Odličen bananov kruh, ki je primeren tudi za popolne začetnike

Že dolgo se ne zanesem več na to, da bom nekje nekaj sproti pojedla, malico si raje vzamem s seboj. Zadnjič sem na parkirišču ob avtocesti ravno odprla lonček z domačim smutijem, ko je zraven mene parkiral avto, iz njega sta izstopila moški in ženska, odprla prtljažnik, vzela vsak svoj sendvič, zavit v prtiček, in malicala.

Bilo je videti smešno, jaz na sedežu svojega avtomobila, za volanom, tako rekoč, in ta dva ob avtu. Iz sendvičev jima je štrlela solata, rezine kruha so bile videti doma odrezane in verjetno z nečim namazane.

Tu in tam smo se spogledali, ne prevečkrat, bila sta zatopljena v sendviča in vmes sta se očitno tudi pogovarjala. Tudi jaz sem razmišljala o tem, kako okusen smuti sem si pripravila zjutraj. Tako smo delili tisti košček sveta na nekem počivališču, popolni tujci, a vseeno z občutkom, da imamo nekaj skupnega, to je doma pripravljena malica za s seboj.

V tistem trenutku sem pomislila, da bi lahko o tem nekaj napisala, odprla temo mimogrede hrane in tudi vsakdanje hrane, ki jo pripravljajo kot dnevne malice. Zakaj pravzaprav ne bi ponovno nosili s seboj menažke? V slovenskem slovarju berem, da je menažka beseda iz žargona, vojaška posoda za hrano, narejena iz aluminija.

Slišati je precej slabšalno. V resnici so menažke tudi iz emajla, nerjavečega jekla, steklene, posamične ali spete v nadstropjih za več jedi. Če vnesem v brskalnik sodobno ime za menažko, lunch box, dobim seveda mnogo več zadetkov. Takšne posode so domiselne, v različnih barvah, sestavljive, z ročaji, kvadratne in okrogle, ni, da ni. Nič slabšalnega se jih ne drži. Če bi želela vsak dan ali vsaj tu in tam nositi s seboj malico, imam glede posode res veliko izbiro.

Menim, da je doma pripravljena hrana vedno bistveno boljša od vsake druge. Kadar kuhaš zase ali za svojo družino, drugače izbiraš sestavine, kot to naredijo v restavraciji ali menzi. Točno veš, kaj je v menažki. Ko je čas za malico, je tvoj dom s teboj, kjer koli že si.

In ja, s seboj vzamem, kar rada jem. Prav v ta namen sem spekla bananin kruh. Nekaj sladkega, nasitnega, kar je enako dobro brez vsega ali kot prigrizek ob kavi.

Ključno: Izberite banane, ki imajo rjave pege. Te bodo ravno prav zrele za ta recept. Raje ne poskušajte z nezrelimi, ne bi bilo v redu.

Bananov kruh

• 3 zelo zrele banane


• 70 g rjavega trsnega sladkorja


• 70 g muscovado ali kokosovega sladkorja


• 70 ml stopljene kokosove maščobe


• 270 g moke


• pol žličke vanilje v prahu


• pol žličke jedilne sode bikarbone


• ​cimet


• žlička naravnega pecilnega praška (iz vinskega kamna)


• žlička fino mlete soli


• 100 g nasekljanih orehov ali čokolade


• 2 žlici muscovado ali kokosovega sladkorja za posip

Priprava

1. Ozek in visok model obložite s papirjem za peko. Pečico vključite na 180 stopinj.

2. Banane dobro pretlačite, uporabite vilice ali tlačilko za pire krompir.

3. Kokosovo maščobo stopite in ohladite, da je mlačna.

4. V večji skledi gladko zmešajte banane, kokosovo olje in sladkor. V drugi skledi zmešajte moko, cimet, pecilni prašek, sodo bikarbono in vaniljo.

5. Suhe sestavine stresite k mokrim in z žlico samo toliko premešajte, da se sestavine povežejo. Ne miksajte in ne pretiravajte z mešanjem, testo bi postalo gumijasto. Čisto na koncu vmešajte nasekljane orehe ali čokoladne koščke (ali pol pol). V receptu na fotografiji so čokoladne kapljice.

6. Precej tekoče testo vlijte v pripravljen model, poravnajte in posipajte s sladkorjem. Pecite kakšnih 40–50 minut. Z zobotrebcem preverite, ali je že pečeno.

7. Kruh naj se hladi v modelu okoli 15 minut, nato ga s pomočjo papirja za peko preložite na rešetko, da se popolnoma ohladi. Če se mudi, mlačnega do konca ohladite v hladilniku. Ko je ohlajen, se lepo reže na rezine. Klasična kombinacija je žlica jogurta in marmelade.

Priporočamo še: Kultne jedi: cimetovi polžki