Katarina Grabnar Apostolides: Tudi z užitnimi gobami se lahko zastrupimo
Odpri galerijo
A+ A-
Naloga je brezupna: kako naj zaokroženo kaj povemo o gobah, če jih je več kot sto tisoč vrst? Smo pa gotovi vsaj o tem, da smo se v gozd podali z žensko, ki vsakemu, ki hoče vstopiti, zna odpreti vrata v ta svet.
Katarina Grabnar Apostolides je mikologinja in determinatorka, članica štirih gobarskih društev. S kučmo, ki si jo je kupila v Transilvaniji, in dolgim nožem za pasom je prava baba jaga, čarobna in staroslovanska, ampak taka, da se je človek ne bi ustrašil. Niti takrat, ko z UV-lučko ponoči v gozdu opazuje, kaj vse se svetlika v temi. V času, ko vsi govorijo, da gob ni, smo mi že na prvih petdesetih metrih našli vsaj pet vrst ...
Priporočamo: Klasike z Urško Fartelj: gobov golaž
Zatrla bom željo, da vas vprašam, ali je letos kaj gob, kajti vidim, da se za poznavalce vedno kaj najde. Ampak vseeno, ali ima letošnja jesen kakšne posebnosti?
Ljubitelji, ki večinoma nabirajo jurčke, so letos nekam žalostni, na svoj račun so prišli le junija, vsaj po gorenjskih koncih, ko so v razmeroma velikih količinah rasli poletni gobani (Boletus reticulatus). Imeli smo namreč izredno suh september. Posebno je tudi to, da vse zamuja – po drugi strani pa so se veliko prej kot običajno pojavile mraznice: to so tiste, ki jih večina ljudi imenuje kar štorovke. Veliko je letos dežnikaric (Macrolepiota sp.), od bolj poznanih vrst.
Za amaterskega mikologa, kot sem jaz, pa je zanimivo vsako leto, saj izredne razmere pogosto prinesejo tudi izredne vrste. Na tem sprehodu danes z vami sem našla med drugim ježaste prašnice, na več mestih in v velikih skupinah, česar še nisem doživela na tem območju.
Katere nepričakovane lastnosti gob so vam najbolj vzele sapo in vas pritegnile v ta bogati, čudežni svet?
V tem času me najbolj vznemirjata bioluminiscenca in bioflurescenca: kako gobe ponoči žarijo. Razlika med tema dvema izrazoma je, da drugo lastnost gledamo s posebno UV-lučko, s katero obsevamo gobe, in te potem sevajo v različnih, za mnoge nepredstavljivih barvah. Ne samo zelena in rumena, tu so živo rožnata, rdeča, oranžna, modra ... Bioluminiscenca pa ne potrebuje lučke: nekaj je takih gob, ki sevajo same od sebe, ali pa jih obsevamo z močnimi UV-žarki, da se napojijo, in potem same žarijo v zelenih ali rumenih odtenkih.
Osupljajo me tudi zdravilne lastnosti. Polstene in poprove mlečnice (Lactarius vellereus in Lactarius piperatus), na primer, vsebujejo pekoč mleček, ki je dober za izganjanje bradavic. Hitreje gredo, kot če bi jih mazal z rastlinskim krvavim mlečkom ali regratovim. Mogoče zato, ker je goba po svoji biologiji bolj podobna živalim in ljudem kot pa rastline …
Meni so recimo osupljive ravno te biološke mešanice, ki jih združujejo nekateri rodovi gliv.
Da, za lišaje pravimo, da so simbiozna mešanica alg in gliv, tudi na našem sprehodu pa smo našli razbarvano grahovko (Lycogala epidendrum), ki spada med sluzavke (Myxomycete). Te so pred kratkim uvrstili med praživali, včasih pa so še spadale med glive. Na njih je bilo že opravljenih več znanstvenih raziskav: sluzavke Physrum polycephalum so dali v razne labirinte in jim nastavili hrano. Namreč: premikati se znajo! Vedno so našle najkrajšo in najučinkovitejšo pot. Še vedno pa je skrivnost, kako je mogoče, da enocelično bitje brez možganov, živcev, nosa in oči to lahko spelje tako hitro in učinkovito. Obstajajo celo teorije, da so to najpametnejša bitja na svetu.
Katere gobe najbolj ne razumete?
Od večjih, bolj kompleksnih rodov se mi zahtevne zdijo koprenke (Cortinarius sp), pa še petsto vrst jih je samo pri nas in okoliških državah. Veliko je podobnih med seboj in za določanje večine je potreben mikroskop, vsaj meni. Mnoge med njimi so po svoje bolj nevarne kot na primer zelene mušnice, kajti človeka lahko potiho ubijajo tudi tri tedne, preden ugotovi, da je nekaj narobe. To so poljska koprenka, najlepša koprenka ... Temu strupu pravimo orelanin.
Zahtevne se mi zdijo tudi razcepljenke (Inocybe), pa medlenke (Hebeloma) so neugodne za določanje, ker so vse podobnih barv, čeprav jih ravno zato obožujem. Vsaka ima svoj specifični vonj: po bonbonih, medu, kokosu, čokoladi, redkvi in tako naprej. Zveni privlačno? Večinoma so vse strupene ali vsaj neužitne: Angleži jim pravijo poison pie z razlogom. V tem rodu so tudi vrste, ki rastejo samo tam, kjer so pokopani mrtvi ljudje, to je Hebeloma syriense, in spet druge, ki rastejo iz območij mrtvih živali. Brala sem članek, kako so ameriški detektivi najemali determinatorje gliv, ki so dejansko z uspehom odkrivali pogrešane ljudi, že vrsto let nazaj …
Kaj pa determinatorji gliv počnejo v Sloveniji, najbrž kaj bolj umirjenega?
(smeh) Razstave in ekskurzije, druženja in izobraževanja. Precej aktivnosti imamo po osnovnih šolah: predavanja, pa razstave pripravljamo, kar je večinoma naloga društev, v katera smo včlanjeni. Poučujemo mlajše generacije, to je verjetno še najpomembnejše, saj ima učinek v širšem časovnem obdobju. Veliko ljudi, ko spoznajo glive, postane zaščitniških do narave nasploh. Smo tudi zelo medgeneracijsko povezani in vsak, ki želi, lahko postane član. Veliko sem prepotovala, a naša gobarska scena v Sloveniji se, v dobrem smislu, težko primerja z marsikatero drugo, sploh zahodno.
Zanima me, kaj je smiselna pot pri izobraževanju. Je, recimo, pametno govoriti, da je med mušnicami nekaj užitnih in da so tudi strupene odličnega okusa, žal samo enkrat, kot rečemo? Ni to na neki način izzivanje?
Prav je, se mi zdi, da ljudje to vedo. Res so celo najbolj strupene mušnice dobrega okusa. To pomeni, da bo nekdo lahko pojedel cel krožnik juhe in mu potem zares ne bo pomoči. Ne odvračajo z grenkim ali pekočim okusom … Poznamo tudi veliko užitnih in pogojno užitnih, med drugim v ta rod sodi karželj, knežja mušnica, ki ga imajo mnogi za kralja gob in je pri nas seveda zavarovan in ga je treba pustiti pri miru.
Užitna je tudi podaljšana mušnica, ki jo od strupene panterjeve ločimo po tem, da ima temne kosmiče po betu in obroček z žlebički. Krpice na površju klobuka so sive, medtem ko so pri panterjevi bele, brez vsakega sivega odtenka. Pri rdeči mušnici pa se mi zdi zanimivo tudi to, da vsebuje več strupenih snovi, bliže ekvatorju ko gremo ali kadar je suša. Njihovi strupi se nabirajo v jetrih in to je za nekatere ljudi bolj nevarno kot za druge.
Kje v gobi je največ strupa?
V kožici, povrhnjici klobuka, je največja koncentracija strupa, večinoma. To pa ne pomeni, da drugi deli niso strupeni pri strupenih vrstah.
Vi nabirate jurčke?
Komaj kdaj kakšnega najdem, kajti to je pa res goba, ki jo prepoznajo in poberejo vsi drugi, ki so prišli s podobnim namenom. Pa naj jih imajo, obstajajo boljše, vsaj zame. Po pravici povedano jih sploh ne iščem, ker me druge gobe pokličejo, da se jim posvečam.
Malo ste me osupnili s podatkom, da se lahko zastrupimo tudi z jurčkom, pa da ima svoje posebnosti tudi mavrah, da niti ne govorimo o zmotah pri dežnikih …
Najbolj se ustrašim koga, ki se pohvali, da je nabral zares veliko »marelic«: lahko se izkaže, da je nabral dežničke iz rodu Lepiota. Od zgoraj so podobni mareli, ampak veliko manjši, torej »marelice«, med njimi pa je veliko strupenih in celo smrtno strupenih. Dežnike je torej treba pustiti pri miru, če so majhni ali če obroček ne gre gor in dol bo betu, ne da bi se pri tem uničil.
Mavrah vsebuje koktajl učinkovin, ki vplivajo na živce: če bi se jih prenajedli zvečer, zares ne bi mogli spati. Izkušeno, žal.
Z užitnimi gobami se lahko zastrupimo, če so stare in jih je napadla že kakšna plesen, torej druga gliva, če so gnile in vsebujejo podobne patogene kot pokvarjeno meso. Tudi vonj je v tem primeru podoben. Sama na to zelo pazim: gobo utrgam, ko je zrela, a ne propadla, če se je kak kos odlomil in se ne drži več, ga pustim. Gob, ki so jih drugi pobrcali, ne pobiram in, seveda, nabiram tako, da ne delam škode podgobju …
Ali lahko natančno razložite pravo tehniko, kako se goba nabere? Reciva tako: našla sem tri jurčke, enega zelo mladega, enega srednjega in enega starega, ki pa je na pogled kar dober. Kaj naj z njimi?
Malega bomo pustili kar tam, da bo lahko dozorel in odvrgel trose in se tako razmnožil. Pustili bomo tudi največjega, starega, ali pa ga bomo prestavili nekam višje, na kakšno vejo, da bo veter trose lahko učinkoviteje razpihal. Srednjega bomo vzeli: iz tal ga bomo spulili in ob tem rahlo zasukali, s čimer bomo dosegli, da se bodo pretrgane micelijske niti povezale med seboj. Vedno to ni mogoče, poskusimo pa lahko. Ko ga spulimo, luknjo takoj zakrijemo z listjem in iglicami. S tem bomo preprečili, da bi micelij posušil veter ali skurilo sonce. Gobe polagamo v košaro, tako dosežemo, da se trosi raznašajo še, ko hodimo. Mogoče zato pogosto pomislimo, kako veliko gob pravzaprav zraste ob priljubljenih gozdnih poteh ... V polivinilasto vrečko jih nikoli ne dajemo, zaradi trosov, pa gobe se spotijo in postanejo gojišče strupenih bakterij. Bog ne daj, da bi jih potem dali še v vroč avto ali da bi bila vmes kakšna strupena in bi se sokovi pomešali.
Morda so najbolj nevarne gobe prav ob poteh: tam naletijo nanje naključni sprehajalci. Kaj je za nekega amaterja zares dober in zanesljiv vir za določanje?
Edini stoodstotno zanesljiv način je, da gobe, ki je ne poznamo, ne poberemo, še manj jemo. Za natančno določanje manj običajnih in prepoznavnih vrst pa se še mi determinatorji in mikologi zanašamo na mikroskope, kajti za vsak rod in za vsako vrsto veljajo svoja pravila. Pri golobicah na primer, kar se tiče prepoznavanja na terenu, majhen olupljen košček damo na sprednji del jezika, in če ne peče, je v redu. Pri mlečnicah je podobno z mlečkom in tako naprej. Ampak to so samo smernice, gobo je treba do konca določiti, preden jo damo na mizo in v želodec.
Najbrž bi morala že prej vprašati po številkah. Koliko je na svetu vseh gliv, koliko jih naredi gobe, ki so seveda samo vidni del, sadež, in koliko od tega lahko najdemo pri nas v Sloveniji?
V Sloveniji je opisanih in poimenovanih okrog tri tisoč vrst gob, gliv pa je na svetu približno pet milijonov, od tega 140 tisoč takih, ki naredijo plodove v obliki gob. Kakih dvajset do trideset odstotkov do zdaj znanih je strupenih, od tega manjši del, kak odstotek, smrtno. Te številke so okvirne. Veliko pa je tudi zdravilnih lesnih, ki pa jih ne prištevamo med užitne, ker so na primer pretrde, da bi jih jedli.
Zdaj je pri Mikološki zvezi Slovenije v izdelavi nov seznam, na katerem bodo tudi vsa nova imena in njihovi sinonimi. Ta se namreč ves čas spreminjajo, tudi zato, ker se z genskim testiranjem odkriva vedno znova drugačno sliko … Mikologija je pač znanost, ki se ves čas spreminja, saj se nove stvari odkrivajo dnevno z veliko hitrostjo. Vemo pa, da vemo še zelo malo.
Kaj so najbolj nenavadne reči, ki jih vi znate z gobami?
Mnogim se zdi nenavadno, da sem si s čajem, pripravljenim iz gobe žoltorobi rjavopor (Phaeolus schweinitzii), uspešno pobarvala lase. No, še meni se zdi zanimivo, kako se mi prameni ponoči, pod UV-lučko, živo zeleno svetijo zaradi tega (smeh). Ljudje so začudeni tudi, ko rečem, da pijem čaj iz gob in da ga kuham tudi do pet dni. Za čaj, za gripe in prehlade, za čiščenje jeter in podobno, skuham recimo pisano ploskocevko (Trametes versicolor), ki smo jo tudi našli med sprehodom. To je najbolj raziskana vrsta glede zdravstvenih učinkov na svetu. Na vzhodu jo uporabljajo, skupaj s številnimi drugimi, že več tisoč let. Pri nas so to zelo zavrli Rimljani, ki so prepovedali nabiranje. Škodo pa so naredili tudi na drugem koncu, v Aleksandriji, kjer je bila znamenita knjižnica, ki so jo požgali in s tem največjo zbirko mikološkega znanja starega sveta.
Ravno sem postala članica Gobnjaka, urbane gobje farme v Ljubljani, kjer si prizadevamo, da bi zmanjšali naval na preobremenjene gozdove in z gojenimi užitnimi in zdravilnimi slovenskimi gobami potešili to, kar ljudje pravzaprav iščejo. Tu gre za pomembno dejstvo, da gobe, ki so zrasle tu, vsebujejo naše lokalne polisaharide, ki pomagajo, da se zaščitimo pred našimi lokalnimi patogeni, ki so jim bile tudi same izpostavljene – in ne pred tistimi, ki so jih bile deležne v oddaljenih krajih Azije.
Preberite tudi: Urbana kmetija ob ljubljanskem Rožniku, kjer gojijo ekskluzivne gobe
Fotografije: Jure Eržen
Datum Objave: 19.10.2021 ob 09:10