Za vas kuhamo: Karina Cunder Reščič

Urednica tiskane priloge. Bolj kot ne mestno dekle, zdaj doma na podeželju, kar ji je omogočilo, da je postala lastnica kar lepe zbirke paradižnikovega semena (čez sto sort) in druge, predvsem nenavadne zelenjave. Trenutno ob službi zaposlena s pobiranjem krompirja in spopadom z voluharji. Mama dveh otrok, soproga, družabnica švicarskemu ovčarju in dvema mačkoma. Ljubiteljica sodobne umetnosti. Razmišlja, ali bi se znala preživljati tudi kot kmetica.

Prvi korak v svet kuhanja?

Šele pred nekaj leti. Prvič sem se zavedela, da sem na neki nov način v svetu kuhanja, ko sem prijateljici poskušala razložiti, kako naj skuha zelenjavno juho brez kocke: naj deglazira skorjico v loncu, sem rekla. Nagnila je glavo na kritičen način in rekla: »Odkar si kuharska novinarka, si neznosna. Nobeden te več ne razume.« Sem kar malo povzdignila glas: »Skoraj zažgeš zelenjavo na dno lonca in jo potem odmočiš z vodo, ki bo postala juha. Zdaj zastopiš???« Seveda sem kuhala tudi prej in tudi pri meni so kultni momenti opazovanja babice za štedilnikom, ampak iskreno: še pred nekaj leti sem zgolj malodušno mrcvarila sestavine.

Med prijatelji sem znana po …

Poletnih vrtnih piknikih in decembrskih slavjih, če gledam v organizacijskem smislu, glede posameznih receptov pa mogoče prav po slivovem džemu, ki ga predlagam tudi bralcem danes, rabarbarini piti, zelenjavnih juhah in solatah, v katerih je vsaj petnajst vrst užitnih listov in rož in so postavljene kot ikebane, na velikem nizkem pladnju.

Goveja juha: tvoj specialni trik?

Dosledno uporabljam ekološko meso, najbolj imam v čislih rebra, vedno pa dodam več kosti, kot je običajno predlagano, in to vseh vrst. Če imam zamrz­njeno meso, ga kar tako dam v lonec z vodo in se počasi taja in hkrati že kuha: tako, mislim, zadržim nekaj mesnih sokov. Juho kuham približno štiri ure, prve tri samo meso s poprom, čebulo in česnom, v zadnji uri dodam zelenjavo, ker jo potem tudi pojemo in ne maramo, da razpade. Moja goveja juha je torej bolj mesno-kostna juha in je res krepka, kar se pokaže tudi potem, ko jo ohladim: v loncu nastane želatina.

Največja blamaža?

Veliko manjših, ampak rednih. Kadar sem gostiteljica, rada zaidem v pretiravanje, dodajanje novih in novih jedi in dodatkov tik pred zdajci, pa tako pedantno krašenje mize, da mi na koncu zmanjka časa za še en pomemben del sprejema gostov. Dobro je, namreč, če po celem dnevu kuhanja tudi malce počediš za sabo in imaš vsaj toliko časa, da se pred njihovim prihodom za pol ure spočiješ in preoblečeš v nekaj, kar ne smrdi po čebuli. Pri tem delu praviloma pogorim in gostje me najdejo v naši mikro kuhinji, med goro posode, rahlo nesrečno, precej zmahano in še vedno v tekaških pajkicah.

Zdi se mi, da sem v kuhariji zares sama izumila …

Mislim, da na ta trenutek svet še čaka: temu, da v marmelade rada dodajam poper, da so bolj »moške«, in da sem izumila tehniko pranja rumenjakov, kajti hči je alergična na beljak, na rumenjak pa ne – no, temu ne bi rekla izumi.

Najljubša kuharska knjiga vseh časov?

Vse kuhinje sveta, tretja izdaja iz leta 1988, ki je hkrati prva kuharska knjiga, ki sem si jo sama kupila. V zadnjem času mi je všeč 5 sestavin Jamieja Oliverja, pogosto pogledam v kuharico Fina kuhinja za telebane Jureta Apiha, ki je po delih nastajala tudi v naši OK, pa od prvega do zadnjega so mi všeč recepti v knjigi Kuhajmo za zdravje Dala Pinnocka (tudi njega smo predstavili v OK). Za sladice pa se ponavadi posvetujem z najbolj znano »rastlinsko« Ello.

Sestavina, brez katere ne bi šla na samotni otok?

Če bi bil to pravi otok, z morjem, bi to že rešilo vprašanje sestavine, brez katere ne znam kuhati: to je sol. Če bi torej sol imela, bi šla na otok s čim večjo vrečo pšenične kaše ali koruze – seveda bi jo nemudoma posejala.

Sestavina, ki bi jo s tega istega samotnega otoka vrgla morskih psom, če bi ti jo kdo podtaknil v prtljago?

Moje telo ne prenese vonja in okusa kozletine in ovčetine.

Najbolj slasten obrok vseh časov, postrezi skupaj z zgodbo …

Mi, ki radi jemo, imamo teh spominov veliko na zalogi. Me je pa pred nekaj dnevi Gordon Ramsay, v prvem delu nove serije Neraziskano, v kateri kuha po različnih eksotičnih državah sveta nenavadne lokalne jedi, spomnil na občutek blaženosti in hvaležnosti, s katero sem jedla prav v Sveti dolini v Peruju, tam, kjer je bil v prvi epizodi. Sami isti kraji, kjer sem lani lovila sapo tudi jaz. Slasten mi je bil pa tako krompir in gomolji deteljice z domačim sirom, ki sem jih izprosila pri dveh kmeticah, ki sta ob jezeru pobirali kvinojo, kot kosilo v restavraciji Mil, prav tam, kjer je na koncu kuhal Ramsay proti najboljšemu perujskemu kuharju Virgiliu Martinezu. Ta restavracija je kot velika koča ob razmeroma znanem inkovskem arheološkem središču, na kosilu smo bili za mizami samo štirje. Niti sanjalo se mi ni, kako naj iz Cusca pridem do restavracije, ki je (še bolj) sredi gora, nazadnje sem se vozila s štirimi Indijanci: ena gospa je bila celo v prtljažniku. Že izziv, kako naj tja sploh pridem, je to kosilo naredil nekaj posebnega. Čudovita hrana me je čakala: najbolj se spomnim krompirja, pečenega v kalupu iz gline, in nekak­šnega zelenega kaviarja, za katerega se je izkazalo, da gre za alge iz andskih visokogorskih jezer.

Zadnja večerja, ki ste jo skuhali doma?

Nadevane paprike iz pečice. Polovica družine se je odločila, da bo med tednom jedla samo rastlinsko hrano, zato zdaj res poskušam izkoristiti vse, kar nam da naš vrt. Takole: domače velike zelene paprike sem napolnila z nadevom iz paradižnikov in bučk, rumene leče in čičerke, nekaj soli in dobrega popra, veliko česna in nekaj dimljene paprike, ki vsak veganski obrok zelo zanesljivo približa okusu pravkar spreobrnjenega vsejedca, nekaj dimljenega tofuja, narezanega na drobne kocke in deloma naribanega po vrhu, da paprike niso bile »gole«.

Preizkusite recepte:

Kruhki z mocarelo

Palačinke brez jajc

Pečen slivov džem

Fotografije: Sonja Ravbar

Preberite še: Za vas kuhamo: Mateja Delakorda
Odprta kuhinja
Odprta kuhinja

Portal za dnevni odmerek kulinaričnega navdiha.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed