Nedeljska sladica: vanilice, piškoti, ki se topijo v ustih

To so piškoti, ob katerih se res raznežim – že ko jih zagledam, nato pa, ko se mi stopijo v ustih. So dokaz, da za nekaj najboljšega ne potrebujemo eksotičnih ali dragih sestavin.

Tudi tokrat vas bom popeljala na Balkan, natančneje v Srbijo, kjer sem tik pred epidemijo prvič pokusila te za grižljaj velike okrogle piškotke, ki slovijo po izjemno krhki teksturi. V degustacijski sobi družinsko vodene vinske kleti so nam jih prinesli na mizo skorajda mimogrede, da si malo »popravimo okus«. Namesto da bi spraševala o vinih in rakiji, se je vame naselila tista »stara tetka« – tako se opišem, ko padem v gospodinjske debate z naključnimi ljudmi in pri tem neizmerno uživam. Iskati sem začela lastnico, da mi zaupa recept, in ustvarila manjšo zmedo, saj je morala gostiteljica nekam poklicati, kajti ni jih sama spekla. Na koncu nisem razumela čisto nič več, zapomnila sem si le, da so to vanilice, ki jih moramo narediti z mastjo. Debelo sem pogledala. Kuharice mlajših generacij si težko predstavljamo, da bi v piškotih uporabile to sestavino. Včasih pa ni šlo drugače. Škoda, da smo na to pozabili. Zdaj vem!

Vanilice so danes tudi maslene, brez­glutenske – te mi je spekla sorodnica in vam bom posredovala recept, če mi boste pisali –, pa narejene z rastlinskimi maščobami, nekateri jim dodajo jogurt. A tiste prave, ki zmagajo na tekmovanju za najboljše vanilice Srbije, so narejene z mastjo. Tudi tiste, ki jih je ameriški portal Food 52 že pred leti razglasil za najboljše piškote na svetu, so takšne. Ne smejo vsebovati pecilnega praška, testo pa mora odstati čez noč. Pečemo jih na nižjih temperaturah in ti krogci morajo ostati beli. Zložimo jih v poljubčke in v sredini namažemo z marelično ali šipkovo marmelado. Tako narejene povaljamo v sladkor v prahu in tesno zapremo v škatlo. Počakati moramo vsaj tri dni, da se omehčajo.

To je recept, ki mi ga je dala mamina sodelavka, a sem ga rahlo prilagodila in odvzela pecilni prašek, da bo po pravilih. Upam, da mi ne bo zamerila. Ne dvomim vanjo, zagotovo naredi najboljše. Tako kot jih boste vi.

Vanilice

  • 200 g hladne svinjske masti
  • 125 g sladkorja
  • 1 jajce + rumenjak
  • vaniljev sladkor
  • sok in lupinica pol limone
  • 500 g moke

In še …

  • 2 žlici marelične marmelade
  • zamašek ruma
  • 100 g sladkorja v prahu z vaniljo

Priprava

1. Mast stepemo s sladkorjem, da postane puhasta in bele barve.

2. Dodamo jajce, rumenjak, sok in lupinico pol limone ter še malo stepamo, da se vse poveže.

3. Moko dodamo v treh korakih in jo nekoliko umešamo s kuhalnico ali silikonsko spatulo, da bomo lažje nadaljevali na roke. Drobtinasto zmes nato pretresemo na pomokano delovno površino ter zgnetemo gladko in homogeno testo. Morda se vam bo na začetku zdelo nemogoče, da se bo sprijelo, a brez skrbi – uspelo bo. Takrat pa ne gnetite več, da ne bodo piškoti trdi.

4. Testo zavijemo v prozorno folijo in ga čez noč pospravimo v hladilnik.

5. Pečico vključimo na 180 stopinj. Pekač obložimo s papirjem za peko.

6. Testo razvaljamo na pomokani površini na debelino pol centimetra. Najlažje bo najprej eno polovičko, nato še drugo. Valjamo bolj s potiskanjem in ne vlečemo, da ne nastajajo razpoke.

7. Izrezujemo majhne krogce. Uporabimo kozarček za žganje, model za »šamrole«, meni pa se je po velikosti najbolj primeren zdel kar kovinski nastavek za brizganje kreme. Skratka, piškotki morajo biti veliki le za grižljaj. Odlagamo jih na pripravljen pekač in pečemo 13 do 15 minut. Ostati morajo beli.

8. Ohlajene čisto malo namažemo z marmelado (ne bi smela gledati čez rob), stisnemo v poljubček z nenamazanim piškotkom in povaljamo v mleti sladkor.

9. Pospravimo v škatlo za piškote in ponudimo čez najmanj tri dni, še bolje pet in več. Zdržijo vsaj tri mesece.

Priporočamo še: Sočna čokoladna torta z rumovimi ježki
Mateja Delakorda

Kuhanje, to so moji trenutki! Zvok sekljanja, cvrčanje olja, vonjave iz pečice, na mizi pa cvetlice.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed