Kolumna: O negativni ulični prehrani, kuharskih šovih in junakih nekje med šolo, ulico in domom

Sodim v generacijo, ki v osnovni in srednji šoli ni imela redno urejene šolske prehrane. Bilo je nekaj poskusov, a večinoma smo malico nosili od doma, domov smo se vračali na kosilo. Tako so imeli dišeči (!) copati v šolski torbi vedno spremljavo dišav raznih sendvičev, ob praznikih tudi kosa potice, v jesenskem času sem si spotoma na vrtu utrgal nekaj jabolk ali pozne sorte vinogradniških breskev. V gimnaziji sta nekaj let za malico skrbeli snažilki, ki sta v svoji kamri z metlami in cunjami postavili električni kuhalnik z velikim loncem, napolnjenim z oljem. Tam sta občasno cvrli flancate iz kvašenega testa, t.i. lojtrce. Sicer pa tako v osnovni kot srednji šoli še ni bilo koncentracije najrazličnejših lokalov ali bifejev v neposredni bližini šol, kar danes s pomočjo šolske mladine tako odločno zagotavlja zaslužek lastnikom ali najemnikom.

V lepem spominu imam tudi nekaj mlečnih restavracij, kjer smo si v aluminijastih ambientih občasno privoščili sveže pekovsko pecivo (žemlje, makovke, kajzerice, rogljiče ali kifeljce) ter odličen jogurt v steklenih kozarcih in s kartonskimi pokrovčki. To je bilo še pred začetkom pohoda picerij, prodajaln bureka in drugih zvrsti ulične prehrane. V Ljubljani sta bila dva primera take prehrane, ki je občasno zadovoljevala prehranske potrebe, tudi otrok. Najprej je bil to aluminijasti kiosk na makadamskem prostoru, kjer je danes stolpnica nekdanje Metalke. Tu so prodajali izvrstne pečenice z gorčico in kosom črnega kruha. Drugi, zgodnejši primer ulične prehrane, pa je bila mala prodajalna ocvrtega krompirja v pritličju Banke Slovenije. Ponudbo tega krompirja v papirnatih vrečkah je bilo zaznati v kar obsežnem koncentričnem krogu, za kar je poskrbelo ne prepogosto zamenjano olje za cvrtje. Ko smo otroci hodili v kino Union ali Komuna, smo skoraj obvezno zavili tudi do te ulične prodajalne, ki je sodila med zgodnejše primere negativne ulične prehrane.

Spomine na šolsko obdobje nehote povežeš tudi s prehrano. Toliko bolj, kadar razmišljaš o današnji prehrani otrok in mladine v šoli, na ulici in pri njih doma. V šolah imajo zaposlene prehranske strokovnjake, ki vse jedi in jedilne obroke ustrezno načrtujejo in preračunavajo kalorije. Prehrana v šolah se močno razlikuje po različnih koncih Slovenije; ponekod, kjer so za to ustrezne razmere, se spet vračajo v »stare čase«, ko so na šolskih vrtovih in v sadovnjakih sami pridelali nekatera živila. Pomembno je predvsem to, da pri tem sodelujejo otroci. Vsaj tako pomembno, kot so zgodbe o jedeh, ki jih otroci ne poznajo.

V več šolah imajo šolske razglasne sisteme in prek njih bi otroke lahko obveščali o določenih jedeh, zlasti o tistih, ki so se zaradi agresivnosti negativne prehranske reklame odmaknile njihovemu poznavanju. Tudi razne televizijske kuharske oddaje in tekmovanja so vse preveč usmerjeni le na t.i. globalne jedi, redke so izjeme, ki predstavljajo lokalne in regionalne jedi ter ustreznost prehranjevanja glede na letne čase.

Doma je mamo in očeta, tudi stare starše, pri seznanjanju z jedmi pogosto zamenjal televizijski zaslon, ki otrokom poleg junakov iz risank ponuja še kuharske »junake« s takimi in drugačnimi vedenjskimi, značajskimi lastnostmi ter nizko stopnjo poznavanja prehranske tehnologije in kulture. Vse to sooblikuje današnje prehranske navade mladih, njihove okuse in celo nekatere življenjske vrednote. Šola, ulica in dom imajo na prehranskem področju zato veliko večjo odgovornost, kot se je morda zavedamo.

Besedilo: Prof. dr. Janez Bogataj
Foto: Miha Bratina