Sladoled iz Slovenskih Konjic, po katerega se vračajo ljudje iz vse Slovenije

Na avtobusni postaji v Slovenskih Konjicah se ne čaka le na bus, ampak tudi na odličen sladoledni okus.

Naravno, domače, sezonsko, brezglutensko in družinsko – vse to so pridevniki, ki se – kot čokolada po sladoledu – »prelivajo« z naravnimi sladoledi Mali čoko iz Slovenskih Konjic. To je zgodba petčlanske družine z različnimi interesi, ki pa jih vse združuje mala, sladko-ledena skrivnost. Četudi se s sladoledi srečujejo vsak dan, se še vedno z veseljem zapodijo proti banjici, ki si jo odnesejo domov.

Aktualno: Mali vrtičkarji: kaj se nam splača zasaditi, kaj pa je vseeno bolje kupiti

Kar 200 različnih okusov

Mango, arašid s piranskim solnim cvetom, grški jogurt s pomarančo in cimetom, črni gozdiček, kinder bueno, maxi king … to je le nekaj pri njihovih strankah najbolj priljubljenih okusov naravnih sladoledov Mali čoko od približno 200 različnih, ki jih pripravijo čez celotno sezono, ki traja nekje od marca do konca septembra.

Vmes se poleg železnega repertoarja znajdejo tudi čisto posebni okusi ob različnih priložnostih ali praznikih ali kar tako – iz navdiha: orehova potica, pistalada (bela čokolada z malinovimi crunchiji in pistacijo), bovla v lubenici, penina zlati grič, modra frankinja z jagodo, pa frutabela in še mnogi drugi.

Lokalno, sezonsko in domače. Sveže, brez glutena in moderno je še nekaj besed, s katerimi bi lahko opisali naravne sladolede Mali čoko.

Družinsko sodelovanje

Butična sladoledarna, ki prepriča z iskreno in predano družinsko zgodbo, najdemo v Slovenskih Konjicah. (Op. a. za vse tiste, ki vam ti kraji niso najbolj domači: po avtocestnem odcepu za Slovenske Konjice z avtom – še nekaj minut – nadaljujete proti centru mesta vse do avtobusne postaje, kjer pa ljudje ne čakajo le na avtobus, ampak tudi na svojo kepico sladoleda).

Pri svoji sladoledni vitrini nas pozdravijo z napisom: »Vsaka družina ima svojo zgodbo. Dobrodošli v našo.« Pa smo se v njihovo zgodbo potopili tudi mi ob pogovoru z Iris Padežnik Malič, idejno vodjo, v kateri sodeluje njen mož Sašo, sinova Luka in Jaša ter hči Maša.

Pogovarjali sva se 10. maja, na dan, ko so pred štirimi leti prvič postregli njihove sladolede. Vse pa se je začelo le nekaj mesecev prej. Iris, sicer magistrica menedžmenta, je po izgubi službe vedela, da se mora z nečim zaposliti. Januarja 2018 je s prijatelji, ki imajo kavarno, odšla v Italijo na sejem slaščičarstva.

Tam se ji v nekem trenutku zgodil klik in vedela je: »Delala bom naravne sladolede«. Z očmi in ušesi je drugi dan sejma srkala znanje o sladoledih in se domov k družini vrnila z idejo, da bo delala svoje sladolede.

Domači so jo, vsi ljubitelji te pregrehe, takoj podprli. Do izvedbe je tako minilo le nekaj mesecev in kmalu se je vitrina na avtobusni postaji šibila pod okusi živobarvnih in slastnih sladoledov, ki obiskovalca prepričajo tako na pogled kot z okusom.

Mogoče vas zanima: To o vašem značaju razkrije vaš najljubši okus sladoleda

Ne le iz okolice, na sladoled se pripeljejo tudi od dlje

»Že med samo prenovo so nas ljudje začeli spraševati, kaj se dogaja v tem majhnem prostoru, kjer je bila nekoč loterija. Povedala sem jim, da bom prodajala naravne sladolede, tako da so nekateri že iz prve roke izvedeli za Mali čoko.

Pred otvoritvijo sem imela oglase na radiu, naredila sem si facebook in instagram stran, razmišljala sem, na kakšen način bi prišla do ljudi,« v kavarni na avtobusni postaji razlaga Iris. Potem je bilo tako, da je reklama šla od ust do ust, in kot pove sogovornica, »se človek, ko enkrat ta sladoled poskusi, vrača«.

Ob odprtju ni razmišljala o konkurenci, temveč je z močno željo verjela, da bodo ljudje, stranke, našle pot do njih. In so jo. Sem prihajajo tako otroci kot starejši, tako iz Konjic in okolice – Zreč, Bistrice, Poljčan – kot od dlje: za vikende se pripeljejo tudi s Koroške, Prekmurja, Ljubljane.

Delitev dela

Pravi, da so jih ljudje vzeli za svoje – saj tudi kot družina dobro funkcionirajo. Kako pa si razdelijo delo? Mož Sašo, ki je med najinim pogovorom v jutranjih urah že pridno delal sladolede, skrbi predvsem za njihovo izdelavo, pojasni Iris.

»Prvi dve sezoni sem sladoled delala jaz, zdaj za proizvodnjo skrbi Sašo. Sama skrbim za marketing, prodajo, elektronsko pošto, kontakte. Sinova pomagata predvsem pri prodaji, pa tudi idejah. Čez sezono ponavadi za pomoč dobimo tudi študente. Najmlajša Maša, ki je še v osnovni šoli, pa bo letos malce začela pomagati.«

Vsi sladoledi so brezglutenski

In zakaj bi vsi ljubitelji sladoleda morali poskusiti prav njihovega? Sogovornica odgovarja, da je razlogov več: z izjemo prve sezone, so zdaj vsi sladoledi brezglutenski. Zaradi pogostosti laktoznih intoleranc imajo nekje 7–8 okusov na vodni osnovi, 2–3 so brez sladkorja, eden je sladkan s stevijo.

In vse to lahko ljudje dobijo na enem mestu. Za sladolede na mlečni osnovi bazo kuhajo sami (sladkor, smetano, mleko) in primešajo razne čokoladne oz. druge okuse. Pri njih veliko eksperimentirajo. V vitrini imajo sicer naenkrat nekje 20 ali 21 okusov, čez leto pa se jih zamenja 200.

Eksperimentirajo z alkoholom – predvsem v poletni mesecih – ta pa je pri izdelavi posebej delikaten, saj alkohol, če ga damo v zamrzovalnik, ne bo zmrznil.

»Zato je treba najti prav mero alkohola, da je okus po njem, a da ga ni preveč in da ostane tekstura še primerna in se sladoled ne topi.« Njihove banjice sladoleda so ravne, bolj kompaktne in ne napihnjene, saj, kot pojasni sogovornica, v primerjavi z industrijski sladoledi, ki so bolj puhasti in polni zraka, sami tega ne delajo.

Sadje in ne pasta

Ne uporabljajo emulgatorjev, stabilizatorjev, njihov sladoled gre »z vrta na mizo«: »Naš mango je mango, malina je malina, ne uporabljamo past, ampak naravne sestavine.

Kupujemo lokalno – eksperimentirali smo s penino Grič (iz okolice), zdaj čakamo jagode, delamo s sadjem, ki je na voljo. Za sladoled z okusom kivija smo denimo porabili kivije, ki jih je gojil in zorel moj oče, kakije sva šla na Primorsko obrat sama, počakala da so se omehčali in jih spremenila v sladoled.«

Jugonostalgija: rum ploščica kot sladoled?

Nasmejana sogovornica pove, da jo pravzaprav vse spomni na sladoled in da vedno, ko okuša hrano ali pijačo, dobi idejo, kako bi to spremenila v sladoled. »Idejo za penino sem dobila, ko smo jo na praznovanju pili zelo dobro ohlajeno – vedela sem, da ljudje ob njej pojedo tudi jagode, vedela sem, kaj bi sodilo skupaj. Na dan mladosti, 25. maja, pripravimo jugonostalgične okuse; v trgovini sva pregledala izdelke od Kraša in poskusila zmešati okuse.« (Preizkušeno je mene rumova ploščica popeljala v otroštvo.)

Idej tako ne zmanjka. Kateri pa je njen najljubši? Pravi, da se ji okus spreminja, lani je vsak dan jedla mango in lešnik, letos pa si privošči grški jogurt in črni gozdiček. Bolj všeč so ji sadni sladoledi, denimo sadni trojček maline, borovnice in jagode. Pojasni, da veliko prodajo kepico z dvema okusoma: stranke pa si večkrat vzamejo enega sadnega in enega mlečnega. Glede same izdelave pove, da je najtežje najti pravo mero suhih oz. mokrih sestavin, da dosežejo pravo teksturo.

Širitev ni cilj, ostati želijo butični

Poleg sladoledov, ki jih lahko dobite tudi v t. i. degustacijskih banjicah, ponujajo tudi izdelavo sladolednih tort po naročilu, naredili so celo monoporcijske sladoledne rolice in lučke, a kot prizna sogovornica, je s tem ogromno dela. Zato se osredotočajo predvsem na sladoled, na to, da je ta svež, okusen, iz kakovostnih sestavin. In četudi sta z možem že dobivala ponudbe za širitev, si tega ne želita.

»Rada bi ostala butična in majhna. Delamo z velikih srcem … Vse, kar bi bilo več, bi postalo industrijsko, kjer pa ni več takšnega nadzora in časa, da se temu zares posvetiš. Danes pa se veseliš, ko ti neki okus uspe, to so občutki, ki bi se verjetno takrat izgubili.

S širjenjem bi potrebovala tudi dodatne okrepitve, kar pa je težko – zaposliti osebo le za nekaj mesecev, ko je sezona.« Sogovornica, ki bo prihodnje leto praznovala okroglo 50-ko in v svojem prostem času uživa v hoji, doda, da je mogoče uspeh Malega čoka v tem, da tega nikoli nista gledala skozi denar. »Če si rečeš, da je to tvoje poslanstvo in v tem uživaš, je to popolnoma druga zgodba in svojevrsten uspeh.«

Priporočamo še: Piščančje prsi: če uporabimo to metodo, bodo nared v 3 minutah (VIDEO)

Fotografije: Črt Piksi

Onaplus: LPS namesto finala na pravo italijansko pico, razkrivamo recept zanjo
Beti Burger

Kakor se mi vsaka priložnost zdi dober razlog za peko torte ali pite, se vsaka moja »izgubljena« misel ponavadi znajde pri hrani in preizkušanju receptov.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed