Ekskluzivno: Vse to je v novi knjigi Sladka in slana drožomanija Anite Šumer

Vse je v duhu zgodbe, ki jo je naredila tako zelo prepoznavno in jo pogosto postavila v situacije, ko skupaj z njo skoraj nismo mogli verjeti, kako presenetljive obrate ima življenje. Niso pa vedno sladki. Ta knjiga je terapija zanjo in po svoje spomenik ljubezni do njenega moža, ki se je lani poslovil.

Ne spreglejte! Ob 12. uri bomo na našem FB profilu objavili video, v katerem nas Anita Šumer uči izdelave droži. Potekala bo tudi nagradna igra, v kateri bo Anita podelila svojo knjigo Drožomanija.

Kakšen nenavaden nenavaden čas je. »Bilo je neverjetno. Sredi marca sem imela še neki dogodek v Salzburgu – vse sem si že pripravila, da grem, pa so odpovedali. Takoj sem si rekla: tole bo nekaj resnega. Kaj sploh lahko naredim? Takoj sem začela razumevati, da delavnic še nekaj časa ne bo, in za začetek sem se lotila spletnega video­tečaja. Potem sem začela opažati noro širjenje v naši FB-skupini, več sto ljudi na dan se je pridružilo, v enem mesecu je pet tisoč novih članov,« pravi Anita Šumer, ki pa je v zadnjem času prestala še mnogo hujše preizkušnje.

Če se bomo koronavirusa po čem spomnili, s kuharskega področja, seveda, bo to zagotovo dejstvo, da so nenadoma vsi začeli peči kruh. Vi ste nekako najbolj izpostavljeni, droži so skoraj nova norma – ampak, se vam da znova in znova ukvarjati z ljudmi, ki potrebujejo vse od začetka? Kajti predstavljam si, da je debata med »prekaljenimi« peki že na nekih drugih ravneh, za vas najbrž bolj zanimivih.

Brez skrbi!!! Ko učiš druge, se učiš tudi sam. Jaz bi rada dosegla, da tudi ti »novi« čim prej pridejo na raven, ko lahko začnejo peči samostojno. Ni mi pa treba vsakemu posebej vsega pojasnjevati, saj imam pripravljene datoteke z vsemi osnovnimi navodili, in ko vsakih nekaj dni sprejmem nove člane, se najprej usmerijo na to.

Se ljudje, ki so začeli peči v času pandemije, po svojem razmišljanju razlikujejo od tistih, ki jih je taka peka pritegnila že pred leti?

Ta korona nam je zares dala vetra. Ampak dala nam je tudi precej časa, da se zares posvetimo stvarem, za katere si ga prej nismo vzeli. Večina novih je prišla, se mi zdi, zaradi nuje – kvasa po trgovinah ni bilo mogoče dobiti in so se pač pridružili skupini, kajti ne poznam pa nikogar, ki ne bi maral dobrega kuha. In če kvasa ni, najdemo druge načine, kako priti do njega. Droži so, si upam reči, za take okoliščine idealne. Sčasoma bo del teh ljudi presedlal nazaj na trgovinski kvas, večina pa, mislim, bo ostala pri boljšem kruhu.



Kaj je za te nove člane največji problem, ko gre za peko, po kateri ste znani vi?

Mislim, da kar droži kot take. Vse postane lažje šele, ko jih ustvariš do take stopnje, da so zares dobre in aktivne. Je pa še druga možnost: v tem času smo ljubitelji stopili skupaj in marsikdo razmnožuje svoje lastne droži in jih razdeljuje tistim, ki jih nimajo ali jim ne uspejo: za lažji in mehkejši začetek. Z zdravnico Ninno Kozorog sva napisali nekakšen »protokol«, kako razdeljuješ samo dobre kvasovke, ne pa tudi virusov, na koncu pa sem še sestavila seznam ponudnikov, ki dajo to na voljo in zagotovijo brezstični prevzem, tako da si lahko ljudje, ki živijo blizu, pomagajo z njihovim darilcem. Sama na primer za tiste, ki želijo moje droži in živijo blizu, nastavljam paketke pred vrata stanovanja, da lahko pridejo in si jih sami vzamejo.

Koliko pa ste jih že razdelili?

Sploh ne vprašajte, mislim, da se bližam številki šeststo. Posodo sem morala zamenjati, zdaj jih vzgajam v neki desetlitrski banjici. Kar naprej naročam moko v Špilerjevem mlinu in mislim, da je je šlo samo za to že kakih 15 kilogramov (smeh). Veliko večino seveda pošljem po pošti, v suhi obliki: zmešam z veliko moke in naredim nekakšne drobtinice.

No, in ob vsej tej noriji končujete še svojo drugo knjigo.

To knjigo v resnici pripravljam že od lani, ampak sprva je bilo vse skupaj bolj ohlapno. Potem pa se je oktobra poslovil moj soprog Sašo in jaz sem to delo po­trebovala kot terapijo.



Knjiga je bila nekaj, kar mi je dalo priložnost, da sem se povsem posvetila in preusmerila misli ... Iz ljubezni sem črpala moč, da sem šla v vsak nov dan. Pa iz spominov. Največ lepih trenutkov je zares iz časa Drožomanije, kajti to je projekt, ki sva ga ustvarila skupaj, in zato sem to pot morala nadaljevati. Tudi Sašo je bil neizmerno ponosen na uspehe »iz moke, vode in soli« ter veliko ljubezni in predanosti.

Saj veste, brez njega sploh ne bi odkrila tega svojega poslanstva: kruh z drožmi sem začela peči, ker zaradi zdravstvenih težav ni več mogel uživati navadnega. Čutim, da je z mano z vsakim kruhom, ki ga spečem, vsakič, ko nahranim droži, se spomnim kakega utrinka ... Kaj naj rečem: nikoli, nikoli to ne bo pozabljeno. Del mene je in ne znam povedati, kako mi je bilo hudo v dneh, ko smo končevali kratki dokumentarec, v katerem smo zaradi njegove smrti zamenjali konec. Pa ko smo končali fotografiranje za knjigo in je nastopila praznina. Trgalo se je iz mene, tako sem jokala. Še enkrat bom rekla: še dobro, da imam droži. Opiram se na to, da vidim, kako koga navdihnem, in to nazaj navdihne mene. Jaz živim to, kar govorim, in govorim to, kar živim, in čeprav v bolečini, po svoje rastem.

V novi knjigici bo lep del vašega življenja, ob vsakem receptu je še kratka zgodbica. Katera je vam najljubša ali najpomembnejša?



Najbrž bi bil to germknedl. Sašo me je naučil marsikatere stvari in veščine – in tako je bilo tudi s smučanjem. Zimski športi mi nikoli niso bili kaj prida všeč, tako da me je v to pritegnil šele pred kakimi desetimi leti. Najprej me je postavil na tekaške smuči, potem pa še na alpske. Začela sem pa na najtežji mogoč način: bilo me je tako strah, ampak sva se, povečini zaradi nevednosti, znašla tudi na takih progah, ki so bile res težke in strme – recimo Franc Klammer v Bad Kleinkirchheimu.

Bilo je strašljivo in težko – ampak smučati sem se pa naučila. Ko greš prek sebe, prek strahu, napreduješ. Tako je bilo tudi z mojim smučanjem. Vsaka stvar je težka, preden postane lahka. Ta recept za kvašeni cmok mi je pomemben zato, ker je v njem zgodba o tem, kako se spustiš po bregu, ki je nevaren, da morda še sam ne veš, kako, a vseeno to premagaš – na koncu pa te čaka lepa lesena koča, v kateri je toplo. In strežejo germknedle, kvašene cmoke. Tudi če se česa bojiš, zakorakaj v to.

3 Recepti iz Anitine nove knjige

Izvrstni ohrovtovi zrezki

Kako porabiti kruh, ki ostaja? Tole je eden najboljših načinov.

Drozomanija, polpetke

--

Blini ali ajdove mini drožalinke

Blini bodo krasna popestritev peke palačink. Omislite si jih lahko tako v sladki kot slani različici.

Drozomanija, blini

--

Kvašeni cmoki ali drožknedli

Pregreha, ki ji ni para.

Drozomanija, kvaseni knnedli

--

Fotografije: Nik Jarh

Mogoče vas zanima: Razbijamo mite o energijsko varčnih gospodinjskih aparatih