Za vas kuhamo: Mojca Koman

Imate v svojem življenju koga, na katerega se vedno in povsod zanesete, in to stoodstotno? Mi imamo in to je Mojca Koman. Tudi edina med nami je, ki je hodila v šole »za hrano«, in jo zato vedno poslušamo in med vsemi do zdaj predstavljenimi avtorji je tista, ki je pri OK najdlje.

Mojca Koman je mama petih otrok, ki je spisala domala vse recepte, s katerimi rešujemo vaše zadrege pri kuhanju med tednom, torej hitre in poceni.

Prvi korak v svet kuhanja?

Kar vem, se sučem po kuhinji. Spomnim se jogurtovega peciva iz sestavin na lončke, ki sem ga znala speči že kot majhna deklica. V gimnaziji sem skuhala kosilo za vso družino tako rekoč vsak dan med ted­nom; le včasih se je kuhe lotil brat, da je bilo na mizi zanj kaj »normalnega«. V našo kuhinjo sem namreč uvajala lečo, ajdovo kašo, šparglje …; če danes pomislim na tiste čase, se čudim starševski potrpežljivosti.

Moja mama je res odlična kuharica, vendar precej boječa. Mene so vedno zanimale novosti in drugačnosti za štedilnikom, kar naprej sem listala po kuharskih knjigah in revijah, celo v francoščini in italijanščini, ki ju sploh ne razumem. In tako sem v testo za jogurtovo pecivo že kmalu zmešala še kaj, včasih pa namesto navadnega jogurta (na strah in trepet moje mame) vzela kar sadnega. S prijateljico sva, to je bilo v času brez interneta in youtuba, sami iskali rešitve za čokolado na piškotih, da se lepo strdi, ker sva že zgodaj odkrili, da gredo piškoti s čokolado hitreje v promet.

Najini poskusi so bili legendarni, količine neuspelih piškotov – na veselje domačih – pa ogromne. Izzivi takšni in drugačni me še danes bodrijo in vedno toliko časa tuhtam, da končno najdem rešitev. Zdaj se recimo poskušam spomniti, kaj naj z velikansko količino rožmarina, bazilike in žajblja z vrta.

Priporočamo Mojčino legendarno mineštrico pašta fižol

Med prijatelji sem znana po …

… tem, da v moji kuhinji vedno vabljivo domače diši. 🙂 Drugače pa po krepkih mineštrah in zelenjavi, ki jo vedno že nekako nekam dodam, navadno tja, kjer je nihče ne pričakuje. Bi pa rekla, da tudi po slaščicah, ki so navadno precej pregrešne.

Vedno trdim, da imam raje majhen košček res sladke in po limoni dišeče baklave kot velik polnozrnat mafin z manj sladkorja. Ne pozabite, da sem živilska tehnologinja, ki se ukvarja s svetovanjem o zdravi prehrani. Ampak zagotavljam vam, da je prava mera ključna pri vsem.

Mojca Koman in prelepa buča z njenega vrta.

Goveja juha: specialni trik?

Pravi kos mesa in ta precej velik, vsaj pol kilograma na liter vode. Obožujem kos govedine, ki mu mesarji pravijo zbirno meso, ki ne razpade na vlakna, je precej sočen, pa vseeno ne masten, se lepo nareže tudi hladen in ima dobro aromo.

Seveda v lonec dodam še veliko kosti, prerezano neolupljeno čebulo in vso klasično jušno zelenjavo ter zelišča, z luštrekom vred. Kar se skuha, je goveja juha in kuhana govedina, ki jo z veseljem pojemo na številne načine.

Na vse drugo v loncu, torej kosti in zelenjavo, nato nalijem vodo še enkrat, ne solim, spet skuham juho, ki jo zdaj poimenujem jušna osnova, zamrz­nem v lončke in uporabljam po potrebi za rižote, zelenjavne juhe.

Največja blamaža?

Ko sem že davno nazaj vsa zaljubljena želela speči limonovo torto za svojega bodočega moža po nekem receptu v nemški reviji in v testo pozabila dodati jajca, da je bila torta … no, ja.

Zdi se mi, da sem v kuhariji zares sama izumila …

Pravijo, da sem specialistka za ostanke in vedno iščem načine, kako jih porabiti. Da znam iz »praktično nič« narediti nekaj okusnega in to vključiti v zdrav obrok. Recimo, že zelo dolgo delam jed, za katero v ponev stresem ostanke salame ali pečenega mesa ali ribe, potem dodam zelenjavo (špinačo, papriko, bučko, včasih samo čebulo …), nato ostanke riža, polente, le kocke starega kruha, kar je pač treba porabiti, vsekakor dodam nekaj jajc, ki jih včasih razžvrkljam, še raje pa jih dodam v luknje med vse drugo in pustim rumenjak še tekoč. Povrh gre nekaj sira, kakšno zelišče in imenitna večerja je na mizi. No, potem pa izvem, da je to neke vrste šakšuka, in moja domnevna inovativnost, šmrc, splava po vodi.

Mojčina zelišča.

Najljubša kuharska knjiga vseh časov?

Imam več metrov kuharskih knjig na knjižnih policah in vsaka mi nekaj pomeni. Ker nimam prave kuharske izobrazbe, je bila ena prvih knjig, če ne prav prva, ki sem si jo kupila, Velika šola kuhanja avtorice Anne Willan.

Kmalu za njo sem si kupila Pecivo s. Vendeline in še Kuharico s. Vendeline. To so tri knjige, na katerih platnic že dolgo ni več, listi imajo ušesa in packe, ki pač nastanejo med kuhan­jem, kar priča, da imajo vse omenjene v moji zbirki posebno mesto. Seveda, za kuharske knjige, ki jih sama spišem, si želim podobne usode.

Sestavina, brez katere ne bi šla na samotni otrok?

Brez kave! Sem velika ljubiteljica kave iz kafetjere, in ko gre ta na štedilnik, vedno nestrpno čakam na konjenico, ki naznanja, da bo kava vsak čas skuhana. Celo na kampiranje gresta z menoj kafetjera in kava, se razume, pa mlinček za kavna zrna, s katerimi si da veliko opraviti mož, da so res sveže mleta.

Doma hranim dve kafetjeri svojega nona, v manjši in večji izvedbi, in spomini nanj, ko je vohal pravkar skuhano kavo v skodelici, so nepozabni. Ni vsak ljubitelj kave, ampak ljubezen se prek genov očitno že nekako prenese in se, kolikor opažam, prenaša še naprej.


Sestavina, ki bi jo s tega istega samotnega otroka vrgla morskih psom, če bi mi jo kdo podtaknil v prtljago.

Koriander. Tega okusa preprosto ne prenesem.

Najbolj slasten obrok vseh časov, skupaj z zgodbo …

Piran, ribja restavracija v eni najbolj ozkih ulic, nič prefinjenega, mogoče vsega skupaj pet lesenih mizic, ena sama natakarica, ki si med hojo prepeva, sede zdaj k enemu gostu in poklepeta z njim, zdaj k drugemu, na mizo pa nosi božanske morske specialitete na preprostih krož­nikih, ki so bile še pred nekaj urami v morju.

Takrat pozabim na vse finese in se lotim svojih školjk v buzari na rdeče mlas­kaje in kar z rokami, nazadnje prosim za dodaten kos belega mehkega kruha iz pekarne par ulic stran, da pospravim še zadnje ostanke omake s krožnika. P. S. Nič drugače ni, če tam naročim ribjo juho ali pečeno ribo. Vsakič ista pesem. In nisem edina.

Zadnja večerja, ki sem jo skuhala doma?

Paštica z ostanki pečenega lososa v paradižnikovi omaki z zadnjimi domačimi bučkami in bolj zadnjimi vejicami pehtrana, zraven pa velika skleda zelene solate s krepko dozo česna. Saj sem povedala, da ostanke vedno že nekako porabim.

Preberite še ostale prispevke rubrike Za vas kuhamo:
Za vas kuhamo: Špela Ankele
Za vas kuhamo: Karina Cunder Reščič
Za vas kuhamo: Olga Cvetek
Za vas kuhamo: Mateja Delakorda

Fotografije: Sonja Ravbar

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed