Močnik, kot ga še ne poznate

Lepo je videti, ko enakomerni gibi rok sukajo koščke testa v vedno bolj fine, drobne oblike. Tako sem, naslonjena na kuhinjski pult, opazovala očeta, ki si tu in tam pripravi močnik za dvakrat. Posuši ga na kuhinjski krpi, pol porabi takoj, drugo polovico shrani za naslednjič. To pa res ni kaj takega, bi rekel, močnik zna pripraviti vsak, to je stara, preprosta in nasitna jed.

Bolj smo navajeni receptov, ki jih skozi desetletja ohranjajo babice. Kuhamo, kot so nekoč kuhale naše babice. Mislim, da se tu godi krivica dedkom. Poznam vsaj enega, ki rad kuha. Veseli ga načrtovati, kaj bo imel za kosilo, in že zjutraj pripravi vse, kar bo potreboval. Piše sezname za trgovino z lepo čitljivo pisavo. Včasih kaj zapiše tudi na rob časopisa, kjer je ravno dovolj prostora na belem robu za kratko opombo. Kosilo običajno začne z juho, pogosto je ob glavni jedi solata. Močnik pripravlja na slano, zakuhanega v juhi ali odcejenega in zabeljenega. Marsikdo pozna močnik le v sladki različici, gosto zakuhanega v mleku. Pri nas ga nismo nikoli tako kuhali. Stvar navade, okusa in tradicije. Pri triindevetdesetih tega verjetno ne bo spreminjal.

Močniku podobne testenine sem odkrila tudi med recepti italijanskih kuharic s Sardinije. None, morda tudi kakšen nono, tam pripravljajo podobne testenine, le da so brez jajc. Pravijo jim fregula. Namesto da bi sukali moko v neenakomerne koščke, jih oblikujejo v drobne kroglice. Pri tem je bistvena vrsta moke. Domače testenine naredijo iz ostre moke posebne vrste trde pšenice, ki jo poznamo po oznakah durum in semola. Moka je rahlo rumenkasta in po strukturi nekje med moko in zdrobom, precej peščena. Vsebuje več beljakovin in vlaknin kot običajna pšenica, zato je testo iz te moke izjemno elastično in sprejme več tekočine. Fregule, ta siciljanski močnik, prav tako zakuhajo v juho ali skuhajo, odcedijo in zabelijo. Pripravila sem recept za enolončnico, v katerem sem križala fregule z močnikom iz naše družinske tradicije in lahko priporočam.

Gosta juha z veganskim močnikom

Za dva.

• 150 suhe čičerke


• sveža zelišča (na primer peteršilj, janež, timijan, šetraj)


• čebula


• 4 rezine suhega paradižnika


• sol in poper

Za testenine

• žlička soli


• 200 ml mlačne vode


• 300 g ostre moke (najboljša izbira semola di grano duro)

Za zraven

• oljčno olje

Priprava

1. Čičerko namočite čez noč oziroma za osem do deset ur v veliko vode. Naslednji dan vodo odlijte in čičerko sperite.

2. Čebulo narežite na rezine. Zelišča osmukajte z vejic, nasekljajte. Čičerko, čebulo in sveža zelišča skuhajte v večjem loncu. Vode naj bo za eno dlan nad čičerko. Počasi kuhajte vsaj eno uro.

3. Ko je čičerka masleno mehka, v juho zakuhajte testenine. Dodajte nasekljan suh paradižnik, po okusu solite in poprajte.
Morda bo treba doliti vodo, če bodo testenine preveč zgostile juho.

4. Za domače testenine, podobne močniku, v skledo stresite polovico moke in jo posolite. Prilivajte mlačno vodo in hkrati s prsti svaljkajte testo. Vodo prilivajte počasi, ne vse naenkrat. Testo posipajte z malo moke in spet drobite testo s prsti. Ko bodo nastali manjši svaljki, poskusite drobiti testo med dlanmi. Porabite toliko moke, kot je potrebujete, da nastanejo drobni peščeni svaljki neenakomerne oblike, vendar podobne velikosti. Za približno mero: ne debelejši, kot je čičerka. Testenine razgrnite na kuhinjsko krpo, da se osušijo. Če ne porabite vseh, jih posušite in shranite v papirnati ali platneni vrečki za naslednjič.

5. Juho na krožniku zabelite z oljčnim oljem.

Priporočamo še: Poceni sendvič s tiktoka, ki bo postal vaša najljubša večerja