Fernandli s čokolado in pomarančo Jerice Klinar

Val droženja nas še ni izpustil, nasprotno: vse bolj navdušeni smo nad to čarobno mešanico vode in moke! Zato nas je tokrat poneslo na Gorenjsko, kjer smo obiskali Jerico Klinar. Že štiri leta je nepogrešljivi člen kuharske ekipe v blejskem Hotelu Triglav oziroma v Restavraciji 1906. Rada nabira užitne rastline in naravnost obožuje peko z drožmi. Je ena tistih, ki se ne ustavijo pri kruhu, ampak raziskuje še naprej, in tako med njenimi recepti najdemo marsikatero zanimivost, dopolnjeno z drožmi.

»Drži – droži so ena od mojih strasti,« pravi Jerica Klinar. Po rodu je iz okolice Brežic, pred desetletjem pa jo je ljubezen ponesla na Gorenjsko. Tu, v okolici Jesenic, zdaj živi s svojo mlado družino. Droži so jo zasvojile pred kakimi tremi leti – poskušala jih je vzgojiti sama in po nekaj poskusih ji je tudi uspelo. »Zdaj vem, da bi bilo lažje, če bi mi kdo odstopil žlico droži,« se nasmehne.

Zakaj jih je začela spoznavati? »Na spletu sem videla vse te lepe kruhe s čudovitimi vzorčki, pa sem želela tudi sama ustvariti kruh, na katerega bi lahko kaj narisala,« pravi sogovornica, ki droži danes vmeša v marsikaj, tudi v makrone in granolo, v palačinke, mafine, pite, princeskine krofe, ocvrto testo ...

Korenine so pognale iz moke

Pri svojem delu je tesno povezana z rodnim krajem: »Moji starši v Globokem pri Brežicah vodijo ekološko kmetijo Hriberšek. Na kmetiji je očetov ded že od leta 1947 imel mlin, ta je pozneje obstal. Prihodnje leto bo že desetletje, odkar so ga moji starši Ivan in Branka znova pognali. Pravzaprav imamo dva mlina, v katerih meljemo ekološko moko.«

Zato ni čudno, ko pravi: »Vselej uporabljam domačo, živo moko – verjetno iz druge niti ne bi znala pripraviti takšnih dobrot, kot nastanejo iz domače. Še najraje pečem iz ržene in ajdove.« Morda je nenavadno le, ko ob čudovitih kreacijah, ki jih rada objavi na spletu, pravi: »Sama kruha niti ne jem oziroma ga komaj kdaj poskusim kak košček. Delam in pečem ga za druge.«

Ustvarjanje Jerice Klinar, ki z zanimanjem po spletu spremlja predvsem vse privlačne drožaste izdelke Polone Klančnik - Pole, se ne konča pri kruhu. Takole naniza načrt za jedilnik, ki bo čez dober mesec – če bo šlo vse po načrtih – razveselil goste Restavracije 1906: »Imeli bomo maslo s suhimi drožmi, sledili bodo krekerji iz moke koruze trdinke. Nato razmišljam o trisu blinov – tu bodo pirin, koruzni in ržen, dopolnjeni pa bodo z domačimi namazi. Tu bodo tudi male slane pite, testenine iz rožičeve moke, divji wellington, prav tako pripravljen z drožmi, in potem še tovrstna sladica.«

Energija, osredotočenost in strast, s katerimi pripoveduje o drožeh, so tako močne, da se v hipu porodi novinarsko vprašanje o tem, kdaj bo izdala knjigo. Zdaj sogovornica na mizo položi pisan zvezek, pravzaprav dva. Vanju že vrsto let zapisuje svoje in tuje recepte, tu zbira izrezke kulinaričnih zanimivosti in zraven dodaja svoje opazke, dodatke, podrobnosti ...

»Morda pa res enkrat napišem kuharsko knjigo,« se nasmehne in, ne brez ponosa, omeni prvi projekt, ki jo čaka v bližnji prihodnosti: »A najprej bi rada napisala zgibanko o jedilnem dekorativnem cvetju v kulinariki.«

Fernandli s čokolado in pomarančo

Nastalo bo približno 10 kosov!

Za osnovno sladko testo

• 240 g bele moke (lahko 40 g pirine in 200 g pšenične)


• 20 g drožnega nastavka


• 120 g mleka


• 25 g masla (na sobni temperaturi)


• 1 jajce


• 1 žlica sladkorja


• 1 vaniljev sladkor


• sol

Nadev

• 100 g masla


• 70 g sladkorja


• pest čokoladnih kapljic


• naribana lupinica ene pomaranče

Preliv

• 1 dl mleka


• 1 vaniljev sladkor (po želji)

Pripravimo še

• malo moke (ko razvaljamo)


• košček masla (za pekač)

Priprava

1. Vse sestavine zgnetemo in pustimo vzhajati toliko časa, da se volumen podvoji.

2. Potem testo na rahlo pomokani površini razvaljamo na pol centimetra debelo in ga namažemo s poljubno kremo. Za fernandle v stopljenem maslu razmešamo sladkor in s tem premažemo razvaljano testo, nato pa po njem enakomerno razporedimo čokoladne kapljice, naribamo še pomarančno lupinico.

3. Zavijemo v štrukelj (kot potico) in narežemo na 4 cm debele rezine. Zložimo na namaščen pekač, pokrijemo s prtičem in pustimo vzhajati, da se volumen znova podvoji.

4. Pečemo pri 190 stopinjah Celzija 20 minut oziroma toliko časa, da se lepo zlato rumeno obarvajo. Ko so pečeni, še vroče enakomerno prelijemo z vrelim mlekom, ki smo ga (po želji) odišavili z vaniljevim sladkorjem.

Priporočamo še: Kostanjeva panakota s prelivom iz rdečega grozdja