Kultne jedi: lazanja

Po recept in zgodbo o lazanji smo se odpravili k Američanu Franku Fariellu, otroku italijanskih priseljencev. Zanimiv človek: podnevi je pomemben odvetnik pri Svetovni banki, ponoči se prelevi v kuharja. Že dobro desetletje ima blog, poln italijanske hrane, mi mislimo, da je celo med najbolj znanimi na svetu.

Lazanja je tista kultna jed, ki smo jo menda najbolj mrzlično iskali po vsem svetu. Vse dokler se nam ni minuli teden iz ZDA oglasil Frank Fariello. Otrok italijanskih priseljencev, vajen dobre domače hrane, že dobro desetletje piše babici Angelini posvečen kulinarični blog Memorie di Angelina s podnaslovom, strnjenim v treh besedah: »Preprosto. Pristno. Italijansko.«

Testenine v obliki ploščic

Lasagne, imenovane tudi laane, lagane in sagne, so sicer, pravita Bogdan Novak in Simon Lenarčič v Kuharski enciklopediji, italijanske »testenine v obliki ploščic, ki jih delajo po vsej Italiji. Lahko so široke ali ožje, gladke ali brazdaste, ob robu nazobčane ali nakodrane, kvadratne ali pravokotne, navadne ali jajčne, iz enotne moke (rjave), rožnate od paradižnika ali zelene od špinače.«

Kakor nadaljujeta, je pri nas najbolj znana bolonjska lazanja, medtem ko v Furlaniji – Julijski krajini pripravljajo makovo, na Siciliji pa boste našli »pokakano lazanjo« z ragujem iz dušenega mesa in klobasic z rikoto.

Pripravljali so jih že Etruščani

O zgodovini avtorja Kuharske enciklopedije zapišeta tole: »Lazanje so delali že Etruščani, ki so hlebec testa razrezali na široke trakove, ki so jim rekli laganon – od tod beseda lasagne. Jed prvi omeni Apicij.« To je bil rimski sladokusec, rojen okoli leta 25 pred našim štetjem, ki je zbiral recepte, izdal pa je tudi kuharico v desetih knjigah, iz katere so kuharji črpali še stoletja.

Tudi naš sogovornik Frank Fariello, ki je podnevi mednarodni odvetnik, ponoči pa se prelevi v kuharja in avtorja po vsem svetu znanega bloga, se med razmišljan­jem o zgodovini te jedi zazre v daljno preteklost:

»O zgodovini sicer ne vem prav veliko, toda mislim, da je to zelo stara, celo antična jed. Beseda laganum, iz katere prihaja moderna beseda lazanja, so v antičnem Rimu uporabljali za jed, podobno testeninam, čeprav ne moremo z gotovostjo trditi, kakšna jed je to pravzaprav bila. Prvi recepti za lazanjo so bili po mojem vedenju zabeleženi v 14. stoletju, v knjigi Liber de coquina, ki jo je napisal avtor iz Neaplja.«

Najbolj razširjena severna različica z bolonjsko omako, torej iz mletega mesa, in bešamelom.

Ravno od tam, iz južne Italije, izhaja družina Fariello. »Nona Angelina je bila doma v hribovskem mestecu, imenovanem Apice. V Ameriko je, tako kot milijoni imigrantov iz južne Italije, prišla v dvajsetih letih minulega stoletja,in se naselila v Bronxu, torej na območju, ki je (bila) resnična Mala Italija.

Angelina je bila revna in, podobno kot večina žensk v tem družbenem razredu, samo napol pismena. Nikdar se ni naučila pravilne angleščine. Poročila se je z mojim starim očetom Lorenzom, ki je služil skromno plačo kot kinooperater. In kuhala je najbolj okusne jedi, kar sem jih okusil,« o noni Angelini, ki ji že desetletje posveča kulinarični blog, zapiše Frank Fariello.

Njegova babica Angelina je, kajpada, pripravljala tudi lazanjo. Vedno tako, kot se je naučila na jugu Italije, v Kampanji, saj je uporabila »bogat ragu, mocarelo in rikoto – to je bil način, na katerega je moja družina pripravljala lazanjo«.

Kakor pravi Frank Fariello, je šele pozneje ugotovil, da takšna lazanja ni nonin izum, temveč je tradicionalna jed iz krajev, od koder se je preselila v Ameriko. »Tam to jed imenujejo lasagna di carnevale – oziroma v množini lasagne di carnevale –, ker je to tradicionalna jed, ki je na mizi ob pustu.« Ameriški bloger sicer pritrdi, da je tudi v Ameriki – podobno kot pri nas – najbolj razširjena severna različica z bolonjsko omako, torej iz mletega mesa, in bešamelom.

Tri lazanje, tudi taka s šparglji

Poleg družinskega recepta za lazanjo je na zanimivem blogu, polnem italijanskih receptov in zgodb iz preteklosti priseljenske družine, tudi lazanja v severnoitalijanskem slogu, narejena z bešamelom in omako iz mletega mesa. Tretja, ki jo pripravlja Frank Fariello, pa je brezmesna, tako imenovana »bela«, v katero se prikupno vmešajo (še vedno zelo aktualni) šparglji.

Mi smo izbrali kar zadnji recept, ker se nam je – roko na srce – zdel še najbolj preprost, hiter in hkrati najbolj prikladen letnemu času. Pokusite Fariellovo božansko lazanjo s šparglji.

Priporočamo še: Špinačna lazanja z domačimi testeninami

Fotografije: Vladimir Mironov/Getty Images

Špela Ankele
Špela Ankele

Novinarka in Kranjčanka. Obožujem gorenjske hribe in pisateljico Isabel Allende. Podnevi pišem, fotografiram in kuham, zvečer berem (kuharske) knjige.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed