak

Pomični kokošnjak je gospodar kajpak izdelal sam: »Staro prikolico sem vzel za podvozje, na njej zgradil leseno konstrukcijo, stene in streha so iz pločevine. Gnezda so iz ivernih plošč, da se v materialu ne zaredijo pršice, ki bi se lahko zajedle v morebitne lesene razpoke in pore. Na tleh je mreža, da iztrebki ponoči padajo na tla. V gnezdih, ki so skupinska, je namenska preproga, ki je preprosta za čiščenje in kokoškam omogoča, da so na mehkem. Gnezda so pod kotom, saj se tako jajca odkotalijo do prostora, kjer jih poberemo.«

Že na začetku smo ga omenili, gosaka Skejterja. Kakšna je njegova vloga v jati? »Je zelo zaščitniški, saj skrbi, da kokoši ne napade kaka ujeda. Po perju, ki smo ga našli blizu kokošnjaka, se je to najbrž že zgodilo. Sklepamo, da je kokoši hotel napasti orel, pa mu je gosak to preprečil,« čuvaja pohvali Gorazd Jelenc.

Priporočamo še: Liogarden: navdihujoča zgodba o shranjevanju hrane